Prvoborka boja za ohranitev domačih zdravilnih zelišč,

Konoplja

I. del

Kratek opis

Zgodovima uporabe

Zgodovina prepovedi uporabe

1. Predzgodovina - Opij

2. Od konvencije Lige narodov leta 1925 do konvencije Združenih narodov leta 1961

3. Od šestdesetih let dvajsetega stoletja do danes

Kratek opis

Konoplja je enoletna in enospolna rastlina z močnimi stebelnimi vlakni in pahljačasto razporejenimi, nazobčanimi suličastimi listi. Je izjemno prilagodljiva (po potrebi lahko celo spremeni spol) in raste po vseh celinah ter v vseh mogočih razmerah, razen v večnem ledu. Botaniki jo delijo na tri podvrste, namreč cannabis sativa, indica in ruderalis, ki se razlikujejo le po velikosti ( od 20 cm -ruderalis, do 400 cm in več - sativa) in gostoti listov ter po razmerju med eteričnimi olji. Konoplja vsebuje 48 naravnih antibiotikov ter kanabinoide, predvsem kanabinol in tetra hidro kanabinol (THC), ki v ženski različici podvrste indica dosegata v plodovnih ovojnicah količine in medsebojna razmerja, katerih učinek je psihotropen.

Zgodovina uporabe

 Konoplja je ena izmed najstarejših kulturnih rastlin, saj so jo uporabljali že v kameni dobi. Bila je ena izmed prvih rastlin, iz katerih so bile narejene obleke. Zaradi močnih vlaken in hitre rasti so jo uporabljali za vse vrste blaga in še posebej vrvi. Ker je zaradi močnih vrvi bila donedavna nezamenljiva pri ladjedelništvu, je bila vedno zelo cenjena rastlina, tako da je na primer Marija Terezija pri nas uveljavila zakone, ki so zahtevali od vsakega kmeta, da določen del svoje zemlje poseje s konopljo. Podoben zakon je še v 30 letih 20 stoletja veljal tudi v Združenih državah Amerike.

Zaradi zdravilnih in psihotropnih učinkov so jo uporabljali svečeniki in zdravilci po vsej Aziji od Atlantika do Pacifika, mnogo izročil se je sicer izgubilo, a v indijskih vedah je vseprisotna, najdemo jo tudi v starih kitajskih medicinskih zapisih. Arheologi pa so v okoli 3000 let starih grobovih odkrili tudi njeno uporabo pri Skitih, družini pol-nomadskih ljudstev, ki so v starem veku obvladovala prostor med Evropo in Indijo. O skitski uporabi konoplje v psihotropne namene je pisal tudi Herodot. Najdbe skitske bojne in jahalne opreme recimo tudi na Štajerskem niso neobičajne. Za čarobno in zdravilno rastlino je konoplja veljala tudi pri Slovencih, saj jo ljudska izročila omenjajo kot rastlino, ki nosi Kristusovo znamenje monštrance. Jezus bi se naj namreč nekoč, kot pravi slovensko izročilo, pred zasledovalci skril v nasad konoplje in je zatorej pri nas veljala kot učinkovito sredstvo za zaščito pred hudičem. Konoplja se je zaradi tega uporabljala tudi v vsakoletnih čarnih obrednih prehodih živine skozi hlevska vrata. Slovenska imena vključujejo tudi ime belica, kar spominja tudi na stari imeni za črni zobnik in za kristavec, namreč blen in bulnik, obe rastlini sta močno psihotropni in celo halucinogeni, kar bi lahko nakazovalo na povezavo s starim sončnim bogom Belinom, ki je bil čaščen tu že pred rimskimi časi.

Zgodovina prepovedi uporabe

Opij

Kot omenjeno, je bilo gojenje konoplje še pred relativno kratkim časom ponekod predpisano z zakonom. Celoten potek prepovedi od začetkov do svetovne veljavnosti je popolnoma prepleten z ekonomsko politiko zadnjih dobrih sto let, ki se je organsko navezovala na opijsko politiko, katere začetek sega še v začetek 18. stoletja in je v celoti potekala v tujini. Pri nas je prepoved konoplje vstopila že docela izoblikovana v 60 letih 20 stoletja, ko je Jugoslavija podpisala .konvencijo ZN o narkotikih iz leta 1961. Za boljše razumevanje okoliščin, ki so privedle do prepovedi konoplje, pred tem na kratko povzemimo zgodovino prepovedi opija.

Ko so Holandci na začetku 18 stoletja odkrili, kako lahek in stalen je zaslužek z opijem, so začeli Angleži njegovo uporabo razširjati po Kitajski in kmalu začeti bogateti z njegovo preprodajo. Opij je bil prvotno sicer zgolj uspavalo in sredstvo proti bolečinam, zdravilo, pridobljeno iz vrtnega maka, zelišča, ki je na bližnjem in daljnem vzhodu včasih raslo na vsakem malo bolj urejenem vrtu, v samostanih in zdraviliščih pa sploh ni smelo manjkati. Uporabljali so ga po potrebi, odvisniki pa so bili redki ali neopazni, dokler niso Angleži začeli izkoriščati tega holandskega "patenta" in ga začeli masovno razširjati na Kitajsko ter mu navijati ceno.

Čez nekaj manj kot trideset let je takratni kitajski cesar zaradi pojava številnih odvisnikov začel postavljati določene omejitve, predvsem obdavčitve, kasneje pa tudi prepovedi. Angleži so te omejitve in prepovedi bolj ali manj ignorirali in zaradi teh konfliktov sta kasneje, v 19. stoletju, izbruhnili dve opijski vojni. Kitajska je bila v vojnah poražena in je morala sprejeti angleške pogoje, zaradi obsežne trgovine z opijem pa se je njegova uporaba počasi razširila tudi v Evropo, predvsem v Anglijo, zato so konec 19 stoletja njegovo uporabo v Angliji omejili na Kitajce in Indijce. Podobno so jo v Združenih Državah Amerike omejili na kitajske četrti, vendar je zaradi velikega števila kitajskih priseljencev, ki so opravljali težka dela za občutno manj denarja, kar je delno prispevalo k brezposelnosti prebivalcev, začelo prihajati do rasne nestrpnosti.

Te okoliščine je medijski mogotec Randolph Hearst še dodatno podpihoval z zgodbami o kitajskih "pošastih", ki bi naj z opijem omamljale in osvajale bele Američanke. Hkrati so iz opija v laboratorijih uspeli sintetizirati morfij, ter kmalu zatem še heroin, katerega so zdravniki takrat silno hvalili, tako da se je uporaba opijatov nekoliko povečala. Ker Amerika od trgovine z opijem takrat ni imela dobička, je Hearstovo podpihovanje privedlo do prepovedi opija v Ameriki leta 1905. Uvoz opija v ZDA je bil prepovedan leta 1906, hkrati ko je bil končno tudi podpisan sporazum med Anglijo in Kitajsko glede prometa z opijem, leta 1909 pa je bila na ameriško pobudo sklicana mednarodna opijska komisija v Šanghaju, kjer je proti temu "zlu" ostro nastopil nek ameriški škof. Leta 1909 je bila Anglija prisiljena ustaviti svojo prodajo opija na Kitajsko. Leta 1914 je v ZDA stopil v veljavo "Harrisonov ukrep za obdavčitev narkotikov", ki je prodajo opija in kokaina v ZDA strogo omejeval na medicinsko uporabo, leta 1923 pa so jo v celoti prepovedali. Tri leta prej, leta 1920, se je začela tudi znana alkoholna prohibicija, katero so se trudili uresničiti prezbiterijanski in baptistični duhovniki že vse od leta 1840. Prohibicija alkohola je trajala le 13 let, do leta 1933.

Od konvencije Lige narodov leta 1925 do konvencije Združenih narodov leta 1961

Leta 1925 je bila v Ženevi mednarodna konvencija o kontroli narkotikov, ki jo je organizirala Liga narodov. Na njej so na pobudo turške in egipčanske delegacije k narkotikom, ki jih je treba omejevati, brez posebne obravnave prvič uvrstili tudi konopljo. Egipčanska komisija je takrat trdila, da konoplja povzroča norost, to pa je razlagala z navedbo statistik, ki so govorile, da je bilo v Egiptu takrat med nore prištetih trikrat več moških, kot žensk. Ker so moški, kot je znano, kadili hašiš, ki se prideluje iz konoplje, bi naj to dokazovalo povezanost konoplje in norosti. Rekreativna uporaba konoplje v psihotropne namene je bila v Evropi sicer neproblematična, a morda ravno zato, ker o njej niso nikoli veliko razmišljali, so tudi evropske države podprle takšno klasifikacijo, čeprav je Indija temu takrat ostro nasprotovala.

V zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja so Združene države Amerike občutile masovno priseljevanje mehiških pomožnih delavcev, kar je ponovno vznemirilo prebivalstvo in rasna nestrpnost se je spet povečala. William Randolph Hearst je bil takrat lastnik velike površine gozdov in je bil velik monopolist za prodajo lesa, proizvodnja konoplje pa je bila temu nevarna konkurenca predvsem zaradi njene izjemne primernosti za izdelavo papirja. Ko je po svojem lastnem receptu naveze rasizma in demonizacije neke psihotropne rastline ponovil svoj medijski napad, le da tokrat ni uporabil naveze Kitajcev na opij, temveč navezanost Mehičanov na konopljo, je zanjo celo vpeljal mehiški izraz marihuana, tako da se Američani niso niti zavedali, da gre za rastlino, ki jo poznajo in raste vsepovsod okoli njih. Hearst je konopljo povsem neutemeljeno povezoval z izgubo razsodnosti, z umori, posilstvi in homoseksualnostjo.

Leta 1931 je postal direktor zvezne ameriške pisarne za narkotike bivši prohibicijski komisar Harry Anslinger. Leta 1933 je bila prohibicija, oziroma prepoved alkohola ukinjena in že leta 1935 je Anslinger s pomočjo "dokaznega gradiva", se pravi Hearstovih propagandnih člankov, predstavil v ameriškem kongresu konopljo kot "najbolj nevarno drogo na svetu", čemur je sicer nasprotovala medicinska stroka, a se o tem takrat uradno ni smela izjasniti, saj so Aslingerja poleg Hearsta podpirali tudi mogotci ameriške petrokemične industrije iz družin Rockefeller, Morgan, Mellon in Dupont.

Ob tistem času je namreč Henry Ford izumil svoj trajnosti avtomobil, izdelan v celoti iz konoplje. Konopljena karoserija je bila namreč cenejša, lažja in močnejša kot pločevinasta, pa tudi motor je poganjalo gorivo iz konoplje, kar je pomenilo, da ni bilo nobenih škodljivih izpuhov in onesnaževanja zraka. To ameriški naftno kemični industriji seveda ni ustrezalo in do leta 1937 jim je skupaj uspelo prepričati politike v Washingtonu, da so pristali na prepoved konoplje. To ni bilo posebno težko, ker je bil eden največjih donatorjev predsednika Roosevelta ravno J.D. Rockefeller. Istega leta je Dupont patentiral tkanino najlon (narejeno iz nafte), kateri je bila konoplja seveda velika konkurenca.

Anslinger je nadaljeval svoj križarski pohod proti konoplji še v naslednjih letih in ga razširil na svetovno prizorišče. Leta 1961 mu je uspelo prepričati Združene narode na njihovi konvenciji o narkotikih, da so konopljo uvrstili v isto skupino najbolj nevarnih drog kot heroin in kokain. Po nasvetu Aslingerja je Svetovna zdravstvena organizacija neutemeljeno odločila, da konoplja ljudi hudo zasvoji in da je brez kakršnega koli zdravilnega učinka.

Od šestdesetih let dvajsetega stoletja do danes

V 60. letih 20. stoletja so ameriške tajne službe razširjale uporabo drog med mladimi z namenom diskreditacije oziroma očrnjenja mirovniškega gibanja, ki je nasprotoval vojni v Vietnamu. Vojaška uporaba psihotropnih substanc je že stara zadeva, ena izmed najstarejših takih substanc, ki se je uporabljala v vojaške namene je bila seveda alkohol. V obeh svetovnih vojnah so vojakom dajali amfetamine, v drugi svetovni vojni so preizkušali tudi z meta-amfetamini (danes znanimi kot "exctasy"). Vojaške raziskave psihotropnih substanc pa so počasi zajele tudi civilno prebivalstvo- V 50 letih 20 stoletja so neko vas v Franciji na primer v raziskovalne namene poškropili z LSD, seveda brez vednosti poskusnih kuncev, od katerih jih je kar nekaj pristalo v psihiatričnih bolnišnicah.

Vojaške raziskave konoplje so bile v 50. letih 20. stoletja motivirane predvsem z iskanjem "seruma resnice" ter primernega sredstva za "pranje možganov" oziroma manipuliranje različnih delov prebivalstva. Konoplja se je sicer pri iskanju seruma resnice in sredstva za pranje možganov ter manipulacijo izkazala za neučinkovito, toliko bolj pa je bila uspešna v projektu širjenja prepovedanih drog med mladino, saj se je prvotno z zlimi nameni podtaknjeno "hipi" mirovniško gibanje "flower power", ki je povezovalo zavzemanje za mir s svobodo do uživanja psihotropnih snovi, povsem nasprotno prvotnemu namenu ameriške tajne službe razširilo po vsem zahodnem svetu. Mladi so predvsem konopljo hvaležno sprejeli kot duhovni dar, ki je uživalcem omogočal spreminjanje fokusa njihove zavesti, avto - psihoterapijo, sredstvo za čiščenje duše, vrata v višje dimenzije, zdravilo za prekinitev starih in nepotrebnih vzorcev, sprostitev napetosti, uravnovešanje razpoloženja, vir navdiha itn. Masovna uporaba konoplje, ki sama na sebi ni imela nobenih opaznih ali dokazljivih negativnih socialnih posledic, je povzročila, da so konopljo v začetku sedemdesetih let začeli tolerirati tudi na Nizozemskem, kasneje tudi v Španiji in Švici.

A ne tudi v ZDA in v državah, od katerih so ZDA to bolj odločno zahtevale. Leta 1968 se je v ZDA iz treh oddelkov, ki so se na različnih ministrstvih ukvarjala s podobnimi vprašanji ( na pravosodnem, vzgojno-izobraževalnem ter finančnem ministrstvu) izoblikovala "Pisarna za narkotike in nevarne droge" (ki si je s še neko drugo pisarno leta 1973 združila v zloglasno DEA). Leta 1970 je takratni predsednik Nixon podpisal "Razumljiv ukrep za preprečevanje in kontrolo zlorabe drog", katerega se je po razkritju, da je med 10 in 15 odstotki ameriških vojakov odvisno od heroina, prijel izraz "vojna proti drogam", kateri so se po ameriškem pozivu pridružile še nekatere druge države, predvsem v latinski Ameriki. 1982 je takratni ameriški podpredsednik Bush st. uspel za to "vojno" pridobiti CIA in ameriško vojsko.

Od leta 1993 vodi "vojno proti drogam" Bela hiša, in sicer iz Državne pisarne za politiko kontrole drog. Statistika vojne proti drogam se je že kmalu izkazala za porazno, saj je zahtevala ogromno denarja, pozitivni rezultati pa so bili zanemarljivi, saj se je število uporabnikov dejansko občutno povečalo. Zaradi dobička na črnem trgu so se vmešale različne kriminalne združbe, tako da je tudi ta "vojna" kmalu začela zahtevati človeške žrtve. Zaradi prepovedi so se napolnili ameriški zapori in stigmatizirali, oziroma ožigosali široki deli prebivalstva. Iz protesta proti tej "vojni proti drogam" se je v ZDA leta 2002 ustanovila zveza policistov proti prepovedi uporabe drog LEAP. Drugega junija letos pa je 19 članska komisija, ki jo med drugimi sestavljajo bivši generalni sekretar ZN Kofi Anan, bivši predsednik Mehike Ernesto Zedillo, bivši predsednik Brazilije Fernando Henrique, bivši predsednik Kolumbije Cesar Gaviria, bivši zunanji minister EU Javier Solana, bivši zunanji minister ZDA George Schultz, sedanji grški premier Papandreu in drugi, pozvala h zaključku "vojne proti drogam", saj je ugotovila, da je bila ta vojna popolnoma zgrešena. Ta njihov sklep je popolnoma razumljiv, če si ogledamo že droben delec statistike:

- Ameriška vlada je samo v letu 2010 za to "vojno" zapravila 15 milijard $, letos pa že 7 milijard, kar pomeni približno 500$ na sekundo

- Leta 2009 je bilo v ZDA zaradi vojne proti drogam aretiranih več kot milijon in pol ljudi, letos že skoraj 800 000, kar pomeni približno eno aretacijo na vsakih 20 sekund.

- Leta 2009 je bilo zaradi pregona konoplje v ZDA aretiranih skoraj 900 000 ljudi, letos že čez 400 000, kar pomeni eno aretacijo zaradi konoplje vsake pol minute.

- Leta 2008 je bilo v ZDA zaradi vojne proti drogam milijon in pol aretacij, od tega jih je pol milijona pristalo v zaporih.

- Zaradi pregona konoplje v ZDA vsako leto aretirajo in sodno obravnavajo okoli 800 000 ljudi, kar ameriško državo stane okoli 7 milijard $.

Naj omenimo še dejstvo, da so se v zadnjih letih odkrili številni škandali, ko so se kot tihotapci največjih količin kokaina iz južne Amerike in heroina iz Afganistana izkazali ravno tisti, ki bi morali to tihotapstvo zatirati, namreč ameriška vojska in CIA, ki vojne proti drogam ne vodita zgolj na domačem terenu, v ZDA, temveč tudi v Latinski Ameriki, kjer je doma kokain ter v Afganistanu, kjer rase 90 % svetovne zaloge opija, iz katerega pridelujejo heroin.