Včeraj sem se udeležil (kljub snegu in javljajočemu se prehladu... ki sem ga kasneje uspešno zatrl v kali s kombinacijo pečenice/česna/slivovke, a to je druga zgodba) protesta proti Acti oz. podpisu Acte. Ker nimam navade protestirati samo zato, ker to počnejo vsi (nazadnje sem tako podprl zaprtega Janeza Janšo na Roški, pa glej kaj se je zgodilo!

... sem prejšnji večer natančno prebral slovenski prevod uradnega besedila z dne 23.8.2011 (http://register.consilium.europa.eu/pdf/sl/11/st12/st12196.sl11.pdf) na strani Sveta Evrope in poizkusil razumeti kaj je s sporazumom pravzaprav narobe. Nalašč sem pričel z besedilom sporazuma, saj tistih 45 členov vendar ni taka komplikacija, svoje ugotovitve pa sem želel kasneje preveriti z "internetnimi razlogi".

Po kratkem posvetovanju z Googlom sem bil precej presenečen, ko sem ugotovil da večina nasprotnikov zares nasprotuje predvsem obravnavi sporazuma v tajnosti in podpisovanju sporazuma s strani držav ne da bi bila prej opravljena javna razprava. Ker prihajam iz "okoljevarstvenih" vrst in sem rasel z zahtevami o javnosti informacij ter vključevanju javnosti v odločanje (kar "smo" formalno kronali z Aarhuško konvencijo davnega 1998.), dobro razumem potrebo po javnosti zakonodajnih in odločevalskih postopkov. S precej zlobe pa naj se retorično vprašam, koliko ljudi (če začnemo kar z nasprotniki Acte) je vsaj enkrat v življenju prebralo katerikoli slovenski ali EU predpis v fazi sprejemanja ter podalo svoje pripombe (pisno zakonodajnemu telesu, recimo po e-pošti, jamranje v gostilni ne šteje)?

Torej s postopkom očitno ni bilo nič v redu, ampak vseeno - kaj je narobe z vsebino? V želji primerjati svoje zapiske z ugotovitvami drugih sem pravzaprav naletel na meglene časopisne članke (tipa http://www.delo.si/mnenja/komentarji/ad-acta.html) in malo bombastičen video (http://www.mojvideo.com/video-kaj-je-acta-20-12-jan-27/4e5a7f88a35ecbf0c2a2). Nekako nisem bil ravno potešen. Ker na podlagi svojega razumevanja Sporazuma vseeno nasprotujem sprejemu Acte (malo pa tudi zato, da se bom otrokom hvalil kakšen revolucionar sem bil) sem s svojo ljubo Amelo v soboto, 4.2.2012 ob 12:00 odšel na protest. Nisem dvomil, da bom na protestu po megafonu v kratkih in razumljivih parolah izvedel vse. Ironija off.

Žal na protestu razen dobre volje ni bilo ravno kaj dosti vsebine. Smo božjastno proti omejevanju interneta, pa malo proti korporacijam in celo proti kapitalizmu, pa nočemo biti sužnji. OK, OK, se strinjam (edino ne z nasprotovanju kapitalizmu, za tega sem absolutno ZA), ampak hudiča, zakaj je bilo za to treba v soboto v Ljubljano po snegu na -7 °C? Pa kakšno zvezo ima to z Acto? Nekako so se uresničile slutnje, da tudi organizatorji nimajo najbolj pojma proti čemu zares protestirajo. Verjetno pa je bil tam le malokdo s počečkanim printom Acte v žepu, kot sem prikorakal jaz, ker bi mi bilo vseeno malo nerodno če bi me slučajno zaskočila kaka POP TV-jeva novinarka, potem pa bi na vprašanje "Proti čemu protestirate?" jecljal, da sem šel samo mimo in gledam če slučajno delijo zastonj kuhano vino.

Ker se torej iz zgoraj zapisane predigre spodobi, da zdaj povem kaj se mi zdi zares narobe s "Trgovinskim sporazumom za boj proti ponarejanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami, Avstralijo, Kanado, Japonsko, Republiko Korejo, Združenimi mehiškimi državami, Kraljevino Maroko, Novo Zelandijo, Republiko Singapur, Švicarsko konfederacijo in Združenimi državami Amerike" (v nadaljevanju ACTA, torej na kratko Anti-Counterfeiting Trade Agreement), v nadaljevanju ponujam moje videnje in pomisleke proti Acti.

(1) Sam sporazum že v prvem stavku po moje temelji na zastareli in ne več resnični predpostavki, ki pravi "Ob upoštevanju, da je učinkovito uveljavljanje pravic intelektualne lastnine ključnega pomena za ohranitev gospodarske rasti v vseh industrijskih panogah in po svetu." Ker imam nekaj računalniške in gradbene podlage, lahko precej utemeljeno s protiprimerom pokažem, da je prav brezplačno takojšnje dostopno znanje največji garant "rasti industrijske panoge". IBM PC je v 80.-ih letih v nekaj letih povozil vso konkurenco (Apple II, Amiga, Atari,... - po vrsti vso tehnološko naprednejšo) samo zato, ker je javno objavil specifikacije računalnika in spodbudil izdelovalce dodatkov - pa kmalu tudi "ponaredkov" - k izdelavi take opreme. Res je IBM čez nekaj let prenehal izdelovati lasten izum, ker ga je konkurenca povozila, a še zdaleč podjetje ni propadlo. Malo zatem pa se je pojavila tudi t.im. "odprta koda" (recimo projekt GNU in Linux kot največji dragulj), s čimer so se začela desetletja neslutene rasti. Če na drugi strani pogledamo gradbeništvo, kot večtisočletno dejavnost, je napredek zaradi skrivanja informacij obupno zanikrn v primerjavi z računalništvom. Od starega Rima do industrijske revolucije niso znali narediti oboka širšega od Panteona (43,3 m), opečne hiše gradimo bolj ali manj podobne kot v Babilonu, kak radikalno nov material izumimo na več kot 100 let (armirani beton, zadnji veliki izum iz 1849 je še vedno izredno aktualen). Zakaj? Ker je npr. Linux, nekaj izjemno kompleksnega zastonj, vsa vsebina je do najmanjše podrobnosti razvidna in komentirana, vsakdo pa lahko kaj prispeva ali pa se iz njega samo nauči. Medtem komplet napotkov za gradnjo Eurocode (kdor pozna zadevo, bo vedel da gre samo za malo bolj obsežnih 10 knjig napotkov in predpisov, da bi temu rekli učbenik je notri precej premalo rešenih primerov) stane skoraj 1000 EUR, pa čeprav so vso vsebino sestavili avtorji, vsaj posredno financirani iz morja evropskih projektov. Da npr. o kakih podrobnih informacijah o statičnih izračunih sploh ne govorim, še Google npr. ne zna izračunati preprostega paličja.

Skratka: vsako oviranje pretoka informacij oz. "zaščita intelektualne lastnine" je kratkoročno zelo koristno za "imetnika pravice", srednje- in zlasti dolgoročno pa to vodi samo v hudo stagnacijo panoge. Res pa je to razmeroma filozofsko vprašanje (moje pisanje pa herezija), trenutno tudi Slovenija vprašanje ureja drugače od mojega modrovanja, saj že 60. člen Ustave RS zagotavlja zaščito avtorskih pravic, pa tudi konkretno npr. Zakono o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007-UPB3, 68/2008) ščiti avtorske pravice in zares ni nič presenetljivega ali nezakonitega, da Acta ugotavlja, da je to pomembno. Nenazadnje, če nekdo nekaj izumi, nariše, zapoje zaenkrat ima pravico, da tega drugi ne kopirajo/predvajajo, četudi kdo meni, da bi bilo bolje, če bi se to brezplačno delilo.

Pa še čisto za konec: sporazum TRIPS, ki ga ACTA specifično navaja kot sporazum, katerega ACTA ne spreminja (vse obveznosti med pogodbenicami po TRIPSu še veljajo) velja že skoraj 20 let (od leta 1994), pa proti njemu ni protestov. Čeprav gre za širok mednaroden sporazum o avtorskih pravicah in patentih, ki so ga samo malo omehčali v zvezi z generičnimi zdravili, softverski patenti pa so še kar notri (TRIPS = Sporazum o trgovinskih vidikih zaščite intelektualne lastnine). To, da si "proti ACTI", za TRIPS pa ti je vseeno, očitno bolj pomeni vprašanje forme sprejemanja kot filozofsko nestrinjanje s konceptom zaščite avtorskih pravic. Nalaganje filmov s torrentom je torej že dolgo nelegalno početje in ACTA dejansko vsaj na načelni ravni ne prinaša sprememb.

(2) Če smo do Acte pošteni, je treba priznati, da v kar nekaj členih vseeno zapoveduje varovanje zasebnosti (npr. alineja (a) 1. odstavka 4. člena; v nadaljevanju bom to označeval 4/1/a) in ne vzpostavlja novih definicij intelektualne lastnine, varuje le tisto, kar že opredeljuje nacionalna zakonodaja (3/2). Jasno je tudi povedano, da se vse dejavnosti izvajajo na zahtevo imetnika pravice (to je vedno zveza ali združenje, ki uveljavlja pravice, torej npr. SAZAS, ne Atomik Harmonik).

(3) Zelo pa me motijo določila o uničevanju blaga, materiala in orodja, ki se pretežno uporablja pri izdelavi spornega blaga, brez nadomestila (10. člen) na zahtevo imetnika pravic. To je mogoče interpretirati tako, da imetnik pravice (npr. SAZAS) zahteva, da se vsakemu, ki je "dol potegnil" torrent kakega slovenskega banda (ja, tudi to se zgodi >;-) , zaplenijo in uničijo "orodje, ki se pretežno uporablja pri izdelavi spornega blaga" (10/2), pri čemer je sporno blago "piratsko avtorsko blago" (10/1 in 5/k), torej nelegalna kopija CD-ja, prikladno prenešena v MP3 datoteki. Orodje je torej cel računalnik, modem in vsi kabli. Če sem zoprn, je to lahko tudi računalnik, glavni strežnik/router v firmi itd. Skratka, kar precej "orodja", mnogo dražjega od dejansko pridobljene koristi, se lahko uniči.

Uničevanje "spornega blaga" pa pomeni tudi "blago s ponarejeno blagovno znamko" (10/1 in 5/d), o katerih npr. na POP-IN sploh ni govora. Kje sem zdaj našel Oto Roš? Trume najstnic z rjavimi torbicami na katerih so črke LV (in niso bile kupljene za 1500 EUR) in mladcev s krokodilčki na majicah bodo po tem zakonu v škripcih na letališčih, ko bo carinik s skrbnim pregledom ugotovil, da gre za ponaredek in ga bo moral zapleniti in uničiti. Brez nadomestila, torej zločinki s fake torbico ne bo dal niti plastične vrečke, kamor bi lahko spravila vsebino nesrečne kao-LV-torbice. ACTA zelo posega v življenje te skupine, ki se po stari navadi tega ne zaveda. Meni se sicer zdi da kitajski fake izdelki nikakor ne uničujejo velikih znamk, še več, kvečjemu povečujejo prepoznavnost in v idole povzdigujejo posameznike, ki so dovolj uspešni, da svoje starše izmolzejo za tako drage reči (ker so pač "original"). Po moje je nesprejemljivo, da ima kdorkoli možnost uničevati blago, ki je podobno nekemu drugemu, ki ga izdeluje dovolj premožno podjetje, ki si privošči zaščito blagovne znamke. Pogosto je razlika med sicer skoraj enakimi izdelki zgolj registracija znamke, plačevanje letne pristojbine in odvetniške storitve. Ker to ne stane 39,95 EUR se le veliki to privoščijo - in potrebujejo Acto, da ščiti njihove interese.

(4) Imetnik pravice lahko zahteva podatke o identiteti kršitelja (torej downloaderju torrenta ali mladenke z LV torbico), hkrati pa tudi vseh, ki so sodelovali pri "kateremkoli vidiku kršitve ali domnevne kršitve" (11), tako pri proizvodnji, prometu in distribuciji. Pri torbici to pomeni, da je treba zaslišati najstnico o viru torbice, če jo je slučajno "dobila od prijateljice, ki je bila na počitnicah v Sharm el Sheikhu", pa tudi to prijateljico, pa starše itd. Pri poštnem ropu je to še nekako razumno, ampak halo?! - pri fake torbici?

Še večja sitnost pa je pri nelegalno naloženih programih, filmih in muziki. Poleg downloaderja spornega torrenta je treba preveriti še vse, ki so bili vključeni v ogabno početje (torej - če Acto začnejo npr. resno uveljavljati v Ameriki, bodo zelo hitro trkali na vrata T-2 in SiOL-a za podatke o vaši identiteti), če hočeš resno preveriti ali je zločinec, ki je "vlekel dol" film imel še kakega pomagača, pa je treba seveda preveriti ves njegov promet, torej vso e-pošto, ki jo je poslal (pa verjetno tudi dobil), FB, Twitter itd. "Na roke" je to precej težko, kar pomeni, da bodo zaradi Acte morali vsi ponudniki internetnih storitev na zelo sposobne računalnike naložiti zelo namensko opremo, ki bo analizirala vse, kar uporabniki počnejo in hitro ugotavljala kršitve. Nato bodo po (12/1) "sodni organi, pooblaščeni da odredijo takojšnje in učinkovite začasne ukrepe" naročili "začasne ukrepe brez zaslišanja druge strani" (12/2), kar v praksi verjetno pomeni takojšen odklop interneta, potem pa se pritožuj. No, pritoževal se boš lahko samo po telefonu, ker ti bodo tako ali tako "zasegli ali drugače odvzeli orodje, povezano z dejanjem" (12/3) - torej računalnik. Spet pa je tu vsaj malo varovalke - po (12/4) se vse to izvede le na zahtevo vložnika (torej imetnika pravice, recimo SAZAS) ob plačilu varščine, s katero se zavaruje pravice toženca in prepreči zlorabe.

(5) Večina težav z Acto bo nastopila na meji (13), saj se prav tu obeta največ nadzora. Turške torbice bo tako bolje pustiti kar tam, težavo bomo pa imeli z laptopi. Če bo carinik ugotovil, da so na njem nelegalni programi ali filmi, ga bo uničil (19/1). Če bo na kavbojkah všit rdeč našitek "Ljevis", ne bo dovolj odtrgati našitka, ampak bomo odkorakali v spodnjih hlačah (19/2). Spet - načeloma Acta dovoljuje državam, da majhne količine blaga nekomercialne narave v osebni prtljagi potnika izloči iz pregleda (14/2), ampak kolikor poznam slovenske zakonodajalce, take člene vedno spregledajo.

(6) Trenutno se kot kazniva dejanja s področja avtorskih pravic (147. - 149. člen Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur.l. RS, št. 55/2008 (66/2008 popr.), 39/2009, 91/2011) opredeljuje dejanja, s katerimi storilec pridobi večjo korist oz. gre za pravice, večje vrednosti). Torej če nekdo proda dnevno 100 piratskih DVD-jev po 5 EUR/kom, to dela 3 leta, zasluži 375.000 EUR, to je kaznivo dejanje. Če pa nekdo "potegne dol" sago Somrak, namesto da bi kupil DVD za 14,99 EUR, to pač ni "velika premoženjska korist". Acta zahteva, da se vse tako početje označi za kaznivo dejanje, tudi če gre le za domačo uporabo (23/2). Vključno s tem, da bi v kinu posnel na kamero film (23/3). Ker menim, da je na svetu veliko hujših zločinov kot nelegalno nalaganje filmov, se mi zdi opredelitev tega kot "kaznivo dejanje" (torej najhujša dejanja, ki jih lahko kdo povzroči, tipa umor, posilstvo, rop) precej čez mero dobrega okusa. Za "kontro" bi lahko sprejeli zakon, da politika, ki bi si drznil predlagati take traparije (ker pač dviguje pritisk državljanom in tako poslabša zdravje velikega števila ljudi) obesimo na prvo hruško (predlog novega 187.a člena KZ).

(7) Poleg zasega, zaplembe in uničenja blaga in orodij, bo po novem lahko organ tudi "zasegel premoženje" v vrednosti premoženja, ki izhaja iz domnevne kršitve. Ne le, da ti bodo slekli in razrezali fake leviske, še 100 EUR ti bodo zasegli, ker si nelegalno "zaslužil" razliko med 20 EUR za fake in 120 EUR za original. Pa 15 EUR za vsak torrent, ali kolikor to pač stane. Ali pa 3000+ EUR za AutoCAD. Seveda ne boš dobil potem originalnih izdelkov, pa tudi ne nazaj računalnika, kjer so bile nelegalne zadeve, saj bo ta uničen. Spet, precej prehud obet kazni za "potencialno zmanjšan prihodek", saj nikjer ni rečeno da bi namesto downloada torrenta res šel v kino ali kupil DVD.

(8) Končno prihajamo do delov, ki se specifično tičejo interneta, torej "Oddelka 5: Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v digitalnem okolju". Dobra stran sporazuma je (27/2), ki zahteva preprečevanje nezakonite uporabe digitalnih omrežij (torej interneta) tako, da ne nastanejo ovire za zakonito dejavnost (elektronsko poslovanje), ter da se ohranja svoboda izražanja, pošten postopek in zasebnost. Nevarna (za zasebnost) pa je zahteva (27/4), po kateri organi ISP-ju (SiOL, T-2,...) odredijo, da "imetniku pravice kar najhitreje razkrije informacije, ki zadoščajo za opredelitev naročnika". Spet enako, kot pod mojo točko (4) oz. v 12. členu Acte, kjer ugotavljam, da bo to mogoče le s stalnim nadzorom vsega mrežnega prometa vsakega uporabnika, kar pa absolutno zavračam.

(9) Po novem bo prepovedano tudi odstranjevanje zaščit s programov/DVD-jev/CD-jev pred kopiranjem (27/5). Če je načelom to še lahko sprejemljivo za programe, pa bo npr. zločin tudi odklepanje iPhone-a. Ker je Apple ocenil, da so uporabniki taki debili, da bi si hitro uničili telefon, če bi jim dopustili naložiti kakršenkoli program na telefon (ali celo sliko kar tako), lahko iPhone povežeš z računalnikom izključno s programom iTunes, nalagaš pa izključno aplikacije iz AppStore (za kar tudi razvijalci programov nekaj plačajo Applu). Nekateri svobodoljubi so napisali programe, s katerimi se tem omejitvam izognemo, po novem bo to kaznivo. Ne glede na to, da je originalen iPhone kupljen (in je Apple solidno zaslužil), le uporabljaš ga še malo bolj, kot si je zamislil pokojni Steve. Ne samo, da je prepovedno odklepanje, zločin bo že samo pisanje programov, ki bi to poizkusili (27/6).

KAJ ZDAJ?

Ker sem po duhu zelo svobodoljuben in se mi zdi družbeno nekoristno tako ostro ščititi družbene odnose iz časov pred informacijsko revolucijo, se mi zdi podpis Acte brez javne razprave neprimerno dejanje. Nujno bi bilo od Vlade RS zahtevati, da izpelje običajen postopek obveščanja javnosti in zbiranja pripomb na Acto, nato pa v primeru strinjanja državljanov pripravi ustrezno zakonodajo, v primeru nestrinja pa nemudoma skladno z 48. členom Acte odstopi od sporazuma. Trenutno veljavna zakonodana v Sloveniji popolnoma zadostno varuje avtorske pravice in nobenega razloga ni za zapravljanje denarja za "mednarodno sodelovanje" na tem področju. V vsakem primeru pa bi bilo za našo deželo koristno, če bi se začeli pogovarjati o vsebini. Če je za Vlado (in veleposlanico) podpis Acte primeren dokaz vdanosti EU in ZDA, za nasprotnike pa tuljenje v megafon in poskakovanje v mrazu po Ljubljanu dogodek, ki ogreje mlada srca, vse to je treba razumeti dobrohotno. Če pa me naslednjič na letališču slečejo zaradi prepoceni kavbojk, pa bi rad, da je to zaradi takega družbenega sporazuma (kot npr. vtikanje v mojo osebno odločitev ali se želim v avtomobilu pripeti ali ne) ali pa zgolj zaradi bedastega strinjanja voditeljev z nečim, česar ne razumejo in je zgolj v interesu "združenja za uveljavljanje pravice do intelektualne lastnine". Da se bom lahko pravočasno odselil v kako izmed svobodnih držav, ki tega sporazuma niso in ne bodo podpisale.

Kdor se je prebil skozi vse to jamranje, lahko skladno s "Creative Commons-3.0-Priznanje avtorstva" ( http://creativecommons.org/licenses/by/3.0/) počne s tekstom kar želi, od brisanja pošte do pošiljanja naprej ali objavljanja kjerkoli se mu zdi primerno. Skratka, upam da bom imel od tega več koristi, kot da bi skladno z Acto brskal, če je kdo prekopiral kak stavek in tožil za duševne bolečine ter izgubljen potencialen dohodek od silne pameti, ki se razsipa po internetu ;-)

mag. Robert Špendl, univ. dipl. inž. rač., inž. kem. teh.

direktor, CHRONOS, okoljske investicije, d.o.o., http://www.chronos.si/

VIR: http://lnkd.in/QxccWY