Najbolj pričakovani antispektakel leta (Boris Jereb)

Ali pa spektakel, odvisno kako ga bomo gledali. Govorim o filmu The Dark Knight Rises, o tretjem in sklepnem delu sage o Temnem vitezu, ki pa je že po napovedniku sodeč tudi film o temnih časih. To opažanje je tudi glavni motiv za ta prispevek.

Vse kaže, da bo to film, ki ga bo težko prebaviti kot »zgolj film«, kar je redko za tako pričakovan in popularen izdelek. Režiser in scenarist Christopher Nolan ga najprej niti ni nameraval posneti, a očitno so bili pritiski studijskih šefov kar prepričljivi. Taki projekti za katere je vtis, da se posnamejo kar sami od sebe zaradi denarja, so običajno komercialni »šrot«. Toda Nolan je rekel, da novega nadaljevanja ne bo snemal brez dobre ideje.  To je redek primer pravega avtorstva na tako visokoproračunskem nivoju, ki pa ga je zadnje čase vse več. Nadaljevanji Avatarja in Gospodarja prstanov kažeta v to smer. Zgleda pa, da je s pomembnejšo vlogo avtorja tudi več politične vsebine, čeprav ustvarjalci to radi zanikajo, vendar ne vedno.  

Menim, da je prvi daljši napovednik za film The Dark Knight Rises tako zanimiv, da je vreden večkratnega ogleda in premisleka. Vtis je, da film nima skoraj nobene veze z možem, oblečenim v mišičastega netopirja, in »nepoznavalci« prvih dveh delov bodo sigurno vsaj malo presenečeni, ko bodo videli, za katero nadaljevanje gre. Toda temni junak res ni tako pomemben, poudarek je na svetu, v katerem se zgodba odvija. Poglejmo si napovednik od prizora do prizora.

Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=ss25hr9sqTc&feature=fvst      

Scena št. 1: Mlad fant poje ameriško himno na nogometni tekmi. Poje pa jo malodušno,  žalostno in nič spektakularno. Zraven tudi ni nobenih bobnov in trobent. Glede na to, kako pomemben del folklore je petje vsem skupne himne, lahko sklepamo, da je splošno razpoloženje tega sveta tudi takšno, duhamorno. Mogoče pa je takšen kar svet nasploh in ne gre le za pesimistično vzdušje, ki bo počasi minilo. Pogled na resnobno občinstvo in na skrivnostnega zamaskiranega terorista kaže v to smer.

Scena št. 2: Alfred govori gospodu Waynu, kako je zanj dragocen in kako je njegovim staršem obljubil, da ga bo zaščitil. Ko to govori, vidimo tudi prizor s srebrnim pokorovom za jedi. Ta pokrov je lahko simbol tega, da je Alfred butler, ki streže hrano, obenem pa je zaščitnik. V odsevu pokrova vidimo, kako se mu približuje gospod Wayne, ki hodi s palico, najverjetneje poškodovan. Alfredu ni uspelo, da bi ga zaščitil. Prizori so zmontirani premišljeno in z namenom.

Scena št. 3: Čas miru. Slišimo, da je v mestu Gotham tak čas. Skrivnostna ženska pa gospodu Waynu (ki je tudi multimilijarder) med plesom pove, da prihaja nevihta. Ko bo udarilo, se boste vi (predvsem močni, premožni, elitni) spraševali, kako ste lahko verjeli v svet, v katerem se živi na tako veliki nogi, za druge pa pusti tako malo. Prizor je bil že obtožen antikapitalizma, kakšno presenečenje. Toda film je na strani ljudstva ter se zaveda današnjega razpoloženja in situacije, ki je podobna vrelemu bojlerju. Vsak pravi incident mu lahko kvečjemu pomaga k še večji priljubljenosti. Snemanje je  dejansko tudi potekalo na Wall Streetu v času protestov.  
Scena št. 4: Implozija nogometnega igrišča. Še malo pred njo se gospod Wayne potika po nečem, kar zgleda kot nekakšen zapor. Vmes sliši vzklike in vpraša, kaj pomenijo. Sivi mož z brado mu odgovori, da pomenijo vstanite.

Naslednji prizor »pove vse« in razblini dvome. Nogometno igrišče se pogrezne s skoraj vsemi igralci vred. V tem prizoru odmeva stara rimljanska modrost, ki se seveda glasi: kruha in iger, zlato pravilo za ohranjanje miru. Zaradi težkih časov, v katerih smo, je kruha manj, za nekatere pa ga sploh ni. Kruh lahko razumemo tudi metaforično, ne le kot običajno hrano, ampak predvsem kot duhovno hrano. Današnje pomanjkanje takšnega kruha pomeni resno pomanjkanje gotovosti in perspektivnosti v tem svetu. In ker kruha  ni, se tudi z igrami nekaj dogaja. Tudi te gredo k hudiču. A s to razliko, da ne same od sebe, ampak s pritiskom na gumb. Prek upora, ki ga vodi skrivnostni terorist. Zlato pravilo miru je končno prekršeno.

»Sistem« je seveda zelo zainteresiran, da ostajajo vsaj igre, medtem ko ga pomanjkanje kruha sploh ne skrbi, saj se nas celo pošilja na vseljudsko dieto. Problem je šele takrat, ko niti igre ne zaležejo več. Ta prizor sporoča, da je teater resnični sveta vladar, in ne denar. Politika je pomembnejša od ekonomije.

Filmarji se očitno zavedajo, v kako težkih in brezupnih, že kar obupnih časih smo. Ta »kriza« namreč sploh ne bo minila, kot mislijo nekateri, ampak se bo nadaljevala in preoblikovala v vse večjo krizo konsenza okrog samega kapitalizma in njegovih najbolj glasnih oprod, saj se mora. Kajti to, kako se stvari »rešuje«, je narobe od štarta do amena. Bojler pa vre. To zavedanje s tem filmom prihaja v središče tega, kar imenujemo pop kultura, kar je dobra novica.

Bistvo današnjega brezupa pa je dejstvo, da je z visoko koncentrirano globalno oblastjo v redkih korporativnih rokah skoraj nemogoče obračunati na političen način. Že v bližnji prihodnosti je zato v t.i.  razvitih državah  nevarnost izbruha nasilja zelo visoka. Pa naj bo spontano v obliki nemirov ali pa načrtovano v obliki terorizma. Vse to najdemo v prizorih tega napovednika, zaradi česar je film naravnost preroški.

Resnično slaba plat pa ni v tem, ampak v slutnji nekega drugega nasilja. Tega, da bodo današnji oblastniki znake nezadovoljstva popolnoma spregledali in odgovorili še bistveno bolj noro. Že zdaj lahko sumimo, da se bo na vsak način hotelo ohraniti norost obstoječega neoliberalnega reda, ki se vse bolj spreminja v igro z ničelno vsoto za čedalje več ljudi. To pa bo pot v svet, ki mu ne moremo reči drugače kot visokotehnološki fašizem. Svet, kjer smo vsi potencialni teroristi in zato brez pravic, kar se tiče zaščite pred vseprisotnim špeganjem v naša življenja. Vsa tehnologija je že tam, samo nekaj liberalnih predpisov in praks se zabriše v smeti, pa bo zgodovina »spet stekla«. Tudi o tem bi se lahko posnelo kak svež film in se ga najbrž kmalu bo.