Ko rastemo in se staramo, hitro pozabljamo, da v nas živi tudi otroški del naše osebnosti. Tisti del, ki ga je tako prizadeto opisoval Cankar. Prvobitno besedilo življenja se zapiše že nekako do devetega leta naše starosti, torej še preden nas v šoli razvrstijo po predmetih.

Otroci niso nepopisan list papirja, ampak prinesejo na svet celo vrsto dispozicij za takšno ali drugačno življenjsko pot, za takšno ali drugačno življenje, ki ga bodo živeli. V končnem premisleku je vendarle pomembno le to, da živimo življenje, ki nam ga podarijo naši starši. Nihče ne more živeti namesto nas. Zato je način življenja bistvo, ki se ga moramo naučiti. Življenja pa se naučiti ne da, ampak ga lahko samo živimo. Torej je na prvem mestu naše življenje in skupnost v katero smo se rodili. Že samo dejstvo rojstva, nas uvršča v nepregledno vrsto preteklih dogodkov, ki so po eni strani biološko opredeljeni, in je torej tudi skupnost biološko opredeljena, po drugi strani pa smo že vnaprej tudi kulturno in družbeno opredeljeni, pa tudi seveda politično.

Zapletenost človeškega fenomena je neskončna. Zapletenost otroškega življenja pa je neskončna na neznano potenco. Naj to ilustriram z naslednjimi podatki:

Tabela 1. PRI POUKU RAZPRAVLJAMO O POLITIČNIH IN DRUŽBENIH VPRAŠANJIH

Na reprezentativni populaciji osnovnošolskih otrok je bilo ugotovljeno, da se otroci porazdeljujejo bipolarno glede na vprašanje ali pri pouku razpravljajo o političnih in družbenih vprašanjih. To je skrajno presenetljivo, če že ne rečemo neverjetno, saj gre za isto populacijo otrok. Eni trdijo, da razpravljajo, drugi pa da ne in to v približno enakih odstotkih. Kot da ne bi hodili v iste šole. Možne interpretacije teh izjav so naslednje:

1. Lahko, da gre za dejstva in jih pol dejansko razpravlja pol pa ne. Če je to res, potem je skrajno čudno, da hodijo v iste šole, k istim učiteljem k istim šolskim uram in tako dalje. Vsak lahko preveri ali dejansko razpravljajo o političnih vprašanjih ali ne. Oni pa se delijo na tiste, ki trdijo, da razpravljajo in tiste, ki trdijo da ne razpravljajo. Kako je to sploh mogoče ?
2. V šoli očitno ni mogoče ugotoviti kaj so dejstva in kaj ne. Če je to res, potem je razpravo možno zapeljati v zelo spekulativne smeri, kar je seveda jasno, saj gre za šolske, pedagoške situacije, ki so po definiciji spekulativne. Vendar pa, če lahko spekuliramo o dejstvu, ki ima samo dve možnosti: DA in NE, potem se moramo vprašati, kaj se v resnici dogaja z odgovori učencev. Ali eni lažejo ? Ali je možen kompromis o dejstvih ? Ali učenci sploh vejo kaj so dejstva ? Ali pa morda učenci različno zaznavajo socialno in politično dejanskost ? Tega zagotovo ne vemo iz danih podatkov.
3. Možno je tudi, da si učenci različno razlagajo pojem razprave ali pa pojma družbe in politike. Če je tako, potem se zdi vprašljiva sama ustanova šole, ki bi morala kot veliki ekvalizator in kognitivno podjetje, naučiti učence uporabo vseh treh pojmov. Pa jih očitno ne. Torej je vprašljiva sama zasnova šole, ki ne nauči učencev dosledno misliti pojme, ki so v uporabi. Zakaj šola te funkcije ne opravlja ?
4. Interpretacija pa gre lahko tudi v naslednji smeri. Otroci si subjektivno razlagajo resničnost v kateri živijo in sicer tako zelo in egoistično, da jih razlaga zapelje v smer v kateri ne ločijo več med dejstvi in mnenji o dejstvih. Poznamo namreč socialne, politične, narave, tehnične, materialne in nematerialne objekte. Ko gre za socialne in politične objekte učenci očitno ne ločijo več med razpravo o objektih in objektov samih. Kako se to lahko zgodi ?

Tabela 2. UČITELJ PREDSTAVI VEČ VIDIKOV POSAMEZNEGA VPRAŠANJA

Podatki v tabeli dva so z vidika interpretacijskih možnosti še bolj zanimivi. Videli bomo, da je zapletenost kurikularnih vprašanj v šoli nenavadna in čudna na neznano potenco. Učitelj je predavatelj v šoli, ki predstavi obravnavo nekaterih vprašanj pri pouku. Hkrati pa je njegova profesionalna dolžnost, da poleg predstavitve določene problematike, le-to predstavi v različnih pojavnih razsežnostih in vprašanja, ki se ob tem pojavljajo ne zapira, ampak jih obravnava v alternativah. Učenci pa se znova bipolarizirajo, glede tega, kaj učitelj v razredu dejansko počne. Ali predstavi več vidikov ali ne ? Eni pravijo da, drugi pravijo da ne. Kako je to mogoče ?

1. Tokrat gre za vprašanje kaj učitelj v razredu dejansko počne. Eni učenci pravijo, da predstavlja alternative k posameznim vprašanjem, drugi pravijo, da ne. Poleg tega, da učenci lažejo, se motijo ali pač različno zaznavajo dejavnost  učitelja, je možna interpretacija teh bipolarnih odgovorov skorajda nerazložljivo neskončna. Lahko, da različno zaznavajo, ker ga imajo eni radi, drugi pa ne, ker učitelj enkrat predstavi alternative, drugič pa ne, ker je vprašanje napačno in dvoumno postavljeno itd. itd… Nerazložljiva neskončnost interpretacij bipolarnih odgovorov na jasno vprašanje o tem, kaj dela učitelj v razredu, pa je še bolj zapletena. Namreč, najbolj verjetno je, da je vedenje učitelja dejansko možno razlagati na različne načine, saj gre za socialno situacijo. Zato ni nič čudnega, da se pojavljajo različni odgovori. Čudno pa je, da se odgovori bipolarizirajo. Kaj je torej zadaj ?
2. Vprašanje, ki je bilo zastavljeno učencem sploh ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Sprašujemo jih namreč po tem ali subjekt, subjektivno ali objektivno predstavlja snov, ki jo učenci obravnavajo pri pouku. Poleg tega so učenci postavljeni v položaj objekta spraševanja in se stvar zaplete še dodatno, saj gre za vprašanje kako oni sami sebe zaznavajo. Za odgovor na takšno vprašanje je potrebno obvladati dramaturška pravila komuniciranja v socialnih situacijah. Teh pa učenci očitno ne poznajo. Zato se opredeljujejo nekako takole: Ker ne vemo, kaj so različni vidiki vprašanj, razumemo vprašanje kot vprašanje o tem, ali vemo, kaj nas sprašujejo. Učenci so se odločili glede na svoje razumevanje vprašanja, ne pa glede na vprašanje samo. Zato so eni odgovorili z DA in drugi z NE. Zakaj so eni odgovorili z DA in drugi z NE, pa ostaja še nerazjasnjeno.
3. Čeprav nam zgornja tabela nudi še mnogo interpretacijskega prostora, pa ne moremo zahajati v vse podrobnosti. Naj omenimo samo še eno interpretacijsko možnost, namreč, da so učenci postavljeni v položaj, v katerem ne vedo točno kaj se jih sprašuje in v skladu s svojo egocentrično orientacijo odgovarjajo na to, kaj se jim zdi najbolj verjetno. Za statistiko je sicer to dovolj, nikakor pa ni dovolj za pravilno interpretacijo vprašanja, in torej ne moremo verodostojno sklepati o ničemer. Znanstvenih odgovorov ne moremo oblikovati na osnovi napačnih interpretacij vprašanj.

Tabela 3. PRI POUKU OBRAVNAVAMO AKTUALNE POLITIČNE DOGODKE

Da je vse zgoraj povedano analiza, ki vodi v znanstveno pravilne odgovore na vprašanje odnosa otrok do politike, je jasno iz zgoraj predstavljene tabele 3.

1. Ali pri pouku obravnavamo aktualne politične dogodke ? Eni pravijo DA, drugi pa NE. Očitno se ločijo po tem:

a)      da prvi ugotavljajo dejstvo p kot obstoječe, drugi pa kot neobstoječe

b)      ker obstaja kontrarna razlika o ugotavljanju dejstev, ne moremo vprašanja interpretirati glede na korespondenčno teorijo resnice, ampak kvečjemu glede na konsistenčno ali koherenčno teorijo resnice.

c)      Če rečemo, da so odgovori konsistentni, pa ne moremo reči, da odgovarjajo resnici, saj ne vemo kaj je res, če jih pol trdi eno pol pa drugo, mi pa pri stvari nismo prisotni.

d)      Če rečemo, da so odgovori koherentni, ne moremo reči, da potrjujejo resničnost stanja

e)      Odgovori ne spadajo v nobeno od teorij resnice. So neresnični. Lažni.

2. Kaj pa lahko počnemo z lažnimi odgovori. Ali jih lahko interpretiramo ? Seveda. Vendar jih znanstveno lahko interpretiramo šele potem, ko sama vprašanja podvržemo kritiki in ugotovimo, kaj smo učence dejansko spraševali. Če stvar obrnemo tako, potem se izkaže, da smo učence spraševali  po dejstvu, ali razpravljajo o politiki in družbi, po socialnem razmerju, ali učitelj nekaj predstavlja in dejstvu, ali obravnavajo neko snov. Učenci so se odločili, torej problematika spada v teorijo odločanja, ne pa v teorijo resnice.  Eni so se odločili ZA in drugi PROTI. Učenci so vsa tri vprašanja dobro razumeli, z odgovori pa nimamo kaj početi v znanstveni analizi. Otroci so se odločili racionalno, tako kot se odločajo tudi volilci na volitvah. Vendar pa od njih nismo dobili preferenc, pač pa dihotomije.

Sklep

Mi smo hoteli od njih objektivne odgovore na vprašanja o politiki in družbi, dobili pa smo politične odgovore na objektivna vprašanja. Še mi se ne zavedamo, kaj jih sprašujemo, kako se bodo zavedli sami. In tu je odgovor na vprašanje odnosa med otroci in politiko. Namreč, kako bomo na osnovi takšnih anketnih vprašanj odločali o šolskem kurikulu o državljanski vzgoji., če:

• Sami ne spoštujemo sogovornikov
• Ne upoštevamo določila idealne jezikovne situacije (objekt, subjekt, spoznanje)
• Ne upoštevamo skupnosti kot tretjega v komunikaciji.

Takšni otroci bodo postali politično nevedni in dostopni za vsakovrstne politične manipulacije tistih, ki ribarijo za ljudskimi dušami.