Nasprotniki družinskega zakonika morda verjamejo, da imajo v rokah dobre argumente, vendar jih nimajo, kot sem že pokazal v prejšnjih zapisih. Vse skupaj pa je zanje še veliko slabše, saj se postavljajo v položaj arogantnega človeka, ki si jemlje pravico do presojanja, kdo lahko vzgaja otroke in kdo ne. Če bi bili dosledni, bi seveda morali preveriti čisto vsakega roditelja. Nekaj takega so nekoč že poskusili narediti nacisti, pa se jim ni izšlo.

Če zares hočemo razumeti, kaj pomeni sprejeti možnost različnih družinskih skupnosti, si moramo zastaviti radikalno vprašanje.

To je vprašanje, ki povsem spremeni perspektivo, v kateri običajno dojemamo svet. Navadno ga namreč razumemo iz lastne naključne perspektive, kar pomeni, da postavljamo sebe v središče sveta, ki se zato avtomatično razteza okoli nas. Prepričani smo tudi, da je naša perspektiva nevprašljiva in je dobra že tako, ker je domnevno naša.

Povsem drugačno zgodbo lahko povemo, če si zastavimo radikalno vprašanje, kdo smo v očeh drugih ljudi – ko torej nismo več v središču sveta. Tako se lahko vprašamo, kaj bi si danes o našem odnosu do gejev in lezbijk mislil JK. Kaj bi rekel?

Enako velja za razmišljanje o občestvu, v katerem živimo in vzgajamo otroke? Kaj bi si o naših vzgojnih postopkih mislil Paulo Freire? Kaj bi o našem vsakodnevnem 'filozofiranju' mislil Sokrat? Kaj bi nam rekel Marx, če bi sedeli z njim ob skodelici kave in razglabljali o neoliberalnih okoljih, v katerih živimo? To so prava vprašanja danes.

Prava vprašanja so vselej taka, da nas vržejo na rit, in prav je tako.

Danes zagotovo ne živimo v srečnem svetu. Ne živimo tako, da bi lahko upravičeno rekli, da bolje ne more biti. Torej bi morali razmišljati o boljšem svetu, o možnostih, ki jih imamo, da ga ustvarimo.

A kako ustvariti boljši svet? O njem vsekakor lahko razmišljamo. Razmišljamo lahko zato, ker v vsakem svetu obstajajo večne ideje, kakršne so svoboda, pravičnost, solidarnost, komunizem. Nihče ne more dokazati nasprotnega. Večne ideje so take, da jih človeška bitja lahko aktualizirajo vedno znova.

Obrat v razmišljanju je pomemben. Nič več ne gre za linearno kopičenje novega in počasno napredovanje, temveč gre za kreiranje, ustvarjanje novega, kar je nekaj drugega. Ideja komunizma je zato zelo uporabna.

Večnost ideje komunizma se danes kaže tako, da nam ponuja priložnost za vnovični razmislek o radikalni emancipiranosti in enakosti ljudi. Sedaj je pravi čas za tak razmislek, saj se je ideja o drugačnosti in multikulturnosti že izčrpala, in nam ne more ponuditi ničesar novega.

Naša naloga je, da ohranjamo večne ideje pri življenju. Ohranjamo jih lahko samo tako, da razmišljamo o njih, pa tudi tako, da jih živimo. Kako to naredimo? Najprej tako, da začnemo na začetku. Vedno znova moramo začeti na začetku, zato me mnenja ljudi o nenehnem napredovanju sploh ne zanimajo.

Poleg tega me ne zanima patetično razmišljanje o ljudeh, ki živijo na dnu nekje v Indiji, v slumih Latinske Amerike ali kje drugje. Tak patos me ne zanima, ker je tolažilen in perverzen. Vselej namreč lahko rečemo: hvalabogu, da ne živimo tam in se lahko še naprej predajamo kapitalističnemu hedonizmu na svobodnih trgih, jemo, kar hočemo, pijemo, kar želimo, se oblačimo po zadnji modi, komuniciramo & žuriramo, kupujemo nove pametne telefone in se vozimo okoli v ekoloških avtomobilih, vsak mesec pa nekaj malega primaknemo dobrodelnim ustanovam, da bodo imeli še ubogi reveži, ki živijo tam daleč od nas, kaj od življenja.

Ideja komunizma terja od nas radikalnost v razmišljanju. Terja kritično misel, ki daleč presega kritično razmišljanje, kot se ga učijo v šolah. To je namreč misel, ki gre v resnici do konca.

Kritična misel danes se prične natanko na začetku. In ta je zelo preprost. Kapitalizem je problematičen sistem. Videti je enostavno, vendar ni.

Kritična misel se danes ne ustavi ob ekoloških krizah, podnebnih spremembah, gensko spremenjeni hrani, finančnih špekulacijah, medijski manipulaciji ali propagandi, ampak gre naprej. Vztraja pri spoznanju, da je zares problematičen sam kapitalizem, ki generira naštete probleme, ne posamični delčki kapitalizma, ki bi jih morali popraviti, potem pa bo vse v redu.

Kritična misel je utopična v pravem pomenu besede. Njeni zastopniki vztrajamo natanko na ne-kraju (οὐ (ne) τόπος (kraj)). To je kraj, ki ga kapitalizem ne more potegniti vase, ne more ga asimilirati. Ali kot bi dejal Slavoj Žižek: nočemo kapitalizma s človeškim obrazom.

Prav zato se ne zadovoljimo z ekološko pridelano hrano, zdravim načinom življenja, uživanjem naravnih substanc, ki dajejo dodatno energijo in krepijo telo, ne more nas potolažiti propaganda z idejami o naravnem sobivanju v privlačnih okoljih. Kapitalizem ne bo nikoli spremenil samega sebe tako, da bi ljudje živeli solidarno in kakovostno. To lahko dosežemo samo ljudje s kritično držo do njega.

Kritična drža je avtentična. Beseda je sicer izrabljena, vendar zares obstajajo avtentične, pristne izkušnje. Taka je izkušnja, ko človeka neka ideja resnično zgrabi za goltanec in ga ne izpusti. To je pristna izkušnja, ki je ni mogoče simulirati in ponarejati.

Avtentično izkušnjo spremlja kritična misel, njo pa zastavljanje radikalnih vprašanj. Vse drugo je zgolj sprenevedanje. Kakšno je na primer radikalno vprašanje danes?

Radikalno vprašanje danes se nanaša na komunizem, na pogoje, kako ga lahko mislimo. V tej perspektivi je nastopanje ljudi proti družinskemu zakoniku simptomatično, kar pomeni, da proizvaja simptome. Kapitalizem je namreč sistem, ki strukturno nujno izključuje ljudi – prav zato ljudem kaže prijazen obraz!

Kapitalizem ne prenese enakosti ljudi, solidarnosti in avtentičnih izkušenj, opisanih zgoraj. Preprosto jih ne prenese, zato sili ljudi k razmišljanju o partikularnih in manj pomembnih vprašanjih, ki se nanašajo na vrsto jabolk, ki jih jemo, zdravo prehrano ali obliko omar v dnevnih sobah, ki se najbolj poda naši osebnosti.

Sem sodi tudi konservativni boj zoper družinski zakonik, ki izenačuje različne družinske skupnosti. Pred dvema dnevoma me je neka pravnica vprašala, kje bi jaz postavil mejo. Odgovoril sem, da nikjer: zame je sprejemljiva vsaka skupnost odraslih, odgovornih, zrelih ljudi.

In za otroke tudi. Ostaja pa vprašanje, kako postati zrel, odgovoren odrasel človek, vprašanje, ki ga je tako izjemno zaostril Kant s spoznanjem, da živi veliko ljudi, ki prav hočejo ostati nedoletni, ki torej sploh nočejo postati zreli, odgovorni ljudje.

Kako bodo taki ljudje poskrbeli, da bodo njihovi otroci kaj drugačni od njih?