Zgodba Danijela Spasojevića, ki zaradi hude bolezni svoje mame, išče možnost bivanja in priložnost za neodvisno življenje, je v prejšnjem tednu zaokrožila po medijih in na socialnih omrežjih. Danijel je namreč na vozičku, ima napredujoče obolenje, mišično distrofijo in potrebuje osebno asistenco. A zaman že cel mesec trka na vrata pristojnih institucij, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Urada varuhinje človekovih pravic, pošilja prošnje na domove za starejše občane in zvoni na vratih »njegovega društva«, kjer se pred njim zaklepajo. V petek, 10.2.2012 smo se njegovi prijatelji in »odpisani člani« Društva distrofikov Slovenije, odpravili na pogovor k predsedniku Borisu Šušteršiču in sekretarju Ivu Jakovljeviču, da bi našli rešitev v okviru javno financiranih programov za asistenco, pomoč in nego, ki jih društvo izvaja (vsaj tako je videti na papirju in na spletni strani). A ostali smo pred zaprtimi vrati in to v času uradnih ur. Predsednik in sekretar sta se zaklenila v pisarno in nam tako preprečila pogovor ter vstop v javne društvene prostore. Na srečo je bilo kar nekaj novinarjev, ki so dogodek snemali in beležili sramotno reakcijo vodilnih na društvu. A dosegli nismo nič. Društvo distrofikov Slovenije ima več kot 50 sob v Domu dva topola v Izoli, v celoti zgrajenega iz namenskih javnih sredstev. V Izoli imajo tudi zaposlene osebne asistente, tako da bi mu z lahkoto, seveda če bi to hoteli, vsaj začasno priskočili na pomoč. Več stanovanj imajo v lasti tudi v Ljubljani, kjer prav tako izvajajo tudi osebno asistenco. Na MDDSZ nad tem nedopustnim ravnanjem molčijo, čeprav sofinancirajo programe osebne asistence in tudi podeljujejo status reprezentativnosti in status javnega interesa posamezni organizaciji. Res grozljivo, kako je država prizanesljiva in razumevajoča do invalidskih tajkunov, ki se okoriščajo na račun najšibkejših.