Osnovni naravni princip našega življenja je, o tem je veliko povedal Marx, da se lahko še tako konservativne poteze v novih okoliščinah spremenijo v revolucionarne in resnično napredne. Dialektika nazadnjaškega in naprednega je resnično zapletena in včasih zelo čudna.

Nasprotniki družinskega zakonika širijo danes alarmantne in celo paranoidne zamisli, da bodo geji in lezbijke vzgajali svoje morebitne otroke po tekočem traku v geje in lezbijke, kar bo privedlo do tega, da jih bo nekega dne celo več kot heteroseksualcev. In to nikakor ne more biti dobro, vzklikajo, kajti otroci nastajajo po naravni poti, homoseksualci pa po taki poti ne morejo ustvarjati otrok, zato bo teh vedno manj, v Sloveniji pa jih že tako ali tako kronično primanjkuje (sic!).

Geji in lezbijke otrok torej ne bi smeli niti proizvajati niti vzgajati. Pa vendar se nasprotniki popolnoma motijo.

Paranoidne zamisli so namreč natanko take – paranoidne. To pomeni, da človek sicer povsem neznano grožnjo spremeni v nekaj znanega, to pa prilepi na konkretno bitje, za katero postane prepričan, da ga ogroža. Zanimivo je, kako ljudje projicirajo svoje misli in občutke v druge ljudi in jih pri njih prepoznavajo, kot da so njihovi. Moralno bi bilo narediti nekaj nasprotnega: priznati, da so občutki res naši, ne njihovi, sprejeti dejstvo, da smo šibka bitja in da težko nadzorujemo lastno obrambno delovanje. Taka drža bi bila zares občudovanja vredna, omogočila pa bi še nekaj.

Omogočila bi vpogled, da geji in lezbijke nikomur ničesar nočejo, da gre za ljudi, kakršni so ostali, da na njih ni ničesar posebnega in da je vzgajanje otrok tako ali tako izjemno zahtevno početje, ki ga veliko ljudi ne obvlada.

V tem je bistvo: vzgoje otrok ne ogrožajo geji in lezbijke, temveč tisti, ki jo najbolj zagrizejo branijo pred neobstoječimi napadalci. Prav oni so nevarni, saj vztrajajo pri domnevi, da natanko vedo, kako je treba pravilno vzgajati.

V resnici ne vedo, saj vzgoja sploh ni neposredno povezana z vednostjo o vzgajanju; veliko bolj je stranski učinek medsebojnih odnosov, bistveno drugotno stanje, ki ga nikoli ne morete načrtovati. To dokazuje, zakaj so lahko otroci izvrstno vzgojeni, čeprav so živeli v tako rekoč nemogočih razmerah, in zakaj so duševne razvaline, čeprav prihajajo iz bogatih in vplivnih intelektualnih, popolnih ali kako drugače absolutnih družin. Ko govorimo o vzgoji, so vselej na delu dejavniki, o katerih se nam niti ne sanja, pa tudi dejavniki, o katerih se nam sicer sanja, a nimamo najmanjše ideje, kako jih nadzorovati.

Moderno življenje je pač tako: ljudje lahko živijo na najrazličnejše načine in vsak po svoje se trudi, da bi obvladoval neobvladljivo; ne obstaja naravno življenje. Hvalabogu, da je tako! Pomislite, kako bi živeli, če bi se nenadoma znašli v srednjem veku, ki ga je močno obvladovala katoliška korporacija. Bilo bi nemogoče.

Nikakor torej ne drži, da so biološki starši najboljši vzgojitelji otrok. Enako ni res, da so homoseksualci kaj boljši od njih. Te stvari si je treba odkrito priznati. Ali kot je dejal Freud: vzgoja je nemogoč poklic, pri čemer ste lahko že vnaprej prepričani v neuspeh.

To je tisto, kar nas zares druži in povezuje – nemožnost, da bi našli nekakšen absolutno veljaven način, kako živeti skupaj, ne da bi si šli na živce. Takega načina preprosto ni in ga nikoli ne bo. Noben totalitaren poskus ga ne bo nikoli proizvedel.

Ostaja nam le skupno življenje z vsemi napakami, slabostmi in pomanjkljivosti, ki jih pač ima. Nihče ni boljši od koga drugega, vsakdo ima nekaj nad seboj, vsakdo je hendikepiran.

Vsakdanje življenje je tudi vse preveč nasičeno z nasiljem; veliko je vidnega nasilja, še več je nevidnega. Prav zato potrebujemo nove politične oblike skupnega življenja, ki ne bodo temeljile na pripadnosti družbenim skupinam in izključevanju posameznih skupin, temveč na solidarnosti in medsebojnem priznavanju, da smo po malem vsi nekoliko nori, kot bi rekla Alica.

Religije so na primer vselej oportunistične. V ozadju imajo velike ideje, v vsakdanji praksi zagovarjajo tudi precej drugačne, bolj pritlehne zamisli, če prinašajo neposredne koristi. Ko so na primer križarji okupirali Jeruzalem (temu so seveda rekli osvobajanje), niso pobili vseh muslimanov, na katere so naleteli, so pa ubili veliko Judov. Toda ne smemo biti zlobni: vsi ljudje smo nagnjeni k shizofrenemu vedenju, zato velikokrat govorimo eno, delamo pa čisto nekaj drugega, če imamo od tega otipljive koristi.

Zopet se je najlaže skriti za kakimi diagnozami; na primer tistimi, da je treba homoseksualnost zdraviti. Laže je namreč razglasiti nekoga za bolnika kot pa sprejeti dejstvo, da gre v resnici za nekaj resnega. Kaj namreč zastopajo geji in lezbijke?

Ne zastopajo niti norosti niti nenaravnih stanj, temveč to, kar imamo ljudje za najbolj sveto – lastno intimnost. Natanko za to gre, ko govorimo o pravici do vzgajanja otrok. Kdo si namreč upa v javnosti povedati, kaj se dogaja v njegovi intimnosti? In kaj drugega je javno priznanje, da si gej ali lezbijka?

Bodite pozorni na besednjak: še vedno govorijo, da nekdo prizna, da je gej. Kot bi bil na sodišču. In nihče ne prizna, da je heteroseksualno usmerjen, saj se zdi, da je to naravno.

V resnici ni tako. Spolne celice je namreč mogoče združiti na različne načine. In naravi je čisto vseeno, kako se združijo, saj je pomembno le to, da so združene. Sploh pa narava ni oseba, ki bi ji lahko pripisovali človeške lastnosti ali namere.

Kaj je najbolj sveto, je seveda tudi najbolj ranljivo. A prav za to gre. Najlaže se je skrivati za puhlicami in uporabljati žargon, ki nikomur ničesar ne pove. Čisto nekaj drugega je priznati, kako težko je v resnici živeti, kako pogosto nimamo pojma, kaj narediti, da nam bo bolje.

Če bi navidezni branitelji naravne in univerzalne družine, ki jo sestavljajo mati, oče in otrok, nehali braniti tako družino, bi bilo za realne družine veliko bolje, kajti morda je danes eden največjih problemov družbenega življenja ravno ponarejena prijaznost konservativcev, ki seveda nimajo ničesar proti gejem in lezbijkam, pa vendar …

Natanko za to gre: konservativci seveda nimajo ničesar osebnega proti gejem, nobene travme niso doživel ob njih v otroštvu, zdijo se jim čisto v redu ljudje, pa vendar so proti družinskemu zakoniku. Gre namreč za politično moč, ne za osebne travme.

Izkušnje pa so nas že zdavnaj prepričale: ne obstaja naravna družina, ne obstaja naraven način vzgajanja, ne obstaja naravna harmonija med živimi bitji, ne obstaja narava, h kateri bi se morali vračati, ne obstajajo naravni standardi, na katere smo na žalost pozabili.

Prav nasprotno je res: prihodnost je radikalno odprta, ljudje bomo živeli skupaj na nove in tudi povsem nepredvidljive načine, ki ne bodo v nikakršni zvezi z načini, ki jih že poznamo: vesolje je namreč neskončno in bog je še bolj neskončen.