Bojevnik (Warrior, Gavin O'Connor, 2011)

Sodobni biopastoralni besednjak zajema tudi besede, kot so naravno, pristno, nepokvarjeno, organsko, avtentično.
Ironija je, da zares obstaja avtentična izkušnja, ki jo more imeti človeško bitje, le da je neprimerno bolj radikalna, kot bi radi zastopniki biopastoralnega oziroma oblastnega.

Avtentična, pristna izkušnja namreč pomeni, da v ključnem trenutku človek niti imaginarno ni gospodar v svoji hiši. To je izkušnja popolne podrejenosti nečemu neznanemu, nedoločljivemu, brezobličnemu.
Obenem je tudi izkušnja, da nas grabi ideja. Ko nas dokončno zagrabi, vemo, da terja od nas trdo delo, ki je v duhu. Ne obstaja namreč ideja, ki bi jo lahko razumeli brez trdega dela oziroma brez duha. In še: ko nas zgrabi ideja, nekaj pričakujemo. Vemo, da lahko pričakujemo resnico, spoznanje resnice o tem, kar nas je zgrabilo.
Analitična izkušnja je natanko taka. Pacient zato že na začetku ve, da mora vedeti več, kot pa ve, da lahko ve več, kot ve, da bo vedel več, kot ve. Obenem ve, da analitik jamči za to.
Proces je zato obrnjen, kot navadno mislijo ljudje: analitik ne ve ničesar, zato pa jamči za vednost. Jamči za izkušnjo, ki ima univerzalno vrednost: vednost je vselej že mogoča, torej se bomo do nje s trdim delom, ki je v duhu, tudi nujno dokopali.
Pacient bo zato v analizi napredoval, potem pa se bo zgodilo še dvoje.
Prvič. Ko se bo bližal konec analize, bo spoznal, da ne potrebuje več analitika. Postalo mu bo jasno, kar je vedel Descartes: za vednost in resnico jamči bog. Torej pacient ne potrebuje analitika, da jamči za oboje, saj je dovolj, če verjame v boga, ki edini zares jamči. Pacient sedaj ve, da tudi analitik ne jamči, saj verjame v Drugega, ki jamči; analitik je nujno v transfernem odnosu do boga, ki je neskončno kreativna sila.
Drugič. Pacient sklene analizo na način, ki je konsistenten z zapisanim. Iz analize izstopi tako, da se ponudi Drugemu kot subjekt. Ponudi se mu torej kot odgovor na vprašanje o lastni identiteti. Pacient ve, da je njegova resnična identiteta prazna, kar pomeni, da je subjekt, ki ga vselej lahko zagrabi kaka ideja. Konec analize je avtentična izkušnja par excellence.   
Analiza jamči za idejo, da človeško bitje lahko ustvari samega sebe v odnosu do boga, ki jamči za vednost in resnico o sami kreaciji.
Izvrsten primer Heglove ideje, ki dopolnjuje zapisano, ideje, da mora človek vselej šele iznajdi, odkriti samega sebe, je film Bojevnik.
V njem se vnovič srečajo oče in sinova. Vsakdo nosi s seboj težko breme preteklosti, zato so bili tudi dolgo ločeni. Sedaj imajo pred seboj skupni cilj: zmaga na tekmovanju v borilnih veščinah.
Toda bolj kot zmaga v tekmovanju je pomembno nekaj drugega. Pomembna je namreč sprava, saj brez ni napredek ni mogoč.
Tommy (Tom Hardy), mlajši od obeh bratov, je pobegnil iz ameriške vojske, ki se je bojevala v Iraku. Spotoma je rešil tovariša, ki bi sicer umrl. Kot dezerter je seveda v težkem položaju, obenem pa ga slavijo tudi kot narodnega junaka. Obnaša se kot ranjena žival in na tekmovanju z nadčloveško močjo premaguje nasprotnike kot za šalo. Prebije se v končnico.
Starejši brat Brendan (Joel Edgerton) se znajde v finančnih težavah, ki jih namerava rešiti z zmago na tekmovanju. Tudi sam se prebije v končnico, kar pomeni da se bo bojeval z mlajšim bratom za zmago in kup denarja.
Njun oče Paddy (Nick Nolte) ima za seboj težko življenje pijanca, ki je razsul lastno družino, zato mu ni lahko, sinova pa mu tudi soglasno in zelo jasno sporočata, da je zapravil ves kredit, ki ga je imel.
Ali pa je zadeva vendarle malo drugačna. Morda obstaja možnost novega začetka, kreacije. Seveda, saj vedno obstaja, kot je razvidno iz začetnega dela tega zapisa.
Na koncu filma vidimo zato izjemen prizor, ko se brata mlatita v ringu, mlajši ima zlomljeno roko, a še vedno vztraja, potem pa se znajdeta v smrtnem objemu na tleh.
Mlajši brat ne popušča, v njem je neznana sila, zaradi katere deluje kot stroj. Za delček sekunde je videti, da bo raje umrl kot popustil, potem pa se zgodi nekaj čudovitega.
Hegel govori o spravi in o njeni nujnosti. Govori o tem, da je življenje vsakega posameznika razdeljeno na dvoje. Najprej se mora vsakdo podrediti družbenemu dogovoru, družbeni pogodbi, ki vselej obstaja pred rojstvom posameznika. V nekem smislu je zato nujno, da ne dobi ontološkega priznanja, priznanja, da je enkratno in neponovljivo človeško bitje. Otrok se zato prilagaja duhu, v katerem se je znašel, uboga pravila in jezik, kot ga razume.
Obstaja pa še drugo in zelo drugačno življenje. To je življenje, ki nastane z gesto, za katero je zmožen vsak človek. Govorimo o formalni gesti, ki je zelo pomembna.
S to gesto se človek odkrije, ustvari kot neponovljiv, kot subjekt. In njegovo odkritje spremlja pomiritev: šele sedaj je človek zares samozavesten in pomirjen s svetom.
Natanko to vidimo v filmu. Tommy v ključnem trenutku naredi gesto z roko, ki sočasno pomeni dvoje: pomeni, da se vdaja, pomeni pa tudi, da se je spravil z bratom, kar pomeni, da se je spravil tudi s seboj in s celim svetom.
Njegovo priznanje je tudi njegova izpoved. Z roko pokaže, da verjame vase in da verjame v brata; verjame torej v sebe in verjame v drugega.
Dokler živi človek v odtujenem odnosu s svetom, verjame, da nihče od njega ne pričakuje, da bo iznašel sebe. Prav nasprotno: vsakdo spontano verjame, da se od njega pričakuje zgolj normalno, prilagojeno vedenje, ki ne odstopa od tega, v kar verjame večina pripadnikov občestva. Znotraj njega je ideja o človekovem kreiranju samega sebe povsem nora.
V življenju kljub temu obstaja možnost resnično avtentične geste, avtentične in pristne zavesti o osebi. Obstaja trenutek, ko se človek lahko odloči, da z eno samo gesto iznajde samega sebe in se postavi na nov začetek poti, na novo pot, ki vodi k povsem drugačnim obzorjem, na pot, ki jo je sam iznašel oziroma ustvaril.