V prid odsotnosti ministrstva za kulturo sem leto nazaj pisal na drugem mestu, in tisti zapis je danes še bolj na mestu, kot je bil takrat. Zdaj, ko sem nekoliko starejši, bolj izkušen in moder, ga lahko še malček razvijem. S tem izkažem tudi kanček dojemljivosti za modne smernice v kulturi, ki zadnja leta narekujejo predvsem nategovanje in prežvekovanje ustvarjalnih del preteklosti. Torej:

Perma-kultura II.

ali

Tako poglobljena razčlemba kulture, jezika in naroda, da od njih nič ne ostane

Zanimivo je, kako še najbolj skrajen naprednjak postane nazadnjaški in ozkogled nacionalist, kadar je govora o kulturi. Njegova usta so polna 'narodove samobitnosti', 'korenin', 'veličine' in podobnih puhlic, s kakršnimi nam sicer packajo ušesa nazadnjaki, da o 'jeziku, tem temelju ... (tu so nameščene puhlice)' sploh ne govorimo. Če pri razpredanju raznoraznih pomembnikov o kulturi lahko občasno zasledimo vsaj vtis pametnega govorjenja, pa je vsakršno žlobudranje o jeziku povsem primerljivo z zapiski uporabnikov psihiatričnih storitev, ki imajo blodnjavo motnjo.

Za začetek bi lahko vsi ti pametniki zablodili malo globje v vprašanje: Kaj je kultura, kaj je narod in kako se to dvoje povezuje? Težava s kuro in jajcem je tudi tukaj brezpredmetna. Kulture in narodi se pojavljajo in izginjajo, drug drugega porajajo in iztrebljajo. Obojemu lahko sledimo globoko v prazgodovino in še globje. Kulture in plemena so obstajali v času človečnjakov, v času skupnih prednikov človečnjakov in drugih prvakov, pa tudi prej. Glede na to, da imajo mnoge vrste današnjih sesalcev in ptic različne področne običaje, ni dvoma, da je enako veljalo tudi pred milijoni in desetinami milijonov let. Vse človeške kulture so torej neposredne dedinje vseh predhodnih kultur, kajti prehajale so druga v drugo. Nekatere oblike vedênja, uporabe telesnih delov in predmetov so se ohranile, nekatere izumrle, nekatere so se (spet) porodile. Isto se je dogajalo z vrstami in ljudstvi, le da z njimi počasneje.

Obstaja še ena pomembna podobnost med kulturami in ljudstvi, ki jo večina rada spregleda. Memski sklad posameznih kultur in genski sklad posameznih ljudstev sta izjemno dojemljiva za zunanje vplive. Človeška vrsta se še posebej odlikuje po masovnih preseljevanjih, vojnah in menjavah dobrin, kar je vse voda na mlin mešanju vplivov. Zaradi tega na Zemlji ni plemena, ki bi se uspelo tako osamiti, da bi se razvilo v samostojno vrsto; že dolgo pred tem izumre oz. ga sosednje skupnosti iztrebijo ali vsrkajo vase. Tako med indoevropskimi potomci Slovenci in ugrofinskimi potomci Madžari ni nič večjih genskih razlik kot znotraj teh dveh skupin. Tukajšnji Indoevropejci in Ugrofinci so se med vsemi selitvami, vojnami in sejmi stoletja tako uspešno mešali, da je od njihovega razlikovanja ostal samo jezik.

In isto velja za kulturo. Kultura narodova ne obstaja. Obstaja družinska, rodovna, plemenska, narod pa je za kaj takega preprosto prevelik in preveč raznolik. Slovenski in madžarski delavec v proizvodnji imata bolj skupno kulturo kot slovenski eko-kmet in slovenski taksist ali madžarski vzgojitelj v vrtcu in madžarski poklicni športnik. In pomurski eko-kmet bi se imel verjetno več zmeniti z madžarskim eko-kmetom kot z eko-kmetom iz kakšne slovenske grape, če ga ne bi pri tem oviral – jezik.

A tudi jezik je dovzeten za zunanje vplive in tudi jezik se spreminja skozi čas. Poleg podnebja, pokrajine in vrste naselja ga opredeljujejo tudi izkušnje, izobrazba in družinsko ozadje – kot kulturo. Vsak ima svojega. Res pa ima tudi vsak narod svojega – tistega uradnega, ki ga nekateri znajo pisati, skoraj nihče pa ga ne zna govoriti. In samo ta – s strani peščice uradnikov določeni (in pri nas od Stritarja naprej tudi povsem uradniško neživljenjski) – jezik je tisti, ki opredeljuje posamezne narode, ki jim torej 'obzorja odpira' in tudi oži.

Če bi se človeštvo rešilo množice jezikov, bi si odprlo obzorja do popolnosti … In izgubilo neštete pomenske odtenke, ki jih znajo nekateri jeziki izraziti bolje, nekateri pa jih ne morejo … Kar se zadnja stoletja pospešeno dogaja s kulturami …

Jezik, ta temelj narodove kulture, je v sodobni kulturni enolončnici prej ovira povezovanju med podobno živečimi in mislečimi kot pa kakšna posebna dobrobit. Res imamo nekaj čudovitih slovenskih piscev, ampak so nas v življenju bogatili tudi enako čudoviti slovenski prevajalci. Po njihovi zaslugi smo se namreč lahko kulturno bogatili tudi s književnostjo neslovenskih piscev in sledil filmom neslovenskih filmarjev (pri večini filmov slovenskih filmarjev je to za marsikoga prezahtevna dejavnost). Gledališče, jezika narodovega osrednji hram, pa tako ali tako živi predvsem od jemanja državi za uprizarjanje prevodov.

Odkar vem zase, so v mojem življenju tudi knjige. Ko še nisem mogel brati, so mi brali odrasli ali pa sem poslušal pravljice na kasetah. Jacob in Wilhelm, Hans Christian, Svetlana, Astrid, Joanne … Arto, Douglas, Fran, Richard, Tone … Kdo so ti ljudje? Nimam pojma. Od kod so? To vem, ker sem moral znati ali pa je pisalo v knjigah. Toda nikoli nisem bral Lindgrenove, da bi dobil vpogled v švedski način življenja (Pika Nogavička bi se prav lahko dogajala v Čilu ali Novi Kaledoniji), niti Feynmana, da bi se pobliže seznanil z združenodržavsko kulturo (itak sem vesel tistih redkih priložnosti, ko se mi z njo ni treba seznanjati).

Vsi ti pisci so moji, kot so moji moji sorodniki in prijatelji, vendar samo skozi zgodbe, ki so jih pisali. Ti ljudje – in še mnogi drugi slovenski in neslovenski pisci in nepisci – so soustvarjali mojo osebno kulturo. Vašo so soustvarjali nekateri izmed njih in nekateri drugi, zato je drugačna. Ti ljudje so Slovenci, Angleži, Danci in Nemci zato, ker so se rodili in živeli v svojih narodov hišnih priporih (od koder so nekateri ušli takoj, ko so lahko) in ker so pisali in govorili v jezikih teh dežel, ki so jih pač najbolje znali. Vsaj meni je pri naštetih najlepše, da jim je figo mar za pozlato na njihovih kletkah in da se pri pisanju ne menijo za rešetke. S prevodi se nekaj izgubi in nekaj doda, bistvo pa ostane – tisto, kar je brezprostorsko in brezčasno, kar govori o našem doživljanju in naših odnosih, kar je izrazito osebno in kar je skupno vsem ljudem, v določeni meri pa tudi drugim sesalcem, nekaterim pticam in hobotnicam, da o kosovirjih sploh ne govorim.

Ni kulture naroda, kot ni genskega sklada naroda in ni jezika naroda, ker – ni naroda. Vedno smo in bomo plavali skozi zgodovino s svojimi geni, vedno bomo ustvarjali in vedno se bomo sporazumevali in vse to se bo spreminjalo.

Obstoj samostojnega ministrstva za kulturo v neki začasni upravni enotici je le kapljica v tem neskončnem morju. Neskončno bolj pomembno je, kako ublažiti naš strumen pohod iz kulture sekljanja vzajemnosti v kulturo rezanja vratov, kamor bomo prišli bolj ali manj sami, nepripravljeni, bolni, goli in bosi, lačni, žejni in brez vsega, poleg tega pa še osebno in skupinsko zadolženi (morda se bodo do tedaj razkrili vsaj naši skrivnostni upniki), takoj ko se bo reki nafte vodostaj tako znižal, da bo nehala pretakati ne le igračke, ampak tudi za življenje neobhodne kulturne dobrine, ki jih sami ne znamo več ustvariti.

Kultura bo preživela v takšni ali drugačni obliki, ker vedno je. V hudih časih so ljudje bolj dojemljivi zanjo in tudi ona je bolj smiselna, osebna in kulturna, kadar oblast (domača ali tuja) hodi po njej. Glede na njeno sedanje stanje se mi zdi zanjo izjemno koristno, da bi bila deležna korenitega zmanjšanja denarne in stanju primerne moralne podpore. Tudi versko kulturo je – kot vemo – takšen odnos v svinčenih časih naredil daleč najbolj kulturno v vsej svoji zgodovini. In glede na to, da nas čakajo vse slabši časi, bo morda prav to tista brca v rit kulturi, da se bo zmigala in se začela ukvarjati s pomembnimi rečmi vsaj kanček prej, kot se bomo morali vsi. Tako nam bo lahko držala štango in si bo po dolgem času spet zaslužila, da jo preživeli postavijo na piedestal.