Prizadevanje za obnovitev normalnosti je danes najbolj radikalen možen odgovor na kaotične razmere, ki jih s seboj prinaša podiranja temeljev vsega, kar je desetletja in stoletja veljalo za normalno, zdaj pa je v seriji sistemskih kriz zadnjih dveh desetletij, od padca berlinskega zidu leta 1991 do padca Wall street v letu 2008, razkrinkano v vsej kulturni omejenosti svojega pogleda na svet v obče in na družbo prav posebej. Zidovi so porušeni, veliko vprašanje zdaj tako ostaja ali je res še naprej smiselno vztrajati na razbijanju ruševin starega reda. Družbena kritika v razmerah, ko je obstoječa politična ureditev kot takšna in v veliki večini družbe, v 99 odstotkih, prepoznana kot nevzdržna, zagrize v do konca oglodano kost in se kvečjemu pretvori v mimimalistično socialno leposlovje. Lahko se zgodi, da bo naslednja družbena pomlad ostala, če parafraziramo Rachel Carson (1962), nema, herojsko udrihanje po ruševinah razsvetljenskega zahodnega imperija ne bo prav nič spremenilo.

Avantgarda tako poslej ni mogoča drugače kot samo še v nasprotni, retrogradni smeri, namreč v iskanju poti vrnitve iz radikalne kritike družbenega centra nazaj v opustelo in porušeno območje družbene normalnosti. Ko je bil svet še enovit v svojem smislu, vrednotah, strukturi, ga je bilo potrebno razbijati na prezrtih družbenih ločnicah, ki so zarisovale interne razmejitve med njenimi člani in je bilo njihovo priznanje iz centra odločilno za ohranjanje notranje raznovrstnosti sistema kot celote; danes, ko je svet razbit na vsakovrstnih razmejitvah vsega do česarkoli, se je tudi izziv radikalnosti sam radikalno spremenil.

Nova sistemska normalnost ni nobena že doživeta realnost, v katero bi se mogli vrniti, kot v staro pravdo večnega materialnega napredka, v katerem so rešena vsa temeljna vprašanja, kjer je civilizacija dosegla zadnjo, stacionarno točko svoje popolnosti na veke vekov. Nova normalnost bo porojena v nekem novem okviru, ki bo lahko uresničen le še v neki povsem drugačni družbeni realnosti od današnje, ki pa za nas danes, ki imamo pred sabo samo ruševine starega sveta, ni razvidna in ni predvidljiva. Nahajamo se v točki sistemske bifurkacije, kjer so možne različne smeri nadaljnjega razvoja sistema, v teh razmerah ni več nič samoumevno in možni so tudi zelo neugodni razvoji (Wallerstein, 1996). Pota prihodnjega razvoja in s tem naše skupne usode bodo v veliko večji meri kot doslej odvisna od odgovornosti, ki jo zmoremo posamično prevzeti za to, da se enkrat v prihodnje uresniči vsaj približno tista družbena realnost, v kateri bi radi živeli.