Začetniki (Beginners, Mike Mills, 2010)

Tako je življenje: v radikalnem smislu smo vselej zgolj začetniki. A to ne pomeni, da smo nedorasli ali nedoletni, kot bi nemara dejal Kant. Daleč od tega. Življenje je tako kompleksno, da kaj drugega kot začetniki niti ne moremo biti. In kaj pomeni biti začetnik?

Pomeni biti zmožen vselej začeti znova, na začetku, iz ničle. To ni preprosto in je pravzaprav zelo težko, saj je potrebno vztrajanje.

V filmu z naslovom Začetniki spremljamo natanko to, kar je zapisano uvodoma. Oliver Fields (Ewan McGregor) je še mlad. Pred nekaj leti mu je umrla mati, sedaj izve, da ima oče neozdravljivo bolezen. Konec nekega življenja označi začetek drugačnega razmišljanja o svetu in eksistenci, kajti oče, Hal Fields (Christopher Plummer), zaupa sinu, da je bil tako rekoč vse življenje gej. Šele sedaj, na stara leta in ko je neozdravljivo bolan, končno zaživi življenje, ki ga je želel živeti ves čas, a želje nikoli ni uresničil.

Oliver je zmožen sprejeti očetovo izpoved in jo razumeti. Spremeni se tudi sam, spozna Anno (Mélanie Laurent), francosko igralko, ki je polna življenja, vendar zelo negotova.

Film se z vso energijo posveti novim odnosom med protagonisti in nam ponudi nenavadno izkušnjo umiranja, radostnega praznovanja življenja, poslavljanja od sveta in rojevanja novega, zato se tudi konča na poseben način: Oliver in Anna vnovič stojita na začetku in skušata slaviti življenje.

Kot rečeno: tako je življenje. Ponuja nam odprtost in neskončnost, a to nas navadno plaši in nas spravlja v stisko. Iščemo varnost in gotovost, toda v neskončnem svetu obstaja eno samo trdno izhodišče, od koder je mogoče napredovati: odprtost. Izhodišče je seveda nenavadno in nepričakovano, pa vendarle predstavlja najbolj vzvišeno in produktivno možnost za življenje, nad katerim bi bili lahko upravičeno navdušeni.

Smisel življenja je vsekakor mogoče artikulirati, čeprav se nam zdi, da se vedno znova izmuzne, kajti znotraj neskončnega sveta je mogoče vztrajati v odprtosti, v tem, kar najbolj pomembno zaznamuje samo neskončno vesolje.

Ljudje ne živimo v končnem svetu, zato smo nujno negotovi. Potrebujemo drug drugega, kot vidimo v filmu. Prepričljivi so vsi: Anna, ki je polna radosti, njen sproščeni smeh pa vselej napolni prostor in nam sporoča, da se močno zaveda, kako pomembno je imeti v življenju sopotnika, nekoga, ki te zares posluša in skuša razumeti; Hal, ki resnično z vsem srcem ljubi Andyja (Goran Višnjić), svojega mlajšega partnerja, čeprav mu ta ni ravno zvest; Oliver, ki je za Anno pripravljen odpotovati na drugi konec Amerike, ker preprosto želi biti z njo.

Ozračje, ki ga uspe ustvariti film, je polno tega, kar bi lahko imenovali boljše življenje.

Prav zato je dobro videti še film z enakim naslovom (A Better Life, Chris Weitz, 2011), saj doda še več istega: boljše življenje je mogoče v trenutku, ko se človek odloči, da lahko nekaj spremeni v življenju.

Carlos Galindo (Demián Bichir) je priseljenec, njegov sin Luis (José Julián) živi na socialnem robu oziroma na robu prepada.

Vse se spremeni v trenutku, ko očetu, ki trdo gara, da bi sebi in sinu zagotovil preživetje, ukradejo tovornjak. Življenje bi se lahko spremenilo na slabše, lahko pa se spremeni tudi na boljše. Čisto na koncu zato slišimo očetov stavek, ko se po izgonu iz ZDA vrača iz Mehike nazaj v Kalifornijo in reče: Pojdimo domov.

Njegov dom bi bil lahko v Mehiki, saj prihaja od tam, vendar ni. Oče nima iluzij, da bo v Kaliforniji živel ameriške sanje, toda kljub temu trdi, da je tam njegov dom. V tujem svetu bo nebodigatreba, vendar nikjer ne piše, da mu ne bo uspelo zgraditi boljšega sveta.

Naslednji film, kii ga priporočam, ima naslov Deček z biciklom (Le gamin au vélo, Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne, 2011). Tudi ta filmska zgodba govori odnosu med sinom in očetom, govori pa tudi o novem začetku, o možnosti novega začetka.

Zakaj je ta možnost tako pomembna? Pomembna je zaradi tega, kar je dokazal Hegel.

Hegel je dokazal, da posameznik ni začetnik, ni izvir, ni nosilec občestvene volje, ampak je ravno obratno. Posameznik je rezultat, učinek občestvenega delovanja in njegove volje. Enako je dokazoval Freud: pacient ne pride v analizo zato, da bi ga analitik normaliziral in naredil takega, kot so drugi člani občestva. Ne, analiza je natanko diskurz, v katerem posameznik (vnovič) iznajde, ustvari, kreira samega sebe. Posameznik zato vselej šele bo (nastal, postal).

Posameznik ves čas nezavedno čuti, da ne more biti del občestva in da ga ni mogoče skrčiti na nekakšno normalno stanje. Poleg tega ne prepozna sebe in ne ve, da je učinek obče volje; zmotno verjame, da je izviren, originalen, neponovljiv in avtonomen človek.

Šele v analizi (na primer) dobi priložnost, da spozna resnico lastne identitete in eksistence znotraj občestvenega polja. Skozi analitično izpovedovanje proizvede ne le resnico lastnega življenja, temveč tudi samega sebe; konec analize ni nič drugega kot čisto kreativno dejanje, s katerim človek ustvari samega sebe.

Ustvarjanje samega sebe je ravno zato politično dejanje, saj se lahko zgodi le v družbenem polju, obenem pa resno postavi pod vprašaj občo voljo oziroma družbeno pogodbo.

Prva družbena pogodba je seveda jezik, saj brez njega ni mogoče misliti nobene pogodbe, nobenega dogovora. In jezik ni zasebna lastnina, jezika nimajo ljudje v svojih glavah; jezik je vselej nad ljudmi in ti so v jeziku.

Analiza je zato pomembna in potrebna natanko zato, ker posamezniki, pogreznjeni v jezik, lastne pogreznjenosti in odvisnosti ne reflektirajo spontano. Praviloma se zanašajo na dana stanja in verjamejo v jezik, ki ga uporabljajo, v načine, kako ga uporabljajo.

Refleksije so v resnici redke, še redkejše pa so dobre refleksije. Dobre refleksije so tiste, ki so produktivne, ki ustvarijo možnost za človekovo iznajdbo sebe. Preden iznajde sebe, se mora posameznik prepoznati v jeziku, reflektirati ga mora, analizirati, dekonstruirati ga mora, saj drugače ne more vedeti, kako ga uporablja, kako je odvisen od njega, kako jezik vpliva nanj.

Hegel zato upravičeno govori o človekovi odtujenosti kot najbolj izvirni obliki eksistence; človek je odtujen v duhu od samega rojstva. In odtujen je vsak človek, ne le nekateri, kot bi se kdo utegnil tolažiti.

Vsakdo zato potrebuje izpoved, analizo, dekonstrukcijo, saj nihče ne želi živeti odtujenega življenja.

Seveda zapisano ne drži: včasih človek prav hoče živeti odtujeno življenje, saj ima lahko od take odtujenosti veliko koristi.