Vsi poznamo, kako Janez opiše zadnje trenutke Jezusovega življenja. Njegove zadnje besede naj bi bile: Moj bog, zakaj si me zapustil?

Zakaj bi torej ljubeči in skrbni oče zapustil svojega sina v ključnih trenutkih njegovega življenja? Kateri oče bi bil tako krut, da bi pustil svojega sina sramotno izdihniti na križu? In zakaj se bog ne bi odzval na prošnjo svojega sina, saj bi se odzval vsak gej, če bi imel možnost biti oče, in odzvala bi se vsaka lezbijka, če bi bila lahko mati? Je torej bog slabši oče/mati kot lezbijke & geji?

Zapisana vprašanja so danes nenavadno aktualna in celo pereča. Očitno je namreč, da je funkcija, ki naj bi jo imel oče, že skoraj povsem izginila, materinska funkcija pa je hipertrofirana in duši otroke. Ljudje so namreč vse bolj podrejeni hedonističnemu in kapricioznemu nadjazu, ki jim v kapitalističnih okoljih nalaga brezmejno uživanje & žuriranje, za katerega dobro vedo, da ne more pomagati podeliti življenju smisla. Brezmejno uživanje preprosto ne vodi nikamor in se zgolj kopiči, ljudje pa vsaj intuitivno vedo, da je res tako.

Današnje brezmejno uživanje življenja namreč ni nič drugega kot konformizem, zaradi katerega velikanske množice ljudi živijo sanje nekoga drugega; ta Drugi je kajpak neoliberalni kapitalizem. Uživajoči posamezniki zato niso svobodni, saj so ujeti v pasti, ki se imenuje sanje Drugega. Drugi sanja, mi pa smo marionete v njegovih sanjah, verujoč, kako zelo smo svobodni in samostojni in neodvisni in zajemajoči življenje z največjo žlico.

Podobno se je dogajalo Jezusu Kristusu: če bi mu oče zares namenil poslanstvo, ki se je končalo s sramotno smrtjo na križu, kot oče ne bi bil vreden piškavega oreha. Noben oče in nobena mati ne bi smela sanjati namesto svojih otrok ali zanje; vsak otrok bi moral znati sanjati sam.

Očetje in matere se ne bi smeli vtikati v svoje otroke, češ da jih ljubijo. Ne bi se smeli naseljevati v njihovih srcih, saj potem otroci ne vedo več, kaj želijo sami in kaj namesto njih želijo njihovi starši. Taki otroci pozneje zgradijo obrambne nasipe, da jih nihče več ne bi ranil, da nihče več ne bi imel dostopa do njihovih src, ki so ranjena, ker so se starši leta dolgo plazili noter, ne da bi jih kdo kdaj vprašal, ne da bi kdo kdaj potrkal in prosil za dovoljenje, vse to pa je potekalo v imenu ljubezni.

Ni bolj grozne stvari na tem svetu, kot je orisana starševska ljubezen! Starši se zalezejo vate, potem pa te jedo od znotraj, uničujejo tvojo substanco in vztrajno trdijo, da te imajo radi, medtem ko v resnici postajaš vse bolj ranjen in votel in prazen, trga te bolečina, rad bi kričal, pa ne upaš. Zaradi njihove ljubezni si vse bolj sam, okoli tebe pa je vse več črne smole, ki leze iz vseh por in se razliva čez tebe, da imaš občutek, kot da si vkovan v beton, ne moreš se niti premakniti, oni pa še naprej gonijo svoje in trdijo, da delajo vse v tvoje dobro in da ti hočejo samo dobro in da ti bodo kupili vse in da bodo ustregli vsaki tvoji želji, ker si njihov najbolj dragoceni izdelek (ups!) na tem svetu, ki ga bodo obdržali zase, pa čeprav crkneš.

Obstajati mora drugačen cilj življenja, za katerega bi bilo zares vredno živeti. JK je dobro vedel, da je mogoče v življenju odkriti višji smisel, kot ga lahko pripišemo hedonizmu, zato je v ključnem trenutku na prašni cesti rekel lastni materi, da je ne pozna in da je sploh nima.

Višji smisel življenja pa je močno in neposredno odvisen od človekovega odnosa do tega, kar je nad njim. JK je zato upravičeno spraševal očeta, zakaj mu ne pomaga v najtežjem trenutku življenja, vendar je še pravočasno spoznal, da ga oče v resnici sploh ni zapustil.

Oče ni zapustil Jezusa, ker je ta sam izbral simbolni mandat in ga sprejel. Juda je to zelo dobro vedel. Podobno je v analizi: ko pacient stopi skozi analitikova vrata, se je že odločil za analizo, kar pomeni, da je že sprejel mandat, čigar razsežnosti še ne more poznati v celoti.

V tem je velik problem: človeško bitje se namreč želi zaščititi pred izgubami, pa čeprav gre za iluzije. V analizi najbolj dramatično pride do izraza Freudovo spoznanje, da je ego pripravljen ljubiti iluzije celo bolj kakor sebe.

Pa vendar se mora odpovedati iluzijam, pa če so še tako prijetne. Ko se pacient otrese iluzij, ga čaka še končno spoznanje.

Konec analize je neposredno primerljiv s smrtjo Jezusa Kristusa na križu in z njegovim zadnjim vzklikom. Tako kot je prerok spoznal, da ni nikogar, ki bi lahko v ključnem trenutku posegel v njegovo življenja in ga naravnal, tako tudi pacient na koncu analize spozna, da Veliki Drugi ne obstaja, kar pomeni, da ne obstaja bitje, ki bi jamčilo za pomen in smisel njegovega življenja, bitje, ki bi sanjalo sanje, v katerih bi moral nastopati.

Jezusov oče paradoksno potrdi smisel njegovega mandata natanko s svojim molkom. Enako pacient ob koncu analize ve, da je smisel njegovega nadaljnjega življenja odvisen od njegovega odnosa do neobstoječega Velikega Drugega.

JK sprejme očetov molk, zato zavrne še zadnjo skušnjavo in z njegovo gesto se dopolni, kar se je moralo dopolniti. Podobno pacient sprejme odsotnost Drugega, razgradi transferni odnos do njega in se spravi s seboj in z življenjem. Konec analize je zato sprava, ne taka ali drugačna oblika normalnega življenja.

Zares normalno je to, kar je zastopal JK: sprejem simbolnega mandata.

Vsak človek je zmožen za simbolni mandat – geni nimajo s tem nobene zveze in starši tudi ne, pa če prihajajo iz še tako pristne naravne tradicionalne družine. Iz povedanega sledi, da ljudje danes potrebujejo predvsem simbolne mandate in spravo, veliko manj pa odsotne in kastrirane očete oziroma hiperprotektivne matere.

Sprava je učinek subjektove avtorefleksije, opisane zgoraj, ki ni zgolj posameznikov podvig, ampak je tudi podvig sveta. Tu nastopi Hegel, ki je vedel, da je človekova ustvarjalnost vselej ustvarjalnost samega sveta. Ko se človek produktivno sooči s svetom, se ta sooča s seboj. Toda Hegel je poudaril še nekaj drugega: vsaka vednost, vsaka ustvarjalnost je nujno nepopolna, nedokončana, zato se mora ponavljati. Sprava s svetom je zato sprava s samo nepopolnostjo, nedokončanostjo sveta, kar pomeni tudi sprejem nujnosti novih simbolnih mandatov. Z njimi ljudje ne bodo nikoli dopolnili sveta, ampak ga bodo, prav nasprotno, ohranjali v njegovi nedokončanosti, necelovitosti.

Svet bo zato vselej drugačen. V takem svetu so ljudje agensi, nosilci in zastopniki neskončno kreativne sile, ki je bog. JK je sicer umrl na križu, vendar se je vrnil in se vrača kot kreativna sila ali imaginacija. Nanj ni treba čakati, saj on čaka na nas. Mi sami smo agensi, zato je kreativna sila nemočna, če ne sprejmemo na svoja pleča simbolnih mandatov.

Smisel in cilj človekovega življenja je kultiviranje sveta. Kultiviranje sveta ne pomeni obdelovanja danega sveta in njegovega ohranjanja. Daleč od tega. Kultiviranje sveta pomeni ponavljanje kreativne geste, ki je vpisana že v sam svet. Torej pomeni ponavljanje same kreativnosti. Ali kot je nekoč dejal Derrida: človek s kreativno gesto dobesedno postane bog, ki je kreativnost.

Če je še mogoče trditi, da je človek naravno bitje, ki ga ljubijo tradicionalni starši, je mogoče reči, da je naravno bitje ravno takrat, ko zmore kreativno gesto, s katero spreminja in preoblikuje samo naravo v neskončnem toku kreativnosti. Narava namreč je kreativnost, zato biti naraven pomeni biti kreativen. Še več: pomeni biti sama kreativnost.

Cilj življenja je življenje; smisel življenja je življenje kot kreativnost. Hvalabogu, da je oče zapustil Jezusa Kristusa, kajti s tem je pokazal, kako zelo ga ljubi in kaj je resnična ljubezen!