Pobeg (Udaan, Vikramaditya Motwane, 2010)

Umetnost potrebuje filozofijo. Teza je že stara, toda to še ne pomeni, da je danes bolj razumljena kot nekoč. Lahko jo tudi obrnemo in rečemo, da filozofija potrebuje umetnost.

Enako velja za vsakdanje življenje; tudi to potrebuje umetnost. A kaj vse to v resnici sploh pomeni?
Pomeni nekaj zelo preprostega, pa vendar zelo kompleksnega in zahtevnega; pomeni odprtost do življenja in pomeni odpiranje.
Umetnost je nujna zaradi odprtosti nesklenjenega in neskončnega sveta ter zaradi sveta kot odprtosti. Ko rečemo, da jo potrebuje filozofija, pravimo, da potrebuje odprtost. V vsakdanjem življenju je enako; življenje potrebuje odprtost in odpiranje, saj je vselej že oboje. Človek se mora do spoznanja o tem vselej šele dokopati, pa tudi odpreti.
Lahko se dokoplje, lahko pa se tudi ne dokoplje; zadeva ni tako preprosta, kot bi morda radi verjeli, saj se je težko odpirati, kajti živimo v svetu, v katerem se je laže zapirati, zapiranje pa je tudi bolj zaželeno, saj ima kapitalizem rad ljudi, ki skrbijo zgolj zase.
Ukvarjanje z umetnostjo je prav zato koristno, a ne v kapitalističnem smislu. Ustvarjalci filmov se tega zavedajo ali pa ne.
Osnovna ideja, iz katere pri svojem delu izhaja indijski režiser Vikramaditya Motwane, je zares dobra: človek ima v življenju možnost, da nekaj spremeni, poleg tega pa ima še najvišjo možnost, da postane in postane sprememba.
Film Pobeg je natanko o tem. Glavnega protagonista Rohana Singha (Rajat Barmecha) na koncu zato ne čaka lepa prihodnost, polna uresničenih sanj, ampak čisto nekaj drugega, kar je veliko bolje.
Rohan je odraščajoči mladenič, pravkar je napolnil osemnajst let. Živi pri očetu, uspešnem lastniku družinskega podjetja, trdem možu, ki vsak dan preteče nekaj kilometrov, redno vadi telo, da je kot iz železa (ni naključje, da se v njegovi tovarni ukvarjajo prav z obdelovanjem kovin), in noče niti slišati o poeziji in pisanju romanov, h katerim vleče Rohana.
Konflikt med njima je seveda večen, nerešljiv in rušilen. Rohan tiho prenaša očetovo tiranijo, toda obenem tudi neutrudno piše. Povsem jasno je, da bo prišel dan, ko se bo postavil očetu po robu in kratko malo nehal prenašati njegovo samovoljo. To se tudi zgodi, pade udarec, prikaže se nekoliko krvi, oče teče za sinom, toda ta je hitrejši in vzdržljivejši; ironija je, da je tak natanko zaradi prisiljenega vsakdanjega treninga z očetom.
Oče je grob in zaprt. Enkrat samkrat se opraviči sinovoma, toda že naslednji trenutek je enako odločen in samozavesten, kot je bil, in sporoči, da bo moral mlajši, Arjun, oditi od doma, Rohan pa bo opustil študij in vsak dan delal v njegovi tovarni.
Rohanov upor zoper očeta pomeni odprtost. Skoraj bi lahko rekli, da vzpostavi novo in razumljivejše razmerje med končnim (tovarna, vsakdanji delavnik, boj za preživetje na trgu) in neskončnim, ki ga zastopa prav poetika.
Poleg tega oče zastopa vednost, zato pošilja sina študirat, vednost, ki kajpak konstruira objekt vednosti. Celotna novoveška znanost konstruira objekte vednosti in jih raziskuje. Na drugi strani je Rohan, ki ga vednost ne zanima prav dosti (čisto na začetku filma vidimo, kako ga izključijo iz srednje šole, zato se tudi vrne k očetu), saj ga zanima nekaj drugega. Zanima ga to, o čemer je govoril pred dvema stoletjema in še malo Immanuel Kant, ko je pisal o vlogi in funkciji verjetja v človeških svetovih.
Prav gotovo se lahko strinjamo s spoznanjem, da je vednost zelo pomembna za vsakega človeka in za vsako občestvo, toda enako pomembno (ali pa še bolj) je, da človek verjame, kajti s tem se odpira ne le on sam, temveč se odpira tudi prostor, v katerem je mogoče živeti.
Ta zato ne more biti končen in določen. Zadeva je preprosta: znanje nastaja z raziskovanjem, prostore odpiramo, ker verjamemo.
Zaradi odpiranja človek ni identičen s seboj, saj se odpira. Odpiranje je nujno odpiranje nečemu novemu, neobstoječemu, drugemu. Ko se odpiram kot človek, se odpiram nečemu, kar me presega, kar je drugačno od mene, kar je novo. Prav zato se je težko odpirati, kajti človeka je lahko tudi strah odpiranja, novega in drugačnega.
Rohanov oče je sicer trd in odločen, samozavesten človek, toda obenem je tudi prestrašen. Boji se tega, kar zastopa Rohan, zato ga hoče spremeniti, nadzorovati in podrediti. Morala, ki jo zastopa, je morala zaprtega, končnega sveta, v katerem človek ni svoboden in mora sprejeti ponujene možnosti.
Povsem drugače je v odprtem prostoru, o katerem govori Kant. To je prostor svobode, ki je paradoksna, kajti kategorični imperativ, ki ga Kant prepozna v takem prostoru, je tudi prazen. Človek zato ne more vedeti, kaj naj naredi, da bo ustregel imperativu.
Kantov kategorični imperativ je popolnoma odprt. Hkrati je odprt tudi prostor in je odprt človek v njem. Zamisel o neskončnem dobi tako nove razsežnosti, ki so zelo realne.
Kar je odprto, je v posebnem smislu tudi problem. Rohanov oče to zelo dobro ve, zato se trudi, da bi prostor zaprl. Problem je namreč sama odprtost – ne govorim o problemu, ki bi ga razrešila znanost, potem ko bi ga prevedla v raziskovalno vprašanje. Odprtost je namreč vselej odprtost, kar pomeni, da ne more postati nič drugega.
V odprtem in neskončnem svetu ni konca, kar je seveda logično. Človek v takem svetu ne more povedati zadnje zgodbe, ne more priti do nikakršnega konca, ne more izreči zadnje besede, ne more pojasniti vsega, ker vse kratko malo ne obstaja. Ko je svet odprt in neskončen, je še naprej odprt in neskončen; to je tudi vse.
Obstaja torej nekaj, kar ni dano in ne more nikoli biti dano. In človek se lahko naravnava nanj; drugo ime za tako naravnanost je umetnost. Umetnost je način, kako lahko človek nekaj naredi v odnosu do nečesa, kar ni dano in ne more biti dano.
Umetnost je zato proizvodnja, produkcija, poudarja Jean-Luc Nancy. Ni nekaj neproduktivnega, kot slišimo trditi ekonomiste in gospodarstvenike. Prav nasprotno je res: umetnost proizvaja nove oblike, nove forme natanko na kraju, kjer ni nobene danosti in je niti ne more biti. Umetnost je torej kreativna.
Ne more obstajati vnaprejšnji koncept, na katerega bi se sklicevala umetnost. Ta se zato dobesedno ne sklicuje na nič, oziroma se sklicuje na odprtost, ki ne more biti danost, čeprav jo vselej lahko zagovarjamo in zastopamo.
Izvrsten film o zapisanem je povsem odprta zgodba z naslovom Martha Marcy May Marlene, o kateri bom spregovoril naslednjič.