Otroci so poredni, ker so lačni ljubezni. Poskusili so jo dobiti že na vse prijetne načine, ki so se jih domislili, a če pri hiši ljubezni ni, je ni. Ker je ne dobijo – hudič v sili tudi muhe žre –, se prično prehranjevati s pozornostjo. To vedno uspe. Zmerjanje, nadiranje, soljenje pameti, grožnje in udarci staršev ali skrbnikov so zmeraj čustveni, pa če so vzrok ali posledica porednosti otrok. Res se s temi oblikami 'vzgoje' otroci ne morejo nasititi, jim pa omogočajo, da se kljub odsotnosti ljubezni ohranijo pri življenju in ne povsem bolni pameti.

Otroci, ki niso deležni ljubezni, so pa deležni pozornosti, niso poredni, ampak vase zaprti in samouničevalni ali zahrbtni in oblastni. O njih ta zgodba ne govori, morda pa bo katera druga …

Porednim otrokom lahko pomagamo samo, če jih imamo iskreno radi. Če se zgolj delamo, da jih imamo radi, lahko počnemo popolnoma enake reči, pa ne bo učinka. A tudi če jih imamo radi, bomo potrebovali ogromno časa in potrpljenja, da bodo spremenili čustvenoprehranske navade: se naučili biti ljubljeni in se na to ustrezno odzvati, ljubiti in to ustrezno izraziti.

Kako torej ravnati s porednostjo, ki ji še dolgo po začetku ljubezenske diete ni videti konca? Preprosto: sprejmimo jo! Seveda otroku razložimo, česa ne sme početi in zakaj. Seveda mu razložimo, kaj naj bi počel in zakaj. Seveda skušamo preprečiti neustrezno vedenje in ravnanje. Seveda mu pojasnimo, zakaj je ravnal narobe in kako bi moral. In seveda izpeljemo kazen, če smo mu jo za storjeno dejanje predhodno obljubili. In seveda nas nič od tega ne sme spraviti ob živce. Če nas, bo otrok te živce požrl in se tako nahranil prav s tisto hrano, od katere ga želimo odvaditi. In res nas ne sme, kajti – kot zgoraj – če se le delamo, da smo ravnodušni, je učinek ničen.

To je vsa umetnost. Zveni preprosto, vendar je to verjetno ena najtežjih oblik medsebojnih odnosov. V večini primerov zahteva, da se najprej spremenimo mi; ne da spremenimo svoje vedenje, ampak da spremenimo svojo osebnost. Vsi smo namreč odraščali ob bolj ali manj neustrezni čustveni prehrani, tako kot naši predniki rodove in rodove nazaj (tisti, ki ste zaradi 'vsi' vzrojili, še najbolj). Na srečo se skozi ta ocean bolj ali manj nasilne (ne)pozornosti človeštva pretakajo tudi brezštevilni in mnogovrstni planktončki naklonjenosti, sočutja in ljubezni, ki delajo življenje bolj ali manj znosno, včasih pa tudi osupljivo lepo. Srečneži, ki so nas v otroštvu okužili, lahko z njimi okužimo druge otroke (odraslih ne več). Kdor pa je plaval na precepljenih valovih, je na žalost doživljenjsko odporen na ljubezen in ne more pomagati nikomur (lahko pa se – brez posebnega haska – trudi oz. dela, da pomaga, kar premnogi ljudje tudi počno; ali pa bom rekel 'počnete', da vas malce nahranim).

Nastopači so poredni, ker so lačni ljubezni – ista zgodba, le da so njihovi vedenjski vzorci že precej bolj okoreli. »Toda kako lačni ljubezni,« boste rekli, »če pa jih ljudje občudujejo in – mnogi iskreno – ljubijo?« Lahko vam odgovorijo kar sami. Lahko vam pripovedujejo o ljudeh, ki so jim jemali zanos in pogum; o ljudeh, ki so jim solili pamet; o ljudeh, ki so jih prosili za pomoč, pa so jim jo odrekli; o ljudeh, ki so jim pomagali in se pri tem na njihov račun okoristili; o ljudeh, ki so jih zgolj izkoristili; o ljudeh, ki so izdali njihovo zaupanje; o ljudeh, ki si lastijo pravico do razpolaganja z njimi; o ljudeh, ki so omalovaževali njihove dosežke; o ljudeh, ki so se iz zavisti odvrnili od njih, jih blatili in jim metali polena pod noge; o poklicnih in zasebnih nadlegovalcih; o ljudeh, obsedenih z lastnimi predstavami o tem, kdo so; in o ljudeh, ki se jim prilizujejo, da bi se lahko pred drugimi hvalili z njihovo bližino (to so tisti, ki jih 'iskreno ljubijo'). Pripovedujejo lahko tudi o tem, kako zaradi vsega tega ne morejo skoraj nikomur več zaupati; kako svoje dejanje in nehanje vedno bolj prilagajajo zahtevam svetovalcev in občinstva; kako na krilih slave izgubljajo sebe; in kako so vedno bolj sami.

Ti ljudje leta in leta vadijo preko praga utrujenosti in bolečine, poleg tega po korakih (pogosto tudi nazaj) premagujejo velikanske osebne in poslovne ovire ter se ves čas borijo z lastno negotovostjo. Zakaj? Da bi bili na koncu deležni rednega ploskanja in vzklikov navdušenja. In kaj je lahko za takšno osebo hujšega, kot da doseže vse, kar si je ves ta čas želela, in ugotovi, da je – kot je rekla Madonna: »prav tako lačna kot takrat, ko [je] odšla od doma.«

V sili še hudič muhe žre, zato začnejo nastopači svojo praznino polniti z mamili, hrupnimi zabavami in še tršim garanjem. To ima seveda enak učinek na njihovo lakoto kot slava – torej nikakršnega. Ker jim nobeno početje in noben denar ne moreta kupiti poštenega obroka ljubezni, se lotijo edine reči, ki jim še ostane – postanejo poredni. Ker so preveliki, da bi to koga resnično ganilo, je seveda tudi to zaman.

Porednim nastopačem lahko pomaga zgolj globoko in temeljito zdravljenje duše. Iz bolj ali manj podobnih razlogov kot navadni ljudje se večina ne odloči zanj. Ne zaupajo ljudem, torej tudi duševnim zdravnikom ne (roko na srce, večini se človek res ne bi zaupal). Bojijo se svinjarij, ki bi pri tem priplavale na dan in v njihovem primeru verjetno tudi v javna občila. Bojijo se, da bi se stanje stvari še poslabšalo (kot je rekel že pokojni Rugelj, se lahko zdravljenje začne šele, ko je oseba na dnu). Bojijo se osebnostnih sprememb, ki bi s sabo potegnile spremembe načina življenja, dela in družbe, predvsem (neutemeljeno) izgube nadarjenosti in navdiha. Ker niso več otroci, temveč bogati in vplivni ljudje, jih seveda ni mogoče prepričati v nič, česar nočejo. Zato se pač vrtijo v začaranem krogu garanja, samouničevanja in porednosti ter skušajo iz njega iztisniti najboljše. Pri tem gredo včasih tako daleč, da za vedno iztisnejo sebe.

Nekateri pa tudi očistijo svoje duše vse tiste krame, ki je povzročila praznino, jo napolnijo z nečim novim in pričnejo novo življenje. To lahko vsebuje precej sestavin starega ali pa tudi ne, vsekakor pa je v njem neprimerno več prostora za sočutje in ljubezen (če so se seveda okužili z njo, ko so bili majhni).

Upravniki so poredni, ker so lahko (in imajo od tega premoženjsko korist) in ker morajo biti, da se lahko po mafijskih pravilih povzpnejo na vodilna mesta. Ne vsi; manjšina upravnikov so strokovnjaki, ki so – ob primernih okoliščinah za napredovanje – na vodilna mesta prišli zaradi zelo dobrega dela. O njih ta zgodba ne govori … Vsi ostali pa so upravniki zato, ker so počeli vse, kar je bilo potrebno, da bi lahko nekoč vladali; nekateri celo vrhunsko opravljali svoje delo. O teh pa zgodba govori. To so ljudje, ki jih muči enaka lakota kot nastopače, le da povečini niso posebej nadarjeni za nič, razen za osredotočenost in vztrajanje. K oblasti stremijo iz dveh razlogov: da bi bili ljubljeni in da bi lahko vsaj del sveta uredili po svojih željah. Prvega cilja seveda ne dosežejo, pri drugem pa se jim slej ko prej zgodi, da so deležni nasprotnega – iskrenega sovraštva. Hudič v sili žre tudi muhe, a ker so vladarji, si zaslužijo nekaj boljšega od muh, zato se začnejo hraniti s tem prvovrstnim sovraštvom. To jim da zagon za nove podvige, ki jih vzpodbuja vojska ne sicer iskrenih, vsekakor pa ubogljivih in obvladljivih podrepnikov. Naučijo se gojiti sovraštvo in večati pridelek. Tako dobijo vedno več sovražnikov in vedno več 'prijateljev'-iz-strahu-ali-koristi. Ker so vztrajni in osredotočeni, v ta začarani krog potegnejo vse, ki jih njihova dejavnost prizadeva; podrejene, občane, državljane in nato še državljane drugih držav. Za razliko od prvih dveh skupin porednežev, ki so življenjsko nevarni predvsem sebi, so tile nevarni ne le drugim, ampak množicam drugih. Če bi jim okoliščine dopuščale, so pripravljeni iztrebiti človeštvo, samo da bi bili – ljubljeni.

Porednim upravnikom lahko pomagamo, če smo zdravniki za dušo, vendar je v tem primeru bolj pomembno, da pomagamo sebi. Sebi pa pomagamo tako, da teh hudičev ne hranimo (ko sem rekel 'hudičev', sem jim že postregel z grižljajem) niti z ljubeznijo niti s sovraštvom, kajti oboje krepi njihovo pošastnost.

Nekateri se spominjamo pošastnosti dosmrtnega upravnika, ki smo ga 'ljubili'. Po nas je stegoval lovke ne le potem, ko so mu jih pol že odrezali, ampak tudi potem, ko so preostanek pokopali. Stegnil jih je tudi po enem, do katerega smo bili takrat družno, silno in iskreno sočutni, pa si od tega ni in ne bo opomogel. Odtlej izvaja vedno hujše grozote, zaradi katerih ga vedno bolj sovražimo – samo da bi se ta veličastni trenutek ljubljenosti ponovil (vzdušje, ki nas je takrat prevevalo, je res vredno, da ga človek doživi še enkrat v življenju, vendar ta revež ne ve, da bo takrat na drugi strani).

Če torej upravnike hvalimo, delajo proti nam, in če jih karamo, prav tako delajo proti nam. Če pa smo do njih ravnodušni … E, potem pa lahko kaj dosežemo! …

Otroci, katerih prestopki so pospremljeni z ravnodušnostjo, izgubijo veselje do porednosti (sploh če skrbniki ustrezno vedenje pospremijo z naklonjenostjo). Na odraslih žal tega postopka ne preizkušamo (še na otrocih ga preredko), vendar ne dvomim, da bi nastopači, katerih izgredi bi bili pospremljeni z ravnodušnostjo, izgubili veselje do porednosti.

A pustimo naštete ob strani, da malo povadimo in si poskusimo zamisliti svet – ali za začetek Slovenijo – kjer so ukrepi upravnikov pospremljeni z ravnodušnostjo. Nihče jih nikamor ne vabi. Če hočejo v gledališče ali na tekmo, si morajo kupiti vstopnico. Javna občila in spletni nakladači (ja, vem, da spadam sem) jih omenjajo zgolj kot vloge (predsednik, tajnik, župan …), ne po imenu. Ne slikajo jih in isto stvar vprašajo samo enkrat. Poročajo, vendar brez pripomb, npr.: »PU Grosuplje je na podlagi občinske uredbe v noči s 24. na 25. decembra iz na črno postavljenih bivališč izselila in do meje občine pospremila sedem družin romske narodnosti. Enomesečni dojenček ene od izseljenih družin je do jutra zaradi podhladitve umrl. Starše bodo ovadili zaradi zanemarjanja otrok.« Seveda stavkamo in se upiramo, vendar brez gesel in govorov, pametovanja, obtoževanja in pogajanj: »Hočemo to in to, in dokler se ne zgodi, bomo počeli to in to in ne bomo počeli tega in tega!« Grozeča tiha masa … Svinjsko težko, a ne?

Zdaj pa se čisto resno in iskreno vprašajte: »Kaj pa bomo dosegli s pripombami?« Kajti resno in iskreno – naše edino orožje so pripombe, ki so obenem tudi hrana njihovi moči. Torej jih uporabimo na ghandijevski način – tako da jih ne uporabimo! Če nam ne uspe, se nismo samo hrenili, ampak smo nekaj poskusili. Če nam uspe, pa bodo poredni fantje (in tista dečva ali dve) izgubili veselje do porednosti in morda celo do vladanja, kajti brez čustvene hrane jim bo od njega ostalo le garanje. Mi pa lahko potem zadevo izvozimo, dosežemo svojih pet minut slave in postanemo ne največji, ne najmočnejši, vsekakor pa najboljši.

Ste za? Potem pa gremo: vztrajno in osredotočeno, vsi v en glas, ee, v tišino!