Vesela novica, kot strela z jasnega se je našla izjemna in neverjetna ponudba, priložnost za Danijela Spasojevića, ki jo je ponudil sam direktor Inštituta za rehabilitacijo Robert Cugelj. Jupi ju!

Nekako tako je pred dvema dnevoma, 17.2.1012, zaokrožila novica po medijih, da se je za Danijela našla ustrezna rešitev; negovalni oddelek v bolnišnici na Vrazovem trgu. Po dolgih tednih Danijelovih prošenj in pozivov, po še daljših dnevih negotovosti, stiske in številnih pritiskov ter šikaniranja, ki jih je Danijel doživljal, se je zdelo, da si bo za nekaj časa lahko oddahnil.

Precej naivno, a v dobri veri je dejansko verjel, da se je našla ugodna rešitev za njegovo stisko. G. Cugelj je stopil pred medije kot nekakšen rešitelj, ker je Daniju ponudil sobo s kopalnico. Prav neverjetno, kako velikodušno in skoraj čudežno po vseh premnogih negativnih odzivih, ki jih je prejel doslej.

Čeprav smo Daniju prijatelji svetovali previdnost in se čudili, da je s takim predlogom zadovoljen, je v svojem vedenju zatrjeval, da nima druge izbire in da je prisiljen pristati na ponujeno. Očitno se še ni zavedal in ni imel prave predstave o tem, kaj ta ponudba pomeni.

Tako se je po zaključenem četrtkovem protestu v spremstvu novinarjev kanala A odpravil na ogled predloga za njegovo novo, začasno (nejveč 45-dnevno) namestitev. Doživel je pravi šok, mešanico jeze in strahu, ko se je zavedel, da so ga pravzaprav namestili v bolnišnico, kjer je velika večina bolnikov terminalnih, umirajočih. Ravno, ko so prispeli, so mimo njega po hodniku na nosilih peljali pokrito truplo. Soba je bila hladna, brez obljubljene kopalnice in dostopa do računalnika, skratka pusta bolnišnična soba, v kakršni te stisne v želodcu. Sklenil je, da tam noče prebiti niti dneva, kaj šele meseca dni in da je bila takšna ponudba prevara, oziroma zgolj zavajanje pred mediji.

Morda boste nekateri pomislili, sedaj si pa fant že izmišljuje ali celo izsiljuje. Sram naj vas bo takšnih misli in podobnih mnenj, če sami niste bili vsaj teden dni v takšni bolnišnici, odvisni od tuje pomoči in seveda pri vaših 26. letih. Še v zaporu bi imel poleg postelje in železne mizice na razpolago vsaj knjižnico in dostop do interneta, in prav verjetno bi tam našel tudi zanimive sogovornike, morda tudi njegovih let.

Ja, tako kruto je lahko to življenje, če si na vozičku, povsem odvisen od tuje pomoči in se znajdeš sam v sistemu in kolesju naše »socialne« države, kjer se predpostavlja, da moraš požreti vsak drek, ki ti ga zapakirajo razni direktorji, predsedniki vseh vrst, ministri, "varuhinja" človekovih pravic ter drugi birokrati in institucije, ki bi že zaradi svoje plače morali varovati ustavne in človekove pravice. Drek, ki ti ga »dobronamerno« ponudijo in okrasijo z zlato pentljo, čeprav že od daleč smrdi.

O svoji odločitvi, da ne namerava oditi na ponujeni negovalni oddelek, je v četrtek zvečer Dani obvestil dr. prof. Antona Zupana, fiziatra zaposlenega na Inštitutu, ki je tudi sam na vozičku in ima mišično distrofijo.

Kljub temu so Danijela navsezgodaj zjutraj, v četrtek 17.2.2012, oblekli in vztrajali, da na postelji poje zajtrk. Večkrat jih je prosil, naj ga postavijo na voziček, saj je to njegovo edino prevozno sredstvo in pripomoček za mobilnost, a tega niso hoteli storiti. Naenkrat so prišli reševalci in ga položili na nosila(!), vzeli še njegove stvari, ki so bile že pripravljene in ga proti njegovi volji, torej brez vozička odpeljali na Vrazov trg. O tem je lahko še pravočasno obvestil prijatelje, ti pa so mu svetovali, naj pokliče policijo, in tudi sami so storili enako, saj je šlo za dejanja pod prisilo, proti njegovi volji. Skratka, bilo je zelo filmsko. Nekaj časa so nato čakali na Vrazovem trgu, reševalci ga niso želeli pripeljati nazaj v Sočo, policija pa tudi ni ukrepala, zato sem ga na njegovo prošnjo prišla iskat s kombijem in ga odpeljala za nekaj ur v pisarno YHD.

V tem času sem začela dobivati klice z Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, kjer so bili sedaj naenkrat pripravljeni na aktivno reševanje problema. Tako smo se lahko začeli dogovarjati o zanimivi rešitvi, ki se lahko udejanji že konec naslednjega tedna. Danijel hkrati nikakor ni hotel pristati, da bi vse do takrat prebil dneve v bolnišnici in se je ponovno odpravil na Inštitut SOČA, kjer je še zadnji hip uspel uloviti direktorja in se uspešno pogodil za dodatnih pet dni bivanja pri njih.

Vendarle smo vsi skupaj stvari uspešno zapeljali v pravo smer - da bo Danijel lahko zaživel neodvisno. Kje in kako, o tem drugič, a zdi se nam, da je pravo mesto, in lahko se zahvalimo vsem vam, ki ste k temu pripomogli s svojo prisotnostjo na protestih ali s spodbudno besedo.

Hvala tudi vsem medijem, ki ste v tem primeru odigrali pomembno vlogo pritiska. Ja, po drugi strani je dokaj žalostno, da je potrebno angažirati medije, saj se šele takrat zganejo tisti, ki so dobro plačani, da bi iskali tako posamezne, kot tudi sistemske rešitve na tem področju.

Bitka dobljena, a v boju za neodvisno življenje, enake možnosti, človekove pravice in sistemsko ureditev podobnih vprašanj moramo še zmagati. Razkrinkati moramo vse tiste, ki prejemajo namenska javna sredstva, pa se v tej zgodbi niso zganili ali so se pred Danijelom celo zaklepali. Predvsem bomo odkrivali gnilobo vodstva Društva distrofikov Slovenije (DDS), ki je bilo ustanovljeno in je vsa ta leta (pre)dobro financirano (letno z več kot milijonom evrov zgolj iz sredstev FIHO) prav zato, da naj bi pomagalo svojim članom.

Republika Slovenija, njeni davkoplačevalci in igralci iger na srečo namenimo veliko denarja za hendikepirane, a kako to, da le-ta sredstva do njih ne pridejo?

To moramo obelodaniti javnosti in to bomo v kratkem tudi storili.