Starodavni zakon, ki od nekdaj uravnava življenje ljudi v občestvih, je zelo preprost: obnašaj se tako, da boš poskrbel za svoje dobro. Zdi se, da je tako vedenje egoistično, vendar ni tako.

Zares egoistično vedenje je povsem drugačno. To je vedenje, ki je na videz povezano z dobrobitjo drugih ljudi (na primer pravic otrok), v resnici pa je destruktivno. Človek, ki se vede na tak način, ne teži k zadovoljstvu in sreči, temveč k temu, da drugi ne bi bili zadovoljni in srečni. V obeh načinih je kajpak bistvena razlika.

Ko sem zadovoljen s seboj, me namreč ne zanima, ali so drugi ljudje srečni in jim ne zavidam njihove morebitne sreče, obenem pa jim ne privoščim morebitne nesreče. Živim svoje življenje in jih kratko malo pustim pri miru, če mi pač ni do druženja z njimi. Freud je že zdavnaj pokazal, da človek, zmožen za produktivno delo in ljubezen, preprosto ni okupiran z drugimi ljudmi, s tem, kaj si mislijo o njem, kako živijo, kakšna je njihova intimnost, saj ima dovolj dela, ker je produktiven, zato porablja svojo energijo za bistveno drugačne zadeve. Zgolj neproduktivni ljudje, ki niso zmožni niti za ljubezen niti za kreativno delo, zavidajo drugim ljudem – zavidajo jim seveda natanko njihovo produktivnost, zato so tudi močno okupirani z njo.

Ljudje, ki so okupirani z drugimi ljudmi, ne najdejo načina, da bi bili produktivni, kar pomeni, da so najmanj nevrotični, kot bi rekel Freud, če niso še kaj hujšega. Prav zato nezavedno verjamejo, da drugi produktivni ljudje ogrožajo njihovo življenje in predstavljajo oviro na poti, na kateri bi postali produktivni še sami.

Njihovo zaznavanje ovir je seveda povsem zgrešeno, zato so nevarni, kajti lahko postanejo zelo destruktivni. Vtikajo se v druge ljudi, obsesivno se ukvarjajo z idejami, kako bi jim škodili, kako bi jih očrnili, nenehno tuhtajo, da so uspešni samo zato, ker goljufajo, kradejo ali pa pripadajo kaki skrivni sekti, ki bi jo bilo treba razkrinkati.

Povsem jasno je, da so bili taki ljudje nekoč otroci, ki so jih vzgajali starši. Morda so živeli v topli družini, morda pa tudi nisi in so jih starši tepli po zadnji plati ali še raje kje drugje, kjer bolj boli in otroka bolj poniža. A zares pomembno je nekaj drugega. Spoznanje namreč, da ni tako odločilno, v kakšni družini so živeli in koliko topline so bili deležni, temveč je odločilno, kako so jih vzgajali kot simbolna bitja. In edina prava vzgoja otrok je zato tista, ki jih je sposobna oblikovati v zrele odgovorne ljudi, zmožne za razmišljanje, produktivno delo in ljubezen, ne za to ali ono kaprico, partikularno ideološko prakso, specifično zavest o svetu ali svetovni nazor, tega ali onega bolj ali manj prijaznega gospodarja s človeškim obrazom, ki na primer verjame, da je treba otroka kdaj tudi udariti, ker naj bi bilo to v njegovo dobro.

Prava vzgoja, ki ne potrebuje udarcev, saj izhaja iz starodavnega spoznanja, da je pri simbolnih bitjih vse mogoče doseči z besedami in da z udarci prav gotovo ne bomo dosegli tega, česar nismo mogli doseči z besedami, je zato egalitarna in je vzgoja za egalitarnost, ki ne pozna izključevanja nobenih ljudi, kar je bržčas očitno, če ta eden ni ravno Hitler ali kdo, ki mu je podoben. Egalitarnost je zelo preprosta: vsak človek naj ima možnosti za svobodno razmišljanje, produktivno delo in ljubezen. Povsem zgrešena pa je vzgoja, ki sledi načelu: če nimam jaz, pa še drugi ne bodo imeli.

V Sloveniji je na žalost še vse preveč vzgoje, ki ni prava in temelji na zavisti, zato Slovenci in Slovenke vedno znova drug drugemu preprečujejo produktivno delo in ljubezen (tudi z udarci), obenem pa zaklinjajo ravno tisto, česar nimajo – toplo družinsko življenje in pristno naravno eksistenco. Številni ljudje so se zato pripravljeni celo vse življenje žrtvovati, da tovariši okoli njih ne bi postali srečni oziroma zmožni za produktivno življenje, odprtost do življenja in razsvetljenstvo. Zmožni so iznajti vedno nove načine, kako jih onesposobiti in ustaviti, čeprav pri tem trpijo tudi sami. Slavoj Žižek ima zato prav: v takem delovanju je res mogoče prepoznati žrtvovanje ljudi, nad katerim se sicer navdušujejo zlasti krščanski fundamentalisti, ki jih katoliška korporacija prav zdaj poziva k množičnemu zavračanju družinskega zakonika.

A to ni žrtvovanje za dobro sebe ali drugega: to je žrtvovanje za samo zlo, ki onemogoča dobro, čeprav se ljudje pri tem navadno sklicujejo na dobro in celo na božjo ljubezen.

Vzgoja za produktivno delo ni načrtno usposabljanje otroka, da bo živel naravno in organsko življenje v skupnosti, in ni kultiviranje točno določenega pogleda na svet ali svetovnega nazora, ki domnevno edini varuje ljudi pred vdorom barbarskih naravnih sil, kot so jim podrejeni geji in lezbijke, ta sramota za civilizirano in kultivirano življenje v urejenih okoljih; pomislite samo, kako seksajo in kaj si delajo pri tem.

Prava vzgoja predstavlja tretjo pot, ki je ne poznajo ne konservativni fundamentalisti ne napredni liberalni komunisti. To je pot, na katero stopi vsakdo, ko spozna, kako destruktiven je civilizirani sistem kapitalističnega življenja, katerega zastopniki se danes nenehno sklicujejo natanko na naravo, ekologijo in pristno duhovno življenje. V takem sklicevanju ni le nečesa paradoksnega, ampak je celo nekaj bizarnega in absurdnega.

Na orisano pot stopi vsakdo, ko spozna, ko razume, ko začne resno razmišljati, v kakšnem svetu zares živi, ko se torej odreče poceni iluzijam, zapeljivim imaginarijem in votlim simulacijam. Zares pošastna je namreč šele narava kapitalističnega izkoriščanja ljudi, njegovo siljenje milijonov ljudi, da živijo povsem neproduktivno in celo zajedavsko uživaško življenje ali da kot izključeni simbolno niti ne obstajajo, čeprav so biološko živi. Nobena naravna sila ni tako močna kot zavist ljudi, s katero so zmožni odrasli ljudje uničiti veliko eksistenc in trpinčiti ljudi desetletja dolgo, začenši pri otrocih.

Predlagani družinski zakonik temelji na starodavni ideji, ki je ideja egalitarnosti, zato je dober. Kdor je proti njemu, je za izključevanje ljudi in ugotavljanje, kdo je kdo, kdo je bolj pristen in kdo manj, kdo sme živeti in kdo ne sme, tako ugotavljanje pa je zelo nevarno.