Krščanski fundamentalizem ne pomeni, da zadrti, napol blazni in slabo artikulirani verski navdušenci silijo druge ljudi, naj sprejmejo njihovo religijo kot najboljšo na svetu. Resnica fundamentalizma je precej bolj prozaična, obenem pa je tudi nevarnejša. Zakaj je tako?

Vzrok je sorazmerno preprost. Če hočemo razumeti verski fundamentalizem danes, ne smemo pozabiti, da se religiozno vedejo še nekateri drugi ljudje, ki imajo pri nastajanju in razvijanju  fundamentalizma ključno vlogo. Ti ljudje so politiki, menedžerji, bankirji in nekateri piarovci, prišteti pa jim moramo še nekaj intelektualcev in akademikov. Kaj se dogaja?

Dogaja se tole. Zgodovina kapitalizma zadnjih nekaj stoletij je zelo zgovorna. Zlahka se zato prepričamo, da je sodobni hiperkapitalizem svojevrstna religija. Reševanje kapitalizma, ki smo mu priča zadnjih nekaj let, to zgolj potrjuje. V zgodovini ni veliko primerov, da so ljudje v tako kratkem času vložili tako veliko v reševanje nečesa, kar je sicer obsojeno na klavrni propad.

Fundamentalizem lahko ustavimo zgolj z novimi idejami oziroma z novimi razmisleki o ideji, kakršna je komunizem, ki nasprotuje vsakršnemu fundamentalizmu in je anarhistična v pravem pomenu besede. Zakaj je tako?

Odgovor je preprost: ker znotraj kapitalizma ne moremo razrešiti njegovih strukturnih kontradikcij in antagonizmov, kot nas je poučil Marx. Zaradi njih je danes proletarizacija ljudi veliko hujša, kot je bila v njegovih časih. Ljudje danes nismo zgolj delavci oziroma objekt izkoriščanja, na katerem temelji kapitalizem, temveč smo tudi brezpravni podložniki kapitalističnih strategij, zaradi katerih izgubljamo še zadnje ostanke lastnih eksistenc in celo empiričnih pogojev zanje, kot so pitna voda, čisti zrak in rodna zemlja, genski material.

Kmalu bomo tako ostali brez vsega, podobni pa bomo potrošnim dobrinam, ki obstajajo v kibernetičnih in virtualnih prostorih ter krožijo brez konca in kraja.

Boj zoper družinski zakonik moramo umestiti v okolje, v katerem narašča krščanski fundamentalizem kot del zgodbe o samem hiperkapitalizmu, ki je vse bolj podoben religiozni Korporaciji. Danes nam zato neprestano ponujajo ideje, psihološke, duhovne in druge dobrine, ki na nas delujejo kot posvečeni predmeti, polni magičnih in čudežnih moči, zaradi katerih bo naše življenje v hipu boljše in bolj poduhovljeno, če jih bomo le kupili.

Tak je pravi kapitalizem. Ljudje so v njem zgolj ovce, ki jih je treba voditi v pravo smer, na poti pa jim nenehno obljubljati in ponujati čudeže. Potrošniki so zato vse bolj prazni, saj morajo taki tudi biti, da jih bodo lahko napolnili z novimi vsebinami. Temeljno načelo sodobnega življenja je zato srhljivo: ljudje naj bodo kakor zombiji – brez življenjske substance torej –, kapitalisti jih bodo napolnili z življenjem, obenem pa bodo še poskrbeli, da ne bodo imeli svoje volje, ampak bodo sledili njihovi.

Danes je zelo pomembno biti brez substance in brez volje. Torej je pomembno biti brez sleherne vsebine, kar pomeni biti tudi brez idej, zamisli, prepričan, mnenj. Vse to je namreč mogoče in treba kupiti. Ko govorijo o zaganjanju investicijskih ciklusov, nikoli ne povedo zgodbe do konca. Na začetku so namreč vselej ideje, zato je vsak zagon odvisen od tega, ali bodo ljudje sprejeli ideje ali ne.

Torej jih je treba pripravit do tega, da jih bodo sprejeli. Resnično, današnji kapitalizem je bistveno kognitivni ali idejni. Mirno lahko rečem, da ne obstaja kapitalizem brez idej.

Natanko za ideje gre. Kapitalizem potrebuje ideje, ki ga podpirajo in hvalijo. Mednje sodijo zlasti ideje o naravi ljudi, o tem, kakšni so v resnici. Kapitalizem zelo potrebuje ideje o ljudeh in njihovi pravi naravi.

Zato jih tudi proizvajajo: današnji svet je do vrha napolnjen z idejami o pristnih ljudeh, ki potrebujejo najboljše znanje, dobre ideje, informacije, komuniciranje, duhovne vsebine, osebnostno rast, čustva, čustveno inteligenco,  občutke, paranormalno itd. Vtis je, da se ljudje ukvarjajo  samo še z osebnostno rastjo in duhovnim izpopolnjevanjem.

In medtem ko se ljudje zadevajo z duhovnimi vsebinami, kupujejo korporacije izvire pitne vode, rodovitno zemljo, travnike, gozdove in druga naravna bogastva po vsem svetu, kar jim bo pozneje omogočalo popoln nadzor nad sicer duhovno in osebnostno povsem naspidiranimi ljudmi potrošniki, ki bodo samo še komunicirali, saj se pogovarjati ne bodo več znali.

Tak kapitalizem seveda potrebuje tudi verski fundamentalizem, saj je že sam vrsta fundamentalizma. Nič čudnega zato ni, da veliki svetovni politiki redno hodijo v cerkve in se s tem tudi javno hvalijo. V resnici sporočajo ljudem, da jim dol visi za pravičnost in demokracijo ter da ta ni nič drugega kot votli performans, prazna predstava, šov in spektakel, če hočete, namenjen naivnim ljudem, da jih bodo zagovarjali in volili na naslednjih volitvah.

Pripadniki elit danes ne potrebujejo čisto nič drugega kot glas volivcev. Za vse drugo poskrbi kapitalizem, tako da imajo ljudje, izpraznjeni vsake substance, le-te vselej dovolj na zalogi.

V tem trenutku je zato položaj zelo jasen: v krizi, v kakršni je kapitalizem, so potrebne šok terapije. Ne gre le za zategovanje pasu, ampak tudi za znoj in solze, ki jih že obljubljajo politiki. Šoki bodo zato v prihodnosti vse pogostejši in vse bolj grozni, čeprav že danes lahko napovemo, kaj se bo dogajalo, saj kapitalizma preprosto ni več mogoče rešiti pred njim samim.

Kaj vse to pomeni za nasprotnike družinskega zakonika? Pomeni spoznanje, da je lahko otrokovo življenje v tako imenovani normalni družini še veliko hujše in bolj travmatično kot v nenormalni družini gejev ali lezbijk, kajti normalnost je vselej del žargona in ideoloških nagovorov, ki brišejo drobne detajle. Od daleč je zato videti, da vsak otrok hrepeni po življenju v normalni družini, ko pa tako družino pogledate od blizu, vam gredo lasje pokonci. Na žalost je dober primer tudi nedavna smrt Whitney Houston. Imela je vse: najlepši glas na svetu, denar, slavo, mladost, lepoto, oboževalce, a je na koncu umrla bedne smrti v neki hotelski sobi.

Kakšne ljudi torej potrebujemo? Potrebujemo natanko ljudi, ki so se pripravljeni boriti za pravičnost in proti nepravičnostim, ne pa ljudi, ki hočejo dokazovati, kaj je normalno in kaj ni.