Marxova filozofija (Étienne Balibar, La philosophie de Marx, 1995)

Že sam avtor knjižice se uvodoma sprašuje, ali naj govorimo o marksistični filozofiji ali o filozofiji Karla Marxa. Marx je bil namreč filozof, zato upravičeno govorimo o njegovi filozofiji, kot govorimo o Heglovi ali Kantovi. A morda bi bilo še bolje govoriti o filozofiji, ki ni Marxova osebna ali celo privatna lastnina.

Spoznanje je pomembno, kajti Marxova filozofija je radikalna, medtem ko ljudje danes Marxa večinoma asociativno povezujejo s Stalinom in Titom, kot da bi imeli kaj skupnega. V resnici niso imeli nikoli  ničesar skupnega, saj je Tito Stalinu ostro rekel Ne!, Marx pa se je obračal v grobu, ko je vajeti socializma vzel v roke železni gospod Josip Visarjonovič.

Marksistična filozofija sploh ne obstaja, zato takoj ugotovi Balibar, in niti ne bo nikoli obstajala, obenem pa je danes Marx pomembnejši za filozofe (a ne le zanje), kot je bil kdajkoli. Zakaj je tako?

Obstaja preprost razlog, da je tako. Marx je namreč poseben filozof, kot ga imenuje Balibar: Marx je filozof večno novih začetkov. Če torej vprašate Marxa, smo vsi začetniki – vedno znova. Toda ne smemo misliti, da je bil Marx nemočen in da je bil zato vedno znova na začetku razmišljanja o problemih, s katerimi se je soočal.

Resnico je ravno nasprotna: Marx je, skupaj s Heglom, vse življenje poudarjal, da vsako človeško bitje živi v svetu, ki je racionalen in zato povsem razumljiv. V svetu tako ni ničesar, česar človek ne bi mogel razumeti, to pa pomeni, da je racionalnost sveta zavezana vedno novim začetkom; drugo ime za tak začetek je seveda revolucija.

Marxa torej bistveno zanima racionalna ideja revolucije kot novega začetka življenja v družbenem polju in Balibar se tega spoznanja zvesto drži. Branje njegove knjižice je zato vznemirljivo, saj se tudi bralec lahko nenehno sprašuje, kaj pomeni bistvo človeka v taki perspektivi, na začetku 21. stoletja.

Avtor celo poudarja, da je za Marxa edina zares racionalna in realna stvar na tem svetu revolucija. Torej so vse druge zadeve manj racionalne in manj pomembne. Podobno je proletariat univerzalni družbeni razred, kar pomeni, da so vsi drugi razredi – zgodovinsko vzeto – manj pomembni za razvijanje boljšega sveta.

Vsi drugi razredi so manj pomembni tudi zato, ker Marx preprosto verjame, da so proletarci (prej ali slej) brez iluzij o svetu. Marx seveda ni bil naiven, zato moramo njegovo spoznanje ustrezno razumeti: proletarci so lahko brez iluzij, če se malo potrudijo.

Potruditi se morajo čisto malo, saj so materialni in idejni pogoji njihovega življenja taki, da jih lahko razumejo; nenehno namreč močno vplivajo na njihovo zavest. Proletarci preprosto ne morejo brezbrižno živeti, kot da je svet lep in poln prijetnih dogodkov, saj zanje kratko malo ni tak.

In danes je proletarcev več kot kdajkoli; ni naključje, da ljudje protestirajo na vseh koncih sveta v imenu 99 odstotkov vseh ljudi. Danes seveda zlahka ugotovimo, da mora kapitalizem stalno kopičiti iluzije, prazna upanja, votla prepričanja, dvoumno moralo in religiozno hipokrizijo, če sploh hoče preživeti, kajti proletariat ima v rokah silno orožje. Kapitalizem ga namreč potrebuje prav tam, kjer je najmočnejši: ljudje mu morajo verjeti.

In kaj se zgodi, ko mu 99 odstotkov ljudi ni več pripravljenih verjeti? Revolucija, seveda, saj je edina zares racionalna stvar na svetu, kot je vztrajal Marx.

Balibar zato naredi nekaj izjemnega. Bere Marxa in v zelo kratkih poglavjih predstavi bralcu osnovne ideje, s katerimi se je ukvarjal Marx, ukvarjati pa bi se moral tudi današnji proletarec oziroma bralec njegovih del: revolucionarni dogodki leta 1848, začasna Pariška komuna leta 1871, dialektični materializem, Feuerbachove teze, teze o Feuerbachu, kritika politične ekonomije, razredni boj, idealizem in subjekt prakse, realnost in bistvo človeka, teoretični humanizem, ontologija odnosov, Stirner, nemška ideologija, revolucionarni zgodovinski obrati, blagovni fetišizem, prevladujoče ideološke prakse, človekova samostojnost in meje zavesti, fiktivne univerzalnosti, intelektualci in država, aporije ideologij, komodificiranje življenja, geneza subjektivnosti, popredmetenje sveta.

Učinek skrbnega branja je takojšen in velik: danes ljudje zapravijo ogromno časa za ništrc in za vzporedna virtualna oziroma kibernetična življenja, zato ima kapitalizem vse vzvode vladanja trdno v rokah. Ljudje namreč še vedno množično verjamejo in mu hočejo verjeti še bolj. 

A ne vsi, nikakor ne vsi. Optimizem je zato realen in oprijemljiv. Poleg tega je tudi produktiven in praktično učinkovit. Revolucija je vsekakor možna.

Predstavljeni besednjak zato lahko dopolnimo, kajti današnji ljudje se pogosto ne zavedajo, s čim jih kapitalizem drži v pesti: tehnološka racionalnost, naturaliziranje življenja, zgodovine in družbe, družbena anemičnost in popolna anonimnost posameznikov, tržno objektiviziranje sveta, menedžment človeških virov, juridični fetišizem ljudi oziroma oseb, odtujevanje, super izkoriščanje delavcev, negotovost delovnih mest.

Pa vendar se ne moremo povsem znebiti pesimizma. Zanj je pravzaprav poskrbel kar sam Marx, ko je dejal, da spoznavanje in razumevanje resnice sveta že vključuje tudi kritiko ideoloških praks in blagovnega fetišizma. V šolah danes otroci ne bodo slišali ničesar o kritiki ideoloških praks ali blagovnem fetišizmu, rasli pa bodo z zavestjo, da pridobivajo znanje o realnem svetu, v katerem živijo.

Zaslepljenost je zato velika in ni videti, da bi kaka reforma šolstva poskrbela za izboljšanje stanja, zato bo vednosti o realnem družbenem življenju še najprej sorazmerno malo, oziroma bo pičla.

Zato pa bo še naprej veliko žargonskega govorjenja o ekonomski rasti in tehnološkem napredovanju človeštva. In le redki bodo vedeli, da Marxa ni zanimal napredek, ampak ga je veliko bolj zanimalo nekaj drugega.

Zanimal ga je proces, ki lahko spreminja svet na bolje. Razvoj, pravi Marx, ni nekaj vnaprej predvidenega in programiranega. Ne živimo v svetu, v katerem bi bilo predvideno, da se bo razvijal in napredoval.

Napredek je možen le, če se zgodi nekaj posebnega. Zgoditi se mora to, kar imenuje Marx revolucija. Ta se zgodi samo pod enim pogojem: ko se družbeni antagonizmi ali realne kontradikcije razvijejo do take mere, da nimajo ljudje na voljo nobene druge možnosti.   

In kako je mogoče razviti realne družbene kontradikcije do ustrezne mere? S pomočjo razmišljanja, saj o tem ne more biti dvoma. Samo z razmišljanjem o naravi realnih družbenih antagonizmov si lahko obetamo boljši svet, ki bo nastal z revolucijo. Ali z Marxovimi besedami: intelektualna dejavnost zasluži svoje ime šele, ko zna misliti lastne determinante oziroma to, kar jo šele omogoča znotraj konkretnega družbenega polja.