V današnjem svetu je veliko mračnjaštva. Veliko je tesnobe med ljudmi, veliko je strahov. Včasih se zdi, kot da nas poganja en sam strah. Drvimo proti nekakšnim ciljem, vendar ne ustvarjamo pozitivnih vizij sveta.

Zato pa je veliko vizij, ki za svoj obstoj potrebujejo izključene, označene, marginalizirane ljudi. Iz zopet je vtis, kot da je takih ljudi kar 99 odstotkov, medtem ko en odstotek pripadnikov elit dela, kar hoče. Ta svet je nedvomno nor.
Nasprotniki družinskega zakonika, za katere živ krst najbrž ne bi rekel, da je z njimi kaj narobe, imajo zato še en problem, ki ga nikakor ne morejo rešiti, zato je nekaj narobe z njihovi navideznimi argumenti, s katerimi branijo svojo odnos do zakonika. Trdijo namreč, da otrok nujno potrebuje mater in očeta (na tem naj bi bilo nekaj naravnega in celo univerzalnega), kar naj bi pomenilo, da geja ali lezbijki ne moreta narediti ničesar, da bi imel otrok, ki bi živel skupaj z njima, mater in očeta, saj bi imel bodisi dve materi bodisi dva očeta, kar pa je čisto nekaj drugega in sploh nemogočega.
Zagovorniki te zamisli imajo najmanj dva nerešljiva problema.
Prvič. Mati in oče sta simbolni funkciji, ne pa biološko določena spola. Mati je zato lahko ženskega spola, ni pa nujno. Za otrokov razvoj je ključno, da nekdo zastopa materinsko in očetno funkcijo; spol pri tem preprosto ni odločilen.
Drugič. Otrok ne potrebuje biološkega očeta in biološke matere, saj potrebuje odrasle ljudi, ki mu pomagajo razviti se v odraslega človeka. In nikakor ni res, da je za spočetje otroka potreben biološki oče ali je potrebna biološka mati. Že v bližnji prihodnosti bomo lahko s kombiniranjem DNK ustvarili otroka v laboratoriju, ne da bi lahko kdo določil očeta ali mater. Biologi so pred kratkim že ustvarili preprosto enocelično bitje, katerega prednik je dobesedno računalnik.
In verjetno si ne moremo niti v najbolj divjih sanjah predstavljati, kako bodo nastajali otroci čez milijon let – če bo človeštvo sploh živelo tako dolgo, seveda. Danes je zato smešno in patetično trditi, da otroci nastajajo zgolj na naraven način in da morajo imeti ob sebi biološkega očeta in biološko mater.
Poleg tega lahko povemo tudi, kaj otrok najbolj potrebuje, da bi se razvil v odgovorno in zrelo odraslo osebo. Seveda je jasno, da najprej potrebuje odgovorne in zrele odrasle ljudi, da mu bodo za vzor. Čista izguba časa bi bila, če bi na tem mestu ugotavljali, koliko odraslih zrelih oseb živi v Sloveniji in kako zrelo oziroma odraslo vzgajajo svoje otroke. Nikamor ne bi prišli, če bi hoteli prešteti vse živčne razvaline, alkoholike, odvisnike, depresivne, samomorilne, psihotične in kako drugače sesute starše.
Pravi argument za odgovor na zastavljeno vprašanje najdemo povsem drugje. Da bi otrok zrasel v odraslo in odgovorno osebo, zmožno za produktivno delo in moralno delovanje, potrebuje natanko navdušenje nad življenjem oziroma nekoga, ki bi to navdušenje prenesel nanj.
Zopet bi zašli v slepo ulico, če bi skušali premisliti, kako daleč od navdušenja nad življenjem so zastopniki katoliške korporacije, pogreznjeni v zamisli o človeku kot grešnem bitu, zato se ji bomo ognili.
Pravo navdušenje nad življenjem najdemo namreč povsem drugje, zato je tudi malo čudno, da se prav pripadniki katoliške korporacije tako divje zaganjajo v zakonik. Sama logika navdušenja je sorazmerno preprosta: kdor je navdušen nad življenjem, se ga radosti natanko v njegovi neskončni kreativnosti, pri tem pa je še najmanj odvisen od vprašanja, kaj bodo o njegovem navdušenju rekli drugi ljudje. Kdor je navdušen nad življenjem, je preprosto navdušen in se radosti življenja, pa naj drugi ljudje rečejo, kar pač hočejo reči, saj imajo navsezadnje tudi z ustavo zagotovljeno svobodo misli in javnega izrekanja.
Navdušenje nad življenjem je čisto nekaj drugega kot opravljanje drugih ljudi, kazanje s prstom nanje ali obmetavanje z gnilimi jabolki, češ da ne živijo dovolj naravno. Če je kaj naravno, potem je to ravno navdušenje nad življenjem. In zlasti bog ne bo nikoli določil, kaj je naravno in kaj ni, saj je naravno mnogovrstnost, zato tudi v živalskem svetu živa bitja najdejo najbolj različne oblike skupnega življenja, kar si jih lahko zamislimo – in še veliko več. Navdušenje nad življenjem zato pomeni ontološko in najbolj prvinsko odprtost človeškega bitja, ki se je zato zmožno radostiti življenja in ga obenem slaviti v njegovi odprtosti, nedoločljivosti in mnogovrstnosti. Pomembno pa je še nekaj drugega.
Navdušenje nad življenjem ne pomeni izključevanja; nad življenjem je namreč lahko navdušeno vsako živo bitje. Življenje potrebuje živa bitja, saj brez njih ne more obstajati. Potrebuje jih, da ga slavijo, da se radostijo njegove neskončne kreativnosti, njegovega neskončnega in neuničljivega toka.
Življenje zato ne potrebuje juda, ne potrebuje izključene izjeme, ki jo je treba odstraniti, češ da drugim živim bitjem preprečujejo navdušenje nad življenjem.
Juda potrebuje nacizem, potrebuje ga fašizem, potrebuje ga mračnjaštvo in sploh vsaka ideologija, ki hoče skleniti svet v organsko celoto in ga preveč določiti, obenem pa prešteti vse svoje in jih ločiti od juda, tega nebodigatreba, ki ga je treba, to je seveda popolnoma jasno, odstraniti, da bodo imeli vsi drugi dovolj življenjskega prostora zase in bodo lahko uživali življenje, ki ga z njim enostavno ne morejo.
Toda kdor potrebuje juda, ne more uživati življenja in ga slaviti že po definiciji. Življenje namreč ne izključuje nikogar. In v njegovem imenu ni mogoče določiti nikakršne naravne oblika življenja, ki bi bila privilegirana.
Praviloma vsa živa bitja prej ali slej izumrejo. Čisto mogoče je, da bo tudi človeška vrsta nekoč izumrla. Morda tudi ne bo, toda če ne bo, se bo ohranila tudi zato, ker se bo naučila ceniti navdušenje nad življenjem.
Človek pride v skušnjavo, da bi izključil vse, ki se ne znajo navduševati nad življenjem, toda to bi bilo neprimerno. Vsakdo je namreč sam odgovoren za svojo morebitno nezmožnost za to, da se navdušuje nad življenjem.
Navdušenje nad življenjem je namreč kar najtesneje povezano s tem, kar je imenoval Hegel naporno delo ljubezni. Kdor ljubi življenje, se je zavezal trdemu delu; kdor ga ne more ljubiti, je seveda prej ali slej izgubljen, žalosten in nesrečen.