Otroke lahko vzgaja vsakdo, saj nihče ne more hoditi od hiše do hiše in preprečevati staršem vzgajanja lastne dece. To pa še ne pomeni, da jih vsakdo tudi zna vzgajati. Tako kot mora avtomehanik vedeti, kako popravljati avtomobile, mora vzgojitelj vedeti vsaj to, kaj vzgoja sploh je.

Pravijo, da je težko natančno povedati, kaj je vzgoja. V resnici je povedati lahko – težko je vzgajati. Kant je na primer dokazoval, da je vzgajanje (Bildung) vrsta procesov, ki pomenijo osvobajanje otrok in trdo delo. Cilj vzgoje kot trdega dela je najvišja stopnja svobode človeškega bitja, ki pa je pogoj – trdega dela. Svoboda je zato mogoča le, če se zgodi prehod, o katerem še profesionalni vzgojitelji pogosto ne vedo dosti.

Ko se otrok vzgaja, se namreč nujno pripravlja na poseben prehod. Torej vzgoja ne more biti premočrtno napredovanje od začetka k vnaprej določenemu koncu, tako kot se sprehodimo od enega konca drevoreda do drugega.

Prehod je izjemno pomemben. Pomeni premik od končne substancialnosti vsakdanjega življenja k neskončni substancialnosti etičnega življenja. Ta ni niti naravna niti neposredna, ampak je vselej šele posledica, učinek človekovega delovanja, njegovega trdega dela. Z delom človek prehaja k temu, kar ustvarja – torej je v vsakem primeru delavec.

Prav zato ne moremo govoriti o samoniklem naravnem vzgajanju ali vzgajanju za naravo, ki bi ga imel človek vpisanega že v gene; ne obstajajo naravni vzgojitelji, temveč zgolj tisti, ki so se naredili s trdim delom. Etična substancialnost življenja je namreč duhovna in ima obliko univerzalnosti (Allgemeinheit).

Ko vzgajamo otroka, ga vzgajamo za trdo delo, duhovnost in univerzalnost. Vzgoja zato ne sme biti vzgoja za partikularnosti in modne trende, starševske muhe ali ideološke prakse.

Končni cilj vzgoje je torej jasen. A zadeva kljub temu ni preprosta. Vzgajanje namreč pomeni oblikovanje, kultiviranje, zato je cilj vzgajanja forma, oblika, ne pa substanca; cilj je tudi formiranje, oblikovanje, zmožnost za eno in drugo. Vzgoja je zato vzgajanje, oblikovanje.

Najbolj vzvišeni cilj vzgajanja je potemtakem lahko samo eden – razmišljanje. Nihče ne more vzgajati instinktivno in za instinkte, saj človek lahko razmišlja le kot svobodno bitje.

Učinek vzgajanja je sočasno tudi njegov cilj, to pa pomeni svobodo, ki je pogoj imaginacije – in vednosti. Vse skupaj je pravzaprav zelo preprosto, čeprav je tudi kompleksno.

Z imaginacijo ustvarjamo svetove, kot je dejal Fichte (torej ne zgolj enega), vednost pomeni, da svetove tudi razumemo in poznamo, da o njih razmišljamo, da o njih nekaj vemo in vemo, da pri tem ne tavamo v popolni temi.

Hegel zato dodaja. Osvobajanje ljudi (ti torej niso svobodni že kar ob rojstvu) je rezultat, učinek  trdega dela, s katerim se človek upira goli naravni subjektivnosti, neposrednosti želje in praznosti oziroma naključnosti muhavosti ali kapric, s katerimi se v vsakdanjem življenju nenehno srečuje. Torej je nemogoče biti svoboden po naravi ali zaradi božje milosti; če je bog čemu naklonjen, je naklonjen trdemu delu.

Obrat v razmišljanju je zelo pomemben: ne obstaja zunanja objektivnost sveta, za katero bi se moral človek vzgajati, kajti z vzgajanjem, katerega najvišji cilj je svoboda, subjektivnost doseže objektivnost v sebi. Ravno ta objektivnost je vredna in je zmožna aktualizirati ideje, prek katerih nastaja in se oblikuje objektivnost sveta.

Objektivnost sveta je torej vselej učinek trdega dela vzgojenih ljudi. Ko imamo mnenja o objektivnem svetu, ne bi smeli pozabiti, koliko jim dolgujemo za samo idejo objektivnosti, ki je nismo izumili sami in o kateri imamo lahko mnenja.

Razmišljamo pa lahko še naprej; če smo dobro vzgojeni, še toliko laže. Človek ni najprej naravno bitje, ki se vzgaja v kulturi in zanjo, temveč je simbolno bitje, ki se vzgaja za proizvajanje narave z družbenimi dejavnostmi oziroma s pomočjo kulture. Vzgojen človek torej ustvarja naravo z rabo idej – brez idej ni narave.

Narava torej obstaja, če ljudje mislijo, se vzgajajo in trdo delajo.

Vzgoja je torej nesporno trdo in naporno delo, obenem pa je tudi učinek takega dela. Je trdo delo ljudi, ki živijo v absolutnem duhu, in njihovo delo je že vključeno v absolutno delo duha, ki se ga tudi zavedajo, zato niso egocentrični. Še preden torej delajo ljudje, gara absolutni duh. Trdega dela si niso izmislili ljudje, a šele zares trdo delo proizvaja naravo, ki ni dana že vnaprej; človek se lahko sklicuje zgolj na trdo delo, ne na naravo, če hoče razumeti objektivnost sveta.

Hegel je zelo jasen: delo je substanca spiritualnega sveta, sočasno pa je temelj družbenega sveta (mondo civile). Svet je lahko le v duhu, tega pa ni mogoče stlačiti v svet in ga tam kategorizirati. Potrebna je odprtost, saj drugače ne moremo živeti kot duhovna bitja; brez odprtosti ne moremo živeti niti kot naravna bitja.

Kako je zapisano povezano z referendumom o družinskem zakoniku? Zelo neposredno in zelo preprosto.

Pobudniki referenduma imajo namreč še en problem, ki ga ne znajo misliti – imenuje se vzgoja otrok. Kdor hoče vzgajati otroke za najvišji cilj, ki je svoboda in je razmišljanje, mora biti svoboden in mora znati razmišljati, kar pomeni, da mora biti odprt. Biološki spol pri tem ni pomemben; ne obstaja gen za razmišljanje in ne obstaja gen za svobodo. Odprt je lahko vsak človek, zaprt pa tudi – če se tako odloči. Ne v prvem ne v drugem primeru geni ne igrajo nobene vloge.

Otroci se bodo torej razvili v odgovorne in zrele odrasle ljudi le, če bodo ob njih svobodni in razmišljajoči, odprti ljudje; če otroci ne bodo imeli ob sebi takih ljudi, bodo zelo verjetno postali problematični, nevrotični ali še kaj hujšega.

Družinski zakonik izhaja iz zapisanega, zato je širok in odprt. Če bi bili ljudje bolj odprti, se referendum sploh ne bi zgodil, saj ni potreben. Na njem bodo o zakoniku odločali različni ljudje, a odločiti bi morali odprti. Če ne bodo, bo mračnjaštva na tem svetu še več, kot ga že je.