Vsak človek ima nekakšen občutek volje, pa če je ta še tako majhna. Navadno zato pravimo, da imamo voljo. Toda narava volje je bistveno drugačna, kot verjamemo.

Volja, kot jo razumemo, nas pogosto vpliva tako, da bolj ali manj trmasto vztrajamo pri nečem. Trdimo, da imamo voljo do nečesa. Toda v resnici imamo lahko voljo do nečesa le, če imamo voljo do nečesa drugega. Poglejmo, zakaj je tako.

Na začetku so vprašanja. Kako vemo, kakšen je svet onkraj naših patetičnih predstav o njem? Kako vemo, da sploh obstaja onkraj? Kako misliti nekaj, kar je onkraj naših simptomov, predsodkov, naše egocentričnosti, naše vsakdanje zaplankanosti? Kako se torej dvigniti nad samega sebe, da bi uzrli svet v njegovi resnični raznovrstnosti? Z močno voljo?

Dobro izhodišče za razmišljanje o teh vprašanjih ponuja tako imenovani družinski zakonik, ki govori tudi o tem, katere vrste družine obstajajo. In govori dobro. Zakaj?

Dobro govori, ker si ne dela utvar, da obstaja ena sama pravilna oblika družine in da ne obstajajo napačne, zgrešene ali nenormalne.

Obstajajo torej različne oblike družinskega življenja. Antropologija to potrjuje, saj so ljudje na vseh koncih sveta v tisočletjih spoznali, da je res tako, in se o tem tudi prepričali.

S tem se ponuja prvi odgovor na zastavljena vprašanja: človek se lahko dvigne nad samega sebe in svojo majhnost že s tem, ko spozna, da je svet multipliciteta ali mnogovrstnost; za tak dvig ni potrebna nobena volja. Spoznanje namreč pomeni, da so tudi družine lahko le mnogovrstne, da torej ne more obstaja ena sama oblika družinskega življenja. Če bi obstajala ena sama, bi bila seveda tudi pravilna, oziroma sam izraz pravilen ne bi imel nobenega smisla. Oblika družine je lahko pravilna ali ne le, če obstaja vsaj še ena drugačna oblika.

In če obstaja druga oblika, je med njima razlika. Kjer je razlika, pa je tudi volja. Kjer je volja, so nujno razlike.

Družina ima smisel in pomen le, če obstaja več vrst družin. A če obstaja več oblik družinskega življenja, obstaja tudi razlog, zakaj ne obstaja ena sama, pravilna ali celo univerzalna.

Kant je pokazal, da človekova zavest, potem ko se avtonomno, samostojno oziroma svobodno približuje lastnim mejam, postaja anarhistična. Kaj to pomeni?

Zavest, ki se nujno zaveda tudi sebe, je zavest o svetu in sebi. Je torej zavest o zavesti o svetu in sebi. Ker se zaveda sebe in sveta, je zmožna raziskovati svet in sebe. Torej je zmožna raziskovati tudi načine, kako raziskuje svet in sebe. In ko tako raziskuje sebe in raziskovanje sebe, počasi spoznava, kar je zapisal Kant: človekova zavest odkrije, da nima nobenega temelja, da nima nobenih trdnih tal pod nogami. To seveda pomeni tudi pomeni, da ne obstajajo univerzalne oblike družinskega življenja in da obstajajo samo različne oblike.

Zavest spozna tudi, da izvira iz nečesa, kar ni trden in določljiv temelj zavesti. Spozna torej, da nima nobene enoznačno določljive opore, izvira ali studenca. Ne more izmeriti breztemeljnega temelja ali vira, iz katerega izvira.

Torej odkrije, da je anarhistična, brez trdnih ali celo večnih temeljev pod seboj. Obenem tudi spozna, kar je zapisal Hegel, ko je rekel, da je zavest o svetu in sebi nujno v odnosu do neskončnega. Ko se zavest obrača k sebi, ko človek razmišlja o sebi, spreminja sebe v objekt lastnega razmišljanja, obenem pa je odprt do neskončnega. V tem je Kantova in Heglova radikalnost.

Zavest odkriva, kar je zapisano, spoznava pa tudi, da lahko obstaja le, če je odprta in če je sama odprtost nedoločljiva. Ve torej, da brez odprtosti sploh ni mogoča, zaveda pa se tudi, da z odprtostjo pride z dežja pod kap, saj se proces zavedanja in samo-zavedanja nikoli ne more skleniti ali končati. Zavest na koncu spozna, da je nujno zavezana neskončnosti in da je to dobro, da mora to zavezanost zastopati v vsakdanjem življenju.

Zavest je odprta in ne-vsa, možna pa je natanko zato, ker obstaja nekaj, kar je Freud imenoval nesimbolizabilno. Zavest nečesa ne more simbolizirati, zato pa lahko simbolizira vse  (ali ne-vse) drugo.

Zavest spozna, da obstaja le, če obstaja tudi drugo oziroma drugost, zaradi katere lahko misli, ne more pa misliti same drugosti.

Razmišljanje zato nikoli ne more biti usmerjeno k istemu, ampak je vselej usmerjeno k meji, k drugosti, ki je drugje. Empirično zato nikoli ne miruje, ljudje pa ustvarjajo nove in drugačne oblike – na primer oblike družinskega življenja.

Nekoliko ironično rečeno: Hegel je pokazal, da je Absolut neskončno nemiren in odprt, medtem ko so končni ljudje pogosto zaprti in hočejo iluzorno varnost. Iz Heglovega spoznanja sledi še eno: Absolutni duh se že sam upira vsaki definiciji. Človekova svoboda je v tej perspektivi popolnoma jasna: predstavlja možnost, da se človek, ki je vselej že znotraj Absolutnega duha, vede tako, kot se vede sam Absolut, ki je neskončno nemiren.

Pomembno je še nekaj. Kanti je pokazal, da svoboda sploh ni posameznikova; ni njegova lastnost, lastnina ali sposobnost. Ne, svoboda pripada nečemu drugemu, človek pa se mu lahko zgolj podredi, da bi svobodno deloval.

Svoboda ni od posameznika, ampak je ravno nasprotno. Je svoboda od vsake subjektivnosti, kar pomeni, da je onkraj nje. Torej je neumno reči, da je človek svoboden, da dela, kar hoče. Če dela, kar hoče, ravno NI svoboden.

Svoboden je šele, ko dela, kar mora delati. Svoboda je namreč svoboda sveta ali Absolutnega duha. Ta je najprej svoboden, zato svet ali realnost tudi obstaja. Brez njegove svobode sveta sploh ne bi bilo. A celo Absolutni duh obstaja le skozi svojo svobodo oziroma odprtost, ne-celost.  

Gibanje duha je nujno in je nujno neskončno. Ubogo človeško bitje nima nobenega drugega dostopa do sebe in sveta kot s pomočjo gibanja.

Gibanje moramo razumeti, kot ga je razumel Kant: nobena božja manifestacija ni to, kar je, saj je to, kar je, le, če ni to, kar je. Ali drugače: človekova volja ne pomeni, da človek želi to ali ono, kar je strogo določeno. Volja je ravno obratna: obstaja in deluje le skozi diference, razlike, kar pomeni, da hoče nekaj le, če hoče nekaj drugega.

O volji lahko govorimo le, če obstajajo razlike, zaradi katerih nastaja gibanje. Prav zato ne moremo reči, da človek IMA voljo, saj ta ni predmet ali nekaj, kar bi pač imel v svoji lasti.

Sklep: kdor razmišlja, bo na referendumu glasoval ZA družinski zakonik, ki ščiti vse mogoče oblike družinskega življenja, ne pa samo nekaterih.