Dragi prijatelji, podporniki, aktivisti in borci za hendikepirane!

Najprej se vam želim in moram zahvaliti za vso pomoč in podporo, ki ste mi jo tako zvesto izkazovali te dni. To me je dejansko opogumljalo in me hrabrilo v najtežjih trenutkih.

Danes zjutraj, 18.2. je za menoj naporen petek. Proti moji volji so me kar na nosilih in brez vozička dobesedno ugrabili in odpeljali na Vrazov trg, čeprav sem jim večkrat izrecno povedal, da tja ne želim iti. Po protestu v četrtek popoldan sem šel namreč pogledat, na kakšno ponudbo sem pristal.

Priznam, da nisem vedel, kaj me tam čaka, slišati je bilo kar dobro, saj sam potrebujem nego in obljuba, da bom imel svojo sobo z WC-jem in kopalnico se mi ni zdela tako napačna. V teh dneh sem bil resnično utrujen in dovolj mi je že bilo vsega, zato sem upal, da si s tem kupujem nekaj časa in vsaj malo počitka za nadaljnje iskanje boljših življenjskih pogojev. A, ko sem videl, kaj me tam čaka, sem si rekel, da si tega ne bom dovolil.

Raje storim marsikaj, kot da prebivam tam nekaj dni pod takimi pogoji. Tudi način, kako so me odpeljali ter ravnali z menoj je nedopusten in ponižujoč, pokazal pa je predvsem na to, s kakšno naglico in ne-dobronamernostjo so se me želeli predvsem znebiti. Soča seveda ima poseben prilagojen kombi, a so kljub temu poklicali rešilca, voziček pa so s tem kombijem pripeljali šele kasneje. Že samo to pove, da je bila zadeva načrtovana, da ne bi imel možnosti upiranja!!!

No, vendarle so se stvari začele obračati na bolje. Kot ste verjetno že opazili, sem zelo trmast, vztrajen in nepopustljiv, tako da sem sedaj ponovno v Soči, kjer sem s prijatelji uspel prepričati direktorja, da tam prebijem še nekaj dni. Vse kaže, da sem mogoče le našel pravi kraj bivanja. Danes so mi ga predlagali odgovorni na MDDSZ. Gre za varovano stanovanje v Centru starejših Notranje Gorice, ki pa še ni povsem opremljeno, zato moram počakati še teden dni.

Rad bi se posebej zahvalil tudi novinarkam in novinarjem, ki so sledili mojim dogodkom te dni in mi stali ob strani ter prenašali moje besede širši javnosti. Brez vas bi moj glas ostal glas vpijočega v puščavi, tako pa smo vendarle zbudili pristojne, da so se zganili.

Danijel Spasojević