Betty Anne Waters (Conviction, Tony Goldwyn, 2010)

Jacques Derrida v izjemni in obsežni knjigi z naslovom O dotikanju – Jean-Luc Nancy (Le toucher, Jean-Luc Nancy, 2000) na nekem mestu zapiše, da se človek lahko znajde v svojem življenju pred posebnim testom; pravzaprav se znajde po nujnosti, zaradi katere bi morali reči, če bi hoteli biti čisto natančni, da se vselej že znajde, le da tega niti ne ve. Filozof ga preprosto imenuje resnični test gostoljubnosti; pomembno je natanko to, da gre resnično za nekaj neverjetno preprostega, čeprav v vsakdanjem življenju, v sodobnem neoliberalističnem svetu pa sploh, ljudje tega ne prepoznajo, ker so dobesedno zasuti s smetmi v obliki hrupa, podob, informacij, podatkov in dobrin, ki jih na domnevno svobodne trge bruhajo tovarne, podjetja in korporacije.

Kaj je torej resnični, pravi, pristni test gostoljubnosti, s katerim se sooča čisto vsako človeško bitje? To je test, o katerem razmišlja film z naslovom Betty Anne Waters, kar je zelo dobro, kajti ljudje dandanes neradi prebirajo filozofske knjige, radi pa gledajo filme, ki imajo prav zaradi njihovih želja in potreb izvrstno priložnost, da usmerijo gledalce tja, kamor bi se usmerili že sami, če bi imeli malo več priložnosti, volje in smelosti.

Vse se prične, ko se Kenny Waters (Sam Rockwell) nenadoma znajde na sodišču, kjer ga po hitrem postopku obsodijo za umor. Vse se zgodi tako hitro, da ni šokiran le Kenny, temveč smo šokirani tudi gledalci. Kennyjeva sestra Betty Anne Waters (Hilary Swank) se, morda prav zaradi šoka, v istem trenutku odloči, da bo dokazala bratovo nedolžnost, pa naj stane, kar hoče. Za to porabi res skoraj dve desetletji, ki ju potrebuje, da najprej doštudira pravo, nato pa zbere dovolj gradiva, da na sodišču zares dokaže to, v kar verjame. Njen podvig je morda brez primere, kajti zanj je res potrebno ne le ogromno energije, temveč je potreben tudi herojski pogum, ki meji na predrznost.  

Izkaže se, da je brat zares nedolžen, kar pomeni, da bi brez sestrine pomoči klavrno končal. In natanko to, kar je zmogla Betty Anne Waters, je ključno za razumevanje pristnega testa gostoljubnosti, o katerem govori Derrida. Lahko si le bledo predstavljamo trenutek, ko se brat in sestra po končanem procesu na sodišču objameta. V tistem objemu ni le dvajset let garanja, temveč je tudi celotna eksistenca dveh ljudi, ki sta si zaupala, kot si sploh lahko zaupajo človeška bitja.

Sestra niti za trenutek ne dvomi, da je brat povsem nedolžen. Njen dvom je upravičen – o tem se seveda prepričamo na koncu, čeprav bi se lahko tudi na začetku. Zaradi jasne ideje, da brat ni morilec, je pripravljena Betty Anne narediti skoraj nemogoče, da bi ga rešila iz ječe. To ji nazadnje tudi uspe – nemogoče postane mogoče. Kako je bila lahko tako zelo prepričana? Kako je vedela, da je brat nedolžen in da ji bo končno uspelo dokazati, da je res tako?

Lahko bi se tudi zmotila, njena intuicija bi bila lahko napačna, vendar se ni. Zakaj se torej ni?

Zmotila se ni zaradi odnosa z bratom, ki je bil odprt. Zveni zelo preprosto in v resnici tudi je. Odnos med dvema človeškima bitjema namreč pomeni dotikanje duš; to je zelo pomembno. Duši se lahko dotikata, čeprav nista objekta, predmeta, kar pomeni, da gre za zelo posebno in nekoliko nenavadno dotikanje. Pomeni pa tudi raziskovanje, odkrivanje, odpiranje, razumevanje. Vsekakor nujno pomeni odpiranje. Človek, ki hoče razumeti drugega človeka v njegovih prostorjih, jih mora raziskovati dolgo in natančno; če ni odprt, če se ne odpira odpiranju, raziskovanje in spoznavanje preprosto ni možno.

Človeška duša ali psiha namreč ni točka in ni skriti kraj, ki ga pozna le duša, globoko nekje v nedrjih življenja ali eksistence. Duša ni ne eno ne drugo, čeprav se nam spontano dozdeva, da je ali eno ali drugo. Vsaka duša je razsežna, zato lahko raziskuje sebe, toda raziskovanje obenem pomeni odpiranje in ustvarjanje novih prostorov, v katerih se naseljuje, pomeni nove razsežnosti. Duša s svojim gibanjem zato vselej ustvarja nove prostore, o katerih v času nastajanja še ničesar ne ve. Torej ne moremo reči, da lahko duša absolutno in brez ostanka pozna sebe, saj je njeno gibanje nujno tako, da vselej šele za nazaj spoznava prostore, ki jih ustvarja.

Spoznavanje sebe je torej proces, ki pomeni tudi ustvarjanje, spreminjanje, preoblikovanje sebe. To je aktiven proces, ki se ne more nikoli skleniti, zato duše preprosto ni mogoče določiti in fiksirati.

Tega ni mogoče narediti, ker je duša (Aristotel uporablja izraz psychē) čisto nekaj drugega, kot si predstavljamo v naivni zavesti. Ugotovili smo že, da ni kraj in ni točka, sedaj pa lahko dodamo, da je nekaj tako neverjetnega, da nas mora spoznanje presenetiti, čeprav lahko sočasno dobimo tudi izkušnjo, da smo to ves čas že vedeli, le da tega nismo znali artikulirati.

Psychē je življenje. Ne gre za to, da je živa, dokler ne umre, ali da je nesmrtna. Gre natanko za to, kar je zapisano: psychē je življenje. Torej moramo reči vsaj še to, da življenje raziskuje sebe, se dotika in se preoblikuje, ko se dotika. In življenje je eksistenca, človeška eksistenca, to ni golo preživetje v boju za obstanek.

Pri tem je daleč najpomembneje to, kar poudarja Derrida: ko se življenje dotika sebe, se dotika 'nečesa'. Kaj je to 'nekaj'?

To 'nekaj' je Freud imenoval nesimbolizabilno. To je neprevedljivo, nedoločljivo, je nekaj, kar nima nobenega pomena in smisla, in sploh ni nekaj. Je 'nekaj'. Ni znotraj duše, v globinah osebnosti, na skrivnih krajih, v intimi, ampak je zunaj, je abjekt.

'Nekaj' je torej zunaj, je učinek lastne zavrnitve, kot pravi Jean-Luc Nancy. Govorimo o svetu, o njegovi najbolj pristni in avtentični zavrnitvi, zaradi česar svet in življenje sploh sta.

Ko svet in življenje sta, ljudje mislimo. In tehtamo; na primer misli. Resnično, obstajajo misli, ki tehtajo več, in misli, ki nimajo nobene posebne teže.

Film Betty Anne Waters je natanko o tem. Spusti me k sebi (Let Me In, Matt Reeves, 2010) je naslov filma, ki ga moramo gledati skupaj z njim.