Iz  ene  najbolj  reprezentativnih  raziskav  izvemo,  da  je  iz  družbenega delovanja Slovencev izrinjeno izobraževanje, " ...  pa  tudi prosti čas, medtem ko se skrb za družino oziroma  "družinske  obveznosti"  vse  bolj materializirajo in  so  samo  alternativne  oblike neformalnega dela in ne predvsem vzgoje, negovanje  humane  družbe, kvaliteta preživljanja prostega časa in podobno".

Čeprav  to  še ne kaže neposredne vloge družine  kot  socializatorja,  pa  lahko  sklepamo,  da  je  moderna  slovenska  družina svoje sile bolj podredila:

a)  dvigovanju ekonomske blaginje svojih članov in  torej  utilitarnemu  in  instrumentalnemu delovanju  svojih  članov  predvsem  skozi oblike neformalnega dela v "sivi ekonomiji", in manj

b)  dvigovanju  socialne  in politične  osveščenosti  in  kulture svojih  članov  skozi drugačne oblike delovanja  in  posredovanja  vsebin  in oblik socializacije, kot sta na primer  normativno  in  komunikativno delovanje …

Analiza pokaže še naslednje:

1.  Ne obstaja bistvena razlika med "mestno" in kmečko  slovensko družino z ozirom na pogostost obravnavanja javnih vprašanj. V  obeh  družinah je javnost redko na dnevnem redu, kar nas  napel­juje k potrditvi izsledkov prej omenjene raziskave, da je sodobna  slovenska družina pretežno "ekonomsko-utilitarno" in "preživitveno" orientirana.

2.  poleg  takega položaja družine v družbi,  vpliva  na  vsebine socializacije v njej predvsem izobraženost in neposred­na  (ne)aktivnost njenih članov:

2.1.  V mestnih družinah vpliva na oblikovanje politične kulture  bolj  dosežena  stopnja  izobrazbe, v kmečkih  družinah  pa  bolj  pripadnost  določeni  politični stranki  ali  opravljanje  kakšne  druge politične funkcije enega ali večih članov družine. Sklepamo  lahko,  da  so v obeh  primerih  za  vsebino  socializacije  bolj pomembni in odločilni drugi - kovarirajoči  -  dejavniki  oz.  agenti socializacije  (šola,  politične  stranke,   neposredne  izkušnje  ipd,  kot   pa   sama  socializacija v družini. Tradicionalna slovenska družina se zapira vase in ustvarja značajske poteze ozke lojalnosti, ki vodijo v ozka mentalna obzorja in nestrpnost do drugih in drugačnih.

Sklepamo  lahko  torej  tudi to, da  je  slovenska  družina  bolj  posrednik  tradicionalnih  vrednot in  hranitelj tradicionalnih norm  politične  kulture  kot pa neposredni ustvarjalec modernega,  predstavniško- demokratičnega ali civilno-demokratičnega značaja Slovencev.

2.2.  Predvsem  dosežena  stopnja izobrazbe je  v  obeh  družinah  determinativnega  pomena pri oblikovanju orientacij  v  družini, kar nas vodi k tem, da posvetimo šolam in izobraževalnim   ustanovam  največjo pozornost pri obravnavi  slovenske  politične  kulture.  Po  drugi  strani pa šola ni  samo  konkurirajoč  agent socializacije  v  odnosu  do  družine,  temveč   tudi  določujoč.

Iz raziskave o stališčih Slovencev do družine izhaja, da  se  je oblikovala sodobna "partnerska slovenska družina", kot osnovna  ekonomska celica v kateri pa niso še povsem preseženi patriarhal­ni odnosi med zakoncema in tudi ne v odnosu do otrok. Ta se  kaže  v  naraščanju pomena moškega kot gospodarja družine in vračanju k staremu načinu življenja.

Rezultati  raziskav kažejo, da se je oblikoval  dokaj  enoten  model  slovenske  družine,  ki pa ni povsem moderen  -  v  pomenu  civilno-družben in demokratičen - tudi, če ga primerjamo z  mode­lom "atomske" družine razvitih zahodnih družb.

Ohranjanje  prvin  patriarhalnosti in  pretežno  obravnavanje  in   zadrževanje  družine  v  sferi privatnega,  ne  pa  tudi  javnega  družbenega življenja, kaže na ohranjanje tradicionalnega položaja  družine  v slovenski družbi. Spol in starost v družini, kot  kaže  analiza  variance  prisotnosti interesa za javna vprašanja v njej, resda  nista  več  tako pomembni prvini, kot sta bili denimo v 19. stoletju ali pred  2.  svetovno  vojno, ju pa nadomeščajo druge  statusne  spremenl­jivke,  ki kažejo na ohranjanje tradicionalne spolne in  družbene  neenakopravnosti v družini.

Slovenska  družina  se družbeno funkcionalizira,  tudi  prilagaja  družbenim in političnim spremembam, vendar ostaja še vedno zaprta  v  privatno  sfero, kar ji onemogoča, da bi se oblikovala kot sodobna racionalna skupnost otrok in staršev.

V  tem pogledu je še zmeraj nosilec egocentričnih  orientacij  in  predstav  o svetu in državi, kot njej odtujeni in  celo  "tuji"  sferi.  Tako  lahko  trdimo, da pretežno  prispeva  k  utrjevanju  tradicionalnega  socialnega, osebnostnega in nacionalnega  karak­terja Slovencev, ne pa tudi k spreminjanju njihovega  političnega  karakterja oz. politične kulture.

V  povprečju, dopuščam celo trditev, bolj prispeva  k  ohranjanju  tradicionalnega-podložniškega, pa tudi avtoritarnega osebnostnega  in  socialnega  značaja Slovencev, pri čemer se  tak  značaj  kot  residualna  sestavina vplete in je podlaga politične  kulture   oz. političnega značaja Slovencev.

Predsocialne, subjektivistične stopnje egocentrizma (npr. oralna,  analna,  genitalna)  se  še ohranjajo, tudi  pod  močnim  vplivom  družine,  kot infantilne poteze slovenskega  značaja in mu preprečujejo razvoj k decentriranim oblikam družbenega   delovanja - socializaciji kot razvoju intersubjek­tivnosti, subjektivaciji in individuaciji - in torej, k zrelosti (odraslosti) posameznikov in družbenih skupin. Nenazadnje  je  tudi "partnerski zakon"  bolj  zunanja,  formalna   poteza  slovenske družine - nastala bolj zaradi vpliva  liberalne  zakonodaje - kot pa notranja vsebinska in  strukturalna   poteza,  ki  bi  zajemala  civilno   družbene   in  demokratične značilnosti, ki so potrebne za spopadanje s sodobnimi problemi v družbi.

Poleg  tega  tudi dolgotrajna "kriza družbenosti"  na  Slovenskem  (vsaj  od  1980 naprej  ne prispeva k  konsolidaciji  družine  kot  agenta  sodobne socializacije. Krize  družbenosti,  katere  negativni  pol  se  izraža  tudi   v   zmanjševanju  možnosti oblikovanja (mladih) družin, pozitivni  pol  pa  v  nastajanju  gibanj  za "novo  družbenost",  ima  z  vidika  oblikovanja  sodobnega značaja  Slovencev  tudi  ničelni  -  egocentrični - pol, ki je stagnanten  (zavirajoč)  in  prispeva   k   splošnemu,  nevrotičnemu,  k   skrajnim   rešitvam  orientiranemu slovenskemu političnemu značaju.

Tu  ne  morem  zahajati v vprašanja  družbene  (ne)mobilnosti  in  (brez)perspektivnosti, ki so povezana s takšnim položajem sloven­skih družin.

Pričakujemo lahko, da se bodo negativne tradicionalne značilnost slovenske družine v političnem značaju Slovencev v prihodnosti še  krepile in omejevale tako možnosti racionalizacije v smeri razvoja  predstavniško-demokratičnih, kot  tudi  civilno-demokratičnih  potez tega značaja oz. kulture. Zato je potrebno na referendumu glasovati za novi družinski zakonik.