Kapitalizem temelji na proizvajanju predmetov ali dobrin in izkoriščanju delovne sile. Zanj so zato potrebni tudi odnosi med ljudmi, ki iščejo delo, in ljudmi, ki jim ga dajejo. Eni se imenujejo delodajalci, medtem ko so drugi delojemalci. A odnosi med njimi so vse prej kot odprti, odkriti in pošteni.

Ljudje, potopljeni v kapitalistično polje, ne morejo doživeti tega, za kar je pričeval JK; torej ne morejo dobiti izkušnje skrivnosti, o kateri je govoril. Če bi jo imeli, bi vedeli in razumeli, da potrebujejo bolj odkrite, poštene in odprte odnose, kot jih premore kapitalizem; torej bi hoteli revolucijo in bi resno razmišljali o komunizmu.
Seveda, kapitalizem ne pozna skrivnosti (mistery), saj pozna le pozitivistično določene dobrine in take tajnosti (secrets), ki jih je mogoče razsvetliti in spremeniti v nekaj, kar ni več tajnost.
Skrivnost (mistery) pa je nekaj čisto drugega.
Kako to razumeti?
Ko je ob meni drugo človeško bitje, čutim njegovo navzočnost. Kaj natančno čutim?
Čutim gibanje. Tudi če je človek čisto pri miru, čutim gibanje. Čutim, da se nekaj dogaja, čeprav je človek ob meni povsem pri miru in ne dela ničesar. Ko sem ob drugem človeku, ni mogoče, da ne bi bilo gibanja, ki ga čutim. Čutiti navzočnost drugega človeka, ki sproža gibanje, pomeni čutiti nekaj, kar je onkraj ugodja ali neugodja, kot pravi Jean-Luc Nancy, to pa je tudi nekaj, kar je onkraj kapitalistične proizvodnje dobrin in tajnosti.
Seveda lahko ob drugem človeku čutim zadovoljstvo ali nezadovoljstvo, lahko ga ljubim ali sovražim, toda zanima me zlasti možnost, da čutim nekaj, kar je onkraj enega in drugega. Občutek spremlja vprašanje, kaj delamo ljudje, kaj se dogaja, ko se na videz ne dogaja nič.
Ko se med dvema človekoma na videz ne dogaja nič, se dogaja zelo veliko. Dogajanje ali gibanje, ki sta mu podrejena, čutita. Čutita, da gibanja ne moreta natančno opisati ali opredeliti, določiti. Naša eksistenca je končna, saj smo smrtna bitja, kar pomeni, da se v določenem trenutku gotovo konča – vsaj v taki obliki, kakršno poznamo.
Gibanje, ki ga čutimo ob drugem človeku, ni končno gibanje, zato ga ne moremo določiti. Ne moremo odgovoriti na vprašanje, kakšen je pomen ali smisel takega gibanja. Pravzaprav se v razmislek ponuja nov problem. V vsakdanjem življenju smo navajeni bolj ali manj hiteti, kar pomeni, da skušamo doseči določene cilje, samemu gibanju k ciljem pa skušamo pripisati tudi pomen ali smisel.
Ko se med dvema človekoma nič ne dogaja, ker sta zgolj drug ob drugem, je morda očitno, da hitrejše življenje ne pomeni nujno tudi več pomena ali smisla. Morda je celo obratno: gibanje, ki ga čutim, ko sem ob drugem človeku in se na videz nič ne dogaja, ima morda poseben pomen, čeprav na prvi pogled ni mogoče trditi, da je res tako.   
Pomen gibanja, o katerem govorim, je ujet v skrivnost, kot bi rekel Nancy. Skrivnost pomeni, da med dvema človekoma ni ničesar, kar bi bilo mogoče odkriti ali razkriti, pomeni, da je med njima skrivnost, za katero ne velja, da jo je treba razsvetliti.
Obstaja torej skrivnost tega, kar je med ljudmi, ki je ni treba poskušati spremeniti v nekaj, kar ne bi bilo več skrivnost. Med ljudmi v orisanem primeru ne obstaja nobena stvar, ki bi jo lahko pozitivistično določili, pa vendar ne moremo reči, da ni med njimi absolutno ničesar.
Nič, pravi Nancy, je nekaj drugega kot stvar, predmet ali objekt. Torej je nekaj, a ta nekaj ni predmet; je nekaj drugega, kot rečeno.
Med ljudmi je torej nekaj drugega. Vselej je nekaj drugega, kar je skrivnost. Te ne moremo razsvetliti, saj bi potem skrivnost izginila, to pa bi pomenilo, da je izginilo tudi nekaj drugega. V tem primeru bi bili med ljudmi zgolj še predmeti, objekti ali stvari, ki bi jih lahko simulirali – na primer v kibernetičnem prostoru.
Skrivnosti, ki je med ljudmi, ne moremo simulirati, saj ni tajnost, predmet ali opisljivi objekt. Ko govorim o skrivnosti, ki je med ljudmi, mislim tudi na odprti prostor. Ne mislim na prostor, ki je napolnjen s predmeti ali z objekti. Odprti prostor je prostor odprtosti – v radikalnem smislu je v takem prostoru zgolj odprtost.
Gibanje, o katerem sem govoril na začetku, je gibanje samega odprtega prostora, je gibanje same odprtosti, je odprtost sama. Razumemo jo lahko kot gibanje in kot množico odnosov, ki niso odnosi med stvarmi, na katere smo sicer navajeni v vsakdanjem življenju.
Ko so ljudje drug z drugim, lahko čutijo odprt prostor, samo odprtost. Ta je izjemno pomembna.
Naredimo ovinek.
Človek ni zgolj končno bitje, pravi Hegel, ampak je tudi subjekt neskončnega. Torej je njegov podložnik, je trpno bitje, ki ga preči neskončno. Še več. človek je kot končno bitje to le, če hoče postati neskončno. Volja, da bi postal neskončno, pa ni človekova, ampak je vpisana v samo neskončno.
Človek je kot končno bitje v neskončnem svoboden. Toda njegova svoboda je kompleksna, kajti v neskončnem ne more delati, kar hoče, saj že samo neskončno deluje nanj in ga določa. Človek je zato svoboden le, če deluje, kot pravi Kant, ko ugotavlja, da je bitje uma oziroma razuma. Razum je namreč aktivnost, kar pomeni, da je človek svoboden, če njegov razum deluje svobodno. Kar je svobodno, je potemtakem tudi razumno. In obratno: če človekovo delovanje ni razumno, ni svobodno.
Kantov argument je zelo močan, pomeni pa tudi, da človek ne potrebuje nobenega gospodarja nad seboj, kajti vsako gospostvo omejuje človekovo svobodo, to pa ne more biti dobro. Človek je zmožen za dobro le, če je svoboden, če torej deluje razumno, če svoje delovanje preobraža v razumno delovanje.
Vrnimo se.
Kapitalizem ni razumen, saj hoče zapreti tudi odprte prostore in jih napolniti z dobrinami, obenem pa ustvarja še tajnosti. Razmišljanje o paradoksu kapitalizma, ki je ta, da uničuje skrivnost človeka, medtem ko se hvali, da je zmožen ustvariti novega, nas je pripeljalo do sklepa, kot sledi.
Človek je narejen po podobi boga; to še ni sklep, seveda, saj je citat iz svete knjige. To pomeni, da človek ni identičen s seboj. Zakaj ni?
Človek ni identičen s seboj, ker mora biti navzoč v svetu; če ni navzoč, ne obstaja. Ko je navzoč, se izraža. Izraža se v bogu, ki je neskončnost; tudi bog kot neskončnost se izraža. Izražanje lahko razumemo le, če govorimo o nekakšni volji, želji, pravi Nancy. Svet zato vselej že je, izražanje vselej že je in razmišljanje tudi vselej že je.
Človek je v vsem tem, vendar obenem ne more biti vse to, ker ni bog. Zaveda pa se, da lahko misli boga, da lahko razmišlja o razliki, zaradi katere obstaja nekaj, kar je onkraj njega. Onkraj njega je skrivnost, ki jo čuti tudi tedaj, ko se sreča z drugim človekom.
Gibanje, o katerem sem govoril na začetku tega zapisa, je torej gibanje onkraj, je gibanje v skrivnosti in odprtosti; natanko to gibanje je izraz Jezusove trditve, da bo povsod, kjer bosta dva človeka. Prav zaradi njega človek lahko presega samega sebe in sega onkraj lastnih meja. V tem je nekaj nezaslišanega za kapitalizem, ki se nenehno spreminja, a nikoli ne seže onkraj samega sebe, zato njegovi podaniki tudi trdijo, da ga moramo ohraniti pri življenju, češ da je najboljši sistem.
Kdor ljubi boga, ljubiti pa bi ga moral, bi segal onkraj, k skrivnosti in odprtosti. Če bi ljudje množično segali k odprtosti, kapitalizem, kakršnega poznamo, preprosto ne bi bil več mogoč. Odprtost je namreč veliko intimnejša kot naša najbolj intimna intimnost. Ko torej človeško bitje zares seže v svojo notranjost, seže v odprtost, ki je onkraj vsake intime in omogoča najbolj pristen odnos do boga.