Kdor uporablja razum, ne mistificira sveta in tega, kar je v njem. Ne pristaja na to, da je svet lep, ker ne vidimo dreka, ki ga vsak dan proizvajamo, in smeti, ki sproti izginjajo in se kopičijo nekje daleč proč od naših oči.

Problem je seveda ravno v tem: smeti nikoli ne izginejo in drek tudi ne. Vse skupaj še vedno nekje je, pa čeprav je tisočkrat predelano in reciklirano.
Kaj torej potrebujemo danes bolj kot referendum zoper družinski zakonik, ki naj bi domnevno proizvedel še več smetja in problemov, kot jih že pozna ta svet?
Odgovor je ponudil že Immanuel Kant, čeprav se sliši nenavadno. Veliki nemški filozof je namreč vedel, da brez javne rabe uma državljani in državljanke zelo hitro zdrsnejo v stanje, ki je ravno nasprotno razsvetljenskemu – to stanje je Kant imenoval nedoletnost.
Javna raba uma pa ne pomeni, da si ljudje izmenjujejo mnenja in se pri tem podpirajo. Tako izmenjavanje namreč pomeni zasebno, privatno rabo uma. Lahko poteka v javnosti, celo na televiziji a je še vedno zasebno. Zasebnost v takih primerih pomeni, da ljudje svoja mnenja, do katerih imajo pravico, kot danes radi vedno znova poudarijo, širijo okoli sebe in iščejo somišljenike. S takim delovanjem v resnici zasedajo javni prostor in ga okupirajo z zasebnimi mnenji.
Javna raba uma je nekaj drugega, pravi Kant. Pomeni razmišljanje v strogem pomenu besede. Raba uma oziroma razuma namreč sploh ni nekaj, kar bi si človek lahko lastil. Razum ne more postati privatna lastnina, zato je vselej onkraj vsake zasebne lastnine, onkraj vsakega mnenja in onstran vsakega poskusa, da bi kdo prisilil ljudi k enotnemu razmišljanju.
Kant je dobro vedel, da državne institucije, religiozne korporacije in druga podjetja izkoriščajo javni prostor za svoje interese, obenem pa prepričujejo ljudi, da delujejo v imenu obče dobrega, razuma in univerzalnega. Kanta njihov žargon ni prepričal, zato je vztrajal, da državne in druge institucije, politične stranke in organizacije neupravičeno napolnjujejo javne prostore z zasebno rabo uma, ki izhaja iz njihovih interesov.
Kaj je torej javna raba uma? To je razmišljanje, ki ni podrejeno nobenemu vnaprej postavljenemu ali določenemu cilju. Mirno lahko rečemo, da je taka raba uma usmerjena k enemu samemu cilju, ki je – še več javne rabe uma.
Ko človek javno uporablja razum, nima nobenih zasebnih interesov. Razum uporablja, ker ga je mogoče uporabljati, in ker je prav, da ga uporablja. Javna raba uma je zavezana etičnemu imperativu. Razmišljaj torej, ker je treba razmišljati!
Javna raba uma ne priznava nobene avtoritete, kar pomeni, da je anarhistična v strogem pomenu besede. Um ima namreč eno samo avtoriteto, ki je – um. Nad njim ni nobene višje avtoritete; nad njim je zgolj brezkončnost božje kreativne sile, če lahko tako rečem.
Javna raba uma je torej anarhistična, svobodna in avtonomna, samostojna. Razmišljanje nas zato vodi k paradoksu: človek je svoboden le, če svobodno uboga razum in ga javno uporablja, da vsi slišijo.
V sodobnem svetu je svobodno in anarhistično razmišljanje zelo pomembno, kajti kapitalizem ves čas in vse bolj surovo napada razum, ki ga hoče še privatizirati.
Javna raba uma je tudi radikalna, korenita, saj se nikoli ne ustavi. Človek, ki javno uporablja razum, se ne boji nikogar, zato se ne ustavlja, da bi bil komu všeč, ne ustavlja se, ker se boji, da bi ga kdo kritiziral, ne zanima ga, kaj si ljudje mislijo o njem, kar je seveda logično, kajti človek, ki nenehno razmišlja, kaj si drugi mislijo o njem, ni niti svoboden niti samostojen, ampak je duhovni invalid.
Duhovni invalidi ne morejo svobodno uporabljati razuma. Odvisni so od drugih ljudi in njihovih mnenj. Prav zato želijo biti skupaj, ker imajo v skupini občutek varnosti in moči.
Na tem kraju lahko pokažemo, da so nasprotniki družinskega zakonika duhovni invalidi. Ker se bojijo javne rabe uma, ponujajo mnenja, podprta z interesi; da bi bili skupaj, potrebujejo nekoga, ki je izključen (geji & lezbijke), zato ga tudi sproti izključujejo; namesto o dolžnostih do uma govorijo o otrokovih pravicah; njihovo razpravljanje o posledicah uveljavljanja družinskega zakonika je komplementarno z interesi kapitala, ki potrebuje ljudi potrošnike in normalne delavce; zastopajo logiko uporabnosti in koristnosti, zato se sklicujejo na eksperte, ki domnevno vedo, kako otroci trpijo, če se jim geji & lezbijke samo približajo; pridružujejo se kapitalistom, ki hočejo, da živimo 'normalno', upoštevajoč nasvete ekspertov.
Toda človeku, ki zna uporabljati um, ni mogoče niti dajati nasvetov niti mu ni mogoče ukazovati. Če bi se otroci že v otroštvu naučili uporabljati razum, bi bili zastopniki mnenj in interesov povsem nemočni, saj jih nihče ne bi jemal resno.
Intelektualci to tudi zares delamo: nimamo jih za resne zastopnike uma oziroma razuma. Danes smo bolj potrebni na tem svetu kot v Kantovih časih. Logika je namreč obrnjena: če svet danes potrebuje kaj koristnega, potem smo to natanko intelektualci. Smo najbolj koristna živa bitja na svetu.
Niti na pamet nam ne pride, da bi reševali probleme, ki so jih določili drugi ljudje. Javna raba uma namreč pomeni tudi to, da zavračamo konservativno soočanje s problemi, ki nastajajo vsak dan. Tak način soočanja je kajpak neproduktiven in nemočen, saj hoče nove probleme pojasnjevati s starim besednjakom, kar pomeni, da za nove probleme išče preverjene rešitve.
Intelektualci delamo nekaj drugega: nove probleme mislimo tako, da postanejo še bolj novi. Postanejo tako novi, da sprva nima nihče predstave, kaj pomenijo in kako jih reševati. Zakaj se to zgodi?
Odgovor na vprašanje je freudovski: ker se ljudje navadno ne zavedajo, da je način razumevanja problema že del samega problema. To preprosto pomeni, da je praviloma že način, kako ljudje zaznavajo problem, problematičen – in terja rešitev. Ali še drugače rečeno: zagovorniki referenduma zoper družinski zakonik ne uporabljajo uma v strogem pomenu besede, zato proizvajajo simptome, te pa nato ponujajo drug drugemu v potrditev.
S simptomi se res ni težko strinjati, saj ljudje to počnejo že nezavedno in skoraj refleksno. Veliko teže je javno uporabljati razum.