V sodobnih družbah imamo veliko razlogov, da zavrnemo Durkheimov optimizem o profesijah kot ključnih mehanizmih za integracijo modernih družb. Kljub temu pa ni mogoče zanikati pomembnosti Durheimovega poudarka o splošni funkcionalnosti profesij za celotno družbo (in ne zgolj za pripadnike določene profesije, ki se preživljajo na ta način). Emile Durkheim je ob koncu 19. stoletja upravičeno opozarjal na probleme z integracijo v modernih, industrializiranih družbah.

Teh zaradi vse večje delitve dela ni več mogoče solidarnostno povezati na predmoderne (mehanske) načine, kot tudi ne na moderne, npr. skozi poenotenje delavskega razreda, ki bi z uporabo razrednega konflikta nadomestil kapitalistično gospodarstvo z boljšim, manj rušilnim. Najpomembnejši način za preseganje individualizma je videl v profesionalnih združenjih, ki posameznike skozi njihovo poklicno pripadnost opremlja tako s profesionalnimi kompetencami kot tudi s profesionalno etiko – prav tej pa je pripisoval najpomembnejšo integrativnofunkcijo funkcijo na celotni družbeni ravni. Profesionalna etika je v razmerah razvite delitve dela edina zmožna preseči egoistične interese posameznikov zato, ker od strokovnjakov zahteva, da bodo bolj kot za svoj žep služili interesom uporabnikov (oz. strank) in interesom celotne družbe:

»Lahko rečemo, da je moralno vse, kar predstavlja izvor solidarnosti, torej vse, kar prisili človeka, da upošteva drugega, da svoja ravnanja usmerja po drugih merilih, ne pa samo po zahtevah lastne sebičnosti, in moralnost je tem bolj čvrsta, kolikor bolj so te vezi številne in močne. Napačno bi bilo moralo definirati, kot se to običajno počne, s pomočjo svobode/…/ Sploh ne gre za to, da bi morala služila osvobajanju posameznika, da bi ga izvzela iz konteksta, ki ga obkroža, nasprotno, glavna funkcija morale je v tem, da iz posameznika naredi del neke celote in mu, v skladu s tem, tudi odvzame nekaj svobode v njegovem ravnanju« (Durkheim 1997: 331).

Takšno moralo je Durkheim prepoznaval v etičnih normativnih sistemih, ki jih razvijajo posamezne profesije (bolj kot pa npr. v religijskih sistemih ali pa v nacionalnih, ki se sklicujejo na patriotizem), vprašanje pa je, v kolikšni meri je pretiraval. Skratka, ni problematičen Durheimov poudarek v zvezi s pomenom profesionalnih etik, pač pa domet tega poudarka. Po eni strani je res, da je mogoče dokazati (npr. Halmos 1967) številne pozitivne učinke na celotno družbeno integracijo, ki izhajajo iz dejavnosti zlasti tistih profesij, ki v neposrednem stiku z ljudmi rešujejo njihove probleme, npr. medicina, psihiatrija, socialno delo, negovanje, poučevanje, saj s tem skozi svoje storitve pomebno vplivajo na celotno družbo v isti smeri, ki jo izpostavlja Durkheim v prejšnjem navedku. Hkrati pa velja tudi nasprotno od teh pričakovanj. Ker so profesije hkrati tudi institucije moči in monopolov, ni razloga, da bi se vedle drugače, tudi one – v skrbi za interese svojih članov – prakticirajo strategije za izboljšanje tržnega položaja lastne poklicne skupine:

-         vzdržujejo monopol v zvezi z storitvami, za katere so specializirane in ta monopol tudi ljubosumno varujejo

-         ob pomanjkanju konkurence stremijo k čim večjemu plačilu oz. povračilu za svoje storitve, pri čemer pogosto nimajo nikakršnih samoomejitev

-         z regulacijo dostopa v poklic omejujejo število ljudi, ki poklicno opravljajo to dejavnost, pri tem pa pogosto ni najpomembnejši kriterij povečevanje kakovosti storitev, pač pa povečevanje povpraševanja po njih, kar dviga nagrade zvajalcem

-         povpraševanje po lastnih storitvah profesije krepijo z negovanjem mita, da so nujne in dragocene za uporabnike (Haralambos, Holborn: 1995 ss).

Tudi v Sloveniji profesije ne odstopajo od zgornjih pravilih. V zadnjih dveh desetletjih so najpogostejše in najuspešnejše pritiske za zviševanje plač izvajale prav tiste profesije, ki imajo v primerjavi z vsemi drugimi največji vpliv in največje nagrade (zdravniki, sodniki, menedžerji). Lahko se torej strinjamo z Durkheimom, da so profesije v sodobnih družbah zelo pomembne in to ne zgolj zaradi kompleksnih in sofisticiranih storitev, za katere so specializirane (da niso vse nujne in da ne osrečujejo ljudi, je prav tako opozarjal že Durkhaim). Profesije so družbeno funkcionalne predvsem zaradi svoje etike, ki jo skozi profesionalce in uporabnike razširjajo na širše okolje. Hkrati pa so profesije tudi monopolistični instrumenti za statusno zapiranje lastnih elit, da maksimizirajo svoje koristi do drugih poklicnih skupin. Profesije se med sabo lahko pomembno razlikujejo ravno v tem, kako uravnavajo obe funkciji, ali dajo prednost prvi ali drugi. Ne razlikujejo pa se v tem, da bi nekatere profesije, za razliko od drugih, izvajale samo prvo, etično funkcijo, medtem ko bi bile do druge, samozaščitne, imune.

Naslednji problem, zaradi katerega je treba močno relativizirati Durkheimov optimizem o profesijah, pa je kompleksnost njihovih etik. Isti razlog, zaradi katerega je Durkheim povzdigoval etični prispevek profesij za celotno družbo, deluje namreč tudi v nasprotni smeri, ki onemogoča samodejne etične učinke profesionalcev na širšo družbo, ko kvalificirano opravljajo svoje poklicne dolžnosti – ta razlog je delitev dela, vse večja specializacija in s tem tudi kompleksiranje družbenih razmer v smeri povečevanja kontingenčnosti. V tej zvezi zato nekateri - raje kot o postmoderni - govorijo o »družbi tveganja« (Beck 2001) ali o »tekoči moderni« (Bauman 2000, 2005; Lee 2005). Z delitvijo dela in vse večjimi ter številnejšimi specializacijami se tudi profesije znajdejo okolju, ki je vse bolj nepregledno, fluidno in s tem tvegano. Izrazite zadrege s kompleksnostjo okolja se pri profesijah pojavijo ravno na etičnem področju in to bolj kot pa na tehničnem oziroma veščinskem področju njihovih specializacij. V nadaljevanju pojasnjujem, zakaj se stopnjujejo problemi na področju profesionalnih etik, hkrati pa bo tudi razvidno, v čem je lahko potencial njihove presečnosti.

Najprej poglejmo, kaj normativni sistem etike sploh pomeni in kakšne vrste etičnih sistemov poznamo. Na splošni ravni lahko normativni sistem opredelimo takole:

Gre za družbeno regulirano in na skupnih vrednotah osmišljeno celoto med sabo usklajenih navodil za usmerjanje vedenja, ki ljudem služijo kot vodnik za prakticiranje (še) sprejemljivih ali zaželenih ravnanj v različnih situacijah.

Poznamo pet vrst normativnih sistemov:

-         družbeno-kulturni normativni sistem je najsplošnejši in je značilen za celotno družbo; gre za kulturo, ki združuje tiste vrednote in norme, na katere pristaja večina članov določene družbe in ki se bolj ali manj razlikuje od normativnih sistemov (kultur) v drugih družbah.  Tovrstna variacija različnosti med posameznimi družbeno-kulturnimi sistemi je v pomembni meri odvisna od dinamike razmerja med tradicijo in inovacijo, od členitve družbe navznoter in od prepustnosti meja navzven, tj. do drugih družb (segmentacija / fragmentacija, izolacija / globalizacija)

-         zakonodajni normativni sistem je celota vseh pravnih predpisov, ki jih izdaja legislativa (od ustave in konkretnih zakonskih oz. podzakonskih aktov, pa vse do posamičnih pisnih navodil, izvedenih iz zakonskih norm, npr. resolucije, pravilniki, uradna navodila itd.)

-         poklicno etični normativni sistem vrednot in norm, ki je specifičen za posamezno profesijo in ki se v podrobnostih ali pa v splošnih poudarkih razlikuje od normativnih sistemov drugih profesij; skoraj vsaka razvitejša profesija ima lasten etični kodeks, npr. odvetniki, socialni delavci, psihologi, novinarji, zdravniki, medicinske sestre, knjižničarji, penologi itd. (omenjeni kodeksi so zbrani v: L. Toplak 1996); v ta sistem poklicno-etičnih norm lahko uvrstimo tudi nenapisana poklicna pravila, npr. razni dogovori, sprejeti znotraj izvajalcev poklicnih storitev, terapevtski pakti ipd.

-         službeni normativni sistem, ki je značilen za konkretno ustanovo in ki se lahko vzdržuje na eksplicitno normiran, hkrati pa tudi na neformalen način, npr.: razni statuti in pravilniki posameznih delovnih organizacij, v povezavi z navodili in priporočili nadrejenih, neformalna pravila, rutine in kultura (oz. »klima«), značilna za posamezne delovne kolektive, regulaciaj odnosov med izvajalci in uporabniki storitev itd. Zato se istovrstne organizacije (čeprav vezane na iste zakonodajne in poklicno etične norme) praviloma pomembno razlikujejo med sabo, kar velja tako za zdravstvene ustanove ali centre za socialno delo kot za nevladne, trgovske, industrijske idr. kolektive.  

-         osebni normativni sistem, ki si ga v biografskem procesu bolj ali manj koherentno izoblikuje vsak posameznik in ki ga tudi v večji ali manjši meri upošteva v svojih ravnanjih; sem štejemo s procesom primarne, sekundarne in terciarne socializacije interiorizirane vrednote, norme in prepričanja, ki izhajajo iz različnih normativnih osmislitev, npr. iz tradicionalnih, liberalnih, verskih, altruističnih, egoističnih, optimističnih, pesimističnih, filozofskih, estetskih.

Omenjeni normativni sistemi niso v medsebojnem razmerju zgolj na način, kot so našteti zgoraj, torej od najobsežnejšega in najsplošnejšega (družbeno-kulturni) pa do najkonkretnejšega (osebni). Problem je v naslednjih treh značilnostih:

a) ti normativni sistemi praviloma med sabo niso usklajeni, pogosto se razlikujejo ali si celo nasprotujejo tudi v glavnih in ne le v manj pomembnih določilih

b) v moralno problematičnih situacijah imamo praviloma opravka z več kot z enim normativnim sistemom

c) v vsakdanjem življenju - zlasti v javnem, čeprav tudi v privatnem - se normativni sistemi prepletajo med sabo in tvorijo preseke.

Navedene značilnosti otežujejo moralno presojanje, saj so tiste moralne dileme, ki nastajajo na presekih različnih normativnih sistemov, bolj kompleksne od onih, ki nastajajo in ostajajo znotraj posameznega sistema. Zato je razlikovanje normativnih sistemov in razpoznavanje presekov med njimi pogoj za reševanje moralno kočljivih situacij (metaetika; Reamer 1990). V tem smislu je kompleksnost etičnih vprašanj premosorazmerna s številom njihovih presekov. Omenjeno kompleksnost (sistemov in presekov med njimi) ponazarjam v spodnji shemi:

Shema 1: Vrste normativnih presekov

Preseki normativnih sistemov:

1. osebni + družbeno kulturni

2. osebni + službeni

3. osebni + zakonodajni

4. osebni + poklicno etični

5. osebni + poklicno etični + službeni

6. osebni + poklicno etični + službeni + družbeno kulturni

7. osebni + službeni + družbeno kulturni

8. osebni + zakonodajni + poklicno etični

9. osebni + zakonodajni + poklicno etični + službeni

10. osebni + zakonodajni + družbeno kulturni

11. osebni + zakonodajni + družbeno kulturni + poklicno etični

12. osebni + zakonodajni + družbeno kulturni + poklicno etični + službeni

13. osebni + zakonodajni + družbeno kulturni + službeni

14. osebni + zakonodajni + službeni

15. zakonodajni + poklicno etični

16. zakonodajni + družbeno kulturni

17. zakonodajni + poklicno etični + družbeno kulturni

18. zakonodajni + poklicno etični + družbeno kulturni + službeni

19. zakonodajni + družbeno kulturni + službeni

20. zakonodajni + službeni

21. poklicno etični + družbeno kulturni + službeni

22. družbeno kulturni + službeni

23. poklicno etični + družbeno kulturni

Znotraj vsakega od petih normativnih sistemov in 23 presekov se pojavljajo moralno problematične situacije.

Vsaka etična odločitev predstavlja odgovor na (vsaj) tri vprašanja. Prvič, ali sploh gre za etično vprašanje ali ne. Drugič, kvalifikacija problema: kam se dilema, ki jo rešujemo, uvršča, torej v katerega od (petih) etičnih sistemov in ali je še dodatno umeščena v katerega od sistemskih presekov. Tretjič, kakšno naj bo ravnanje, da bo skladno s konkretnim etičnim sistemom oz. z njegovim presekom (praktični predlog  protokola za reševanje moralnih dilem gl. v: Radej 2011: 77).

Dodaten problem je regulacija razmerij (moči) med samimi normativnimi sistemi, saj so z njo določene tudi možnosti ravnanja na njihovih presekih. Na primer: če je zakonodajni normativni sistem nadrejen poklicno etičnemu, slednji pa si povsem, t.j. brez izjem podreja osebni normativni sistem, potem ne moremo govoriti o avtonomiji, pač pa o subordinaciji normativnih sistemov, ki bo veljala tudi na presekih. Enako velja, denimo, tudi med posameznimi profesijami in njihovimi poklicno etičnimi normativi: ko se kodeks zdravniške etike smatra za pomembnejšega od kodeksa zdravniških sester, kodeks sodnikov za pomembnejšega od kodeksa odvetnikov, kodeks psihoterapevtov za pomembnejšega od kodeksa socialnega dela itd., potem bo takšno ravnanje najprej in najbolj prakticirano prav na najobčutljivejših področjih, t. j. na presekih.

Shema 2: Subordinacija

Druga varianta neavtonomnomnih razmerij med normativnimi sistemi je kolonizacijska, kjer močnejši sistem kolinizira šibkejšega v smislu poseganja na »njegovo« področje. Posledica je dušenje, izginjanje ali celo ukinjanje podrejenega sistema. Primer: ekonomska politika kolonizira socialno politiko, ko se - kljub formalni enakovrednosti obeh sistemskih področij - problemi na področju socialne politike (npr. višina socialnih pomoči) rešujejo po kriterijih ekonomske politike, ne pa po kriterijih, ki bi morali veljati pri materialnih in storitvenih transferjih za najrevnejšo populacijo (več o tem gl.: Dragoš 2010, 2010a, 2011, 2011a; Pripombe 2011). Kolonizacijska razmerja so pogosta tudi med posameznimi profesijami in njihovimi normativnimi sistemi, kjer pogosto starejše in bolj uveljavljene profesije kolonizirajo mlajše in novo nastajajoče profesije. Sicer pa so kolonizacijska razmerja med sistemi najpogostejša na prehodu iz predmodernih v moderne družbene sisteme.

Shema 3: Kolonizacija

Alternativna zgornjim strategijam je interpenetracija. Ta je uresničljiva pod tremi pogoji:

-         avtonomija: sistem sam odloča in definira razmejitve s svojim okoljem (do drugih sistemov) v skladu s svojo lastno, interno sistemsko logiko

-         preseki: na področjih oz. problemih, ki so hkrati v domeni drugih sistemov, se tvorijo preseki, znotraj katerih lahko en sistem regulira drugega v enaki meri, kot je sam reguliran od drugih

-         fleksibilnost: strategije sistemov do svojega notranjega kot tudi do zunanjega okolja so lahko različne, ne pa povsem poljubne (Luhmann 1995) in to velja tudi za ravnanje na presekih; sistemska funkcija presekov je zlasti v tem, da problematizirajo ustaljene strategije in izzivajo inovacije (Willke 1993).

Shema 4: Interpenetracija

Kot sem že nakazal zgoraj (v shemi 1), so tudi specifična etična določila posameznih profesij sistemsko organizirana – so sistemi. Normativni sistemi profesionalne etike združujejo kodekse poklicne etike, organizacije za njihovo reguliranje (praviloma so to poklicna društva in etična razsodišča oz. komisije), organizacije za poklicno socializacijo (izobraževalni sistem) in organizacije za neposredno delovanje na okolje, kjer se proizvajajo storitve in kjer profesionalci vstopajo v neposredne interakcije z uporabniki. Ustrezno ravnanje na presekih med različnimi sistemi je možno le, kjer so preseki organizirani na način interpenetracije med sistemi, ne pa njihove subordinacije ali celo kolonizacije. Zato je izenačitev moči med posameznimi profesijami pogoj za njihov razvoj, saj so lahko družbeno koristne predvsem na presečnih področjih, kjer ni drugih mehanizmov za reševanje problemov.

Sklepi

• Etične dileme se ne pojavljajo le znotraj posameznih normativnih sistemov, pač pa tudi med njimi.
• Najkompleksnejše etične dileme se pojavljajo na presekih med dvema ali več normativnimi sistemi.
• Problemov na presekih ni možno razreševati brez avtonomije sistemov, ki tvorijo preseke.
• Presečni problemi so rešljivi z vzajemnim prežemanjem (interpenetracijo), ne pa z medsistemsko subordinacijo niti s kolonizacijo.

Literatura:

U. Beck (2000), Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina.

Z. Bauman (2000), Liquid Modernity. Cambridge: Polity.

Z. Bauman (2005), Liquid Life. Cambridge: Polity Press.

S. Dragoš (2010), Kaj so nam darovali tokrat? Mladina, št. 33, 20. avg. '10, str. 28-29.

S. Dragoš (2010a), Cesar je gol! Mladina, št. 47, 26. nov. '10, str. 26-27.

S. Dragoš (2011), Pravičnost pod savskim mostom. V: Alternative 2011 (Mladina, posebna št.), 24. nov. '11, str. 91-94.

S. Dragoš (2011a), Avtonomija socialne politike? Delavci in delodajalci, , let. 11, št. 2/3, str. 393-413.

E. Durkheim (1997), The Division of Labour in Society. New York: The Free Press.

P. Halmos (1967), The Personal Service Society. The British Journal of Sociology, vol. 18, 1967, pp. 13-28.

M. Haralambos, M. Holborn (1995), Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

R. L. M. Lee (2005), Bauman, liquid, modernity and dilemmas of development. Thesis Eleven, Nu. 83: 61–77.

N. Luhmann (1995), Social Systems. Stanford: Stanford University Press.

B. Radej, et al. (2011), Vrednotenje politik. Ljubljana: Vega.

F. G. Reamer (1990), Ethical dilemmas in social service. New York: Columbia University Press.

Pripombe (2011), Pripombe k predlogu o socialnovarstveni dejavnosti. V: Socialno delo, let. 50, 2011, št. 1, str.: 35–65.

H. Willke (1993), Sistemska teorija razvitih družb. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.