Nova dialektika znotraj absolutnega duha, problem, s katerim se je dolgo časa ukvarjal Hegel, je danes izjemno pomembna, kajti tradicionalno branje Heglovih del nam je največkrat postreglo s poenostavljenim razumevanjem absolutnega duha in dialektike.

Največkrat so avtorji trdili, da je absolutni duh tudi zmagoslaven, kar naj bi pomenilo, da se v določenem zgodovinskem trenutku razvije priložnost za dokončno prevrednotenje vseh vrednot in popolnoma svobodno uveljavljanje univerzalnega. Prevedeno v kapitalistični žargon: na začetku XXI. stoletja je neoliberalni kapitalizem dokončno dokazal vsem ljudem, da je edini zares vredni sistem družbenega življenja, ki ga je treba ohraniti za vsako ceno, saj omogoča realizacijo čisto vseh potencialov, ki jih lahko imajo ljudje.
Zmagoslavje kapitalizma je danes zelo očitno.
Ali pa morda tudi ni.
Hegel nikoli ni trdil, da je totaliteta družbenega življenja možna, in nikoli ni rekel, da je razum zmožen utemeljiti kakšno totaliteto. Če je že govoril o totaliteti družbenega življenja, jo je razumel povsem drugače.
Duh lahko razume totaliteto družbenega življenja le tako, da prepozna inherentne in nerazrešljive kontradikcije, ki družbeno življenje šele omogočajo. Nikakršno zmagoslavje nad kontradikcijami ni možno, pravi Hegel. Kdor verjame v tako zmagoslavje, je nevaren, če ima poleg tega še moč ali oblast.
Prav zaradi tega prihaja danes do izraza Heglov koncept trdega dela. Najprej se namreč zdi, da kapitalisti pričakujejo od ljudi natanko trdo delo. Imenujejo ga sicer zategovanje pasu in krčenje javne porabe, toda z nekoliko prizanesljivosti bi lahko rekli, da je to trdo delo, s katerim se bomo pregrizli skoti recesijo.
Toda natančnejši pogled nam pokaže, da je Hegel trdo delo razumel povsem drugače. Razumel ga je v najtesnejši povezavi z najvišjo obliko svobode, za katero je v družbenem polju zmožno človeško bitje. Kako to razumeti danes?
Zapisano lahko razumemo, če Hegla zopet postavimo na noge. Kapitalisti trdijo, da se morajo partikularni posamezniki čimprej podrediti splošni volji, ki narekuje odpuščanje delavcev, krčenje porabe, varčevanje in podobno. Jasno je, da se morajo temu imperativu podrediti vsi brez izjeme.
Nova dialektika trdi ravno nasprotno. Zares nova priložnost za boljše življenje je možna zaradi posameznikov, singularnosti, ki je sposobna ustvariti odprtost in v njej tudi vztrajati. O kakšni odprtosti potemtakem govorimo?
Govorimo o procesu, ki ga sproža človekova zmožnost za to, kar imenujemo raztrganina v tkanini vesolja. Raztrganina ne nastane s človekovim prilagajanjem svetu in z ubogljivostjo. Prav nasprotno se mora zgoditi; mislim na dogodek in njegovo logiko.
Danes živimo v svetu, v katerem poteka nov spopad med zastopniki kapitalizma, ki ga hočejo ohraniti za vsako ceno, in zastopniki nove Heglove dialektike, ki vztraja pri singularnem kot edinem pravem vzvodu za nastanek novega vesolja, nove realnosti.
Ustvarjanje nove realnosti je povezano s človekovo zmožnostjo, da se vrne na začetek in ponovi neko gesto, s katero odpre, ustvari nove možnosti ali pa začne resno obravnavati možnosti, ki jih je nekdo že ponudil, a so ostale pozabljene v preteklosti.
Tako lahko govorimo o možnostih, ki jih je za nas ustvaril Freud, pa so jih njegovi učenci in drugi sistematično potiskali proč, kot bi rekel ameriški zgodovinar Russell Jacoby.
Enako lahko govorimo o možnostih, ki so se pojavile pred dvema tisočletjema v bližini Galilejskega jezera. Tam je živel in deloval JK; pomembno je, da je živel v svetu. Ni namreč živel onkraj, ni živel v nebesih, v drugem svetu. In ni bil miren, ni živel v harmoničnem skladju s takratnim svetom. Daleč od tega. JK tudi ni bil nemiren, saj je bil sam nemir sveta, bil je njegovo nezadovoljstvo s seboj, kajti svet ni nikoli zadovoljen s seboj in vselej potrebuje nekoga, da zastopa njegov nemir. Natanko zaradi tega JK ni pridigal konformizma – zadeva je zelo jasna in čista.
JK je zagovarjal nekaj povsem novega. Zagovarjal je zlasti spoznanje, da je svet vselej začasna in provizorična rešitev univerzalnih problemov. Konformizem je zato neposredno v službi zla. Zastopal je idejo, da je svet poln možnosti za aktualiziranje in realiziranje tega, za kar večina ljudi misli, da sploh ni možno.
Ko govorimo o aktualiziranju, realiziranju možnosti, mislimo na realizacijo v življenju, v življenjski sili, v neskončni kreativni božji sili, ne v svetu, ki je že poln simulacij življenja in kreativnosti.
Morda je prav sedaj čas za vnovični prihod mesije, Jezusa Kristusa, za dogodek, ki dopolni in afirmira, potrdi življenje v njegovi odprtosti.  Bog je namreč neskončna kreativna sila, ki pa je paradoksna. Lahko bi si namreč predstavljali, da bog lahko naredi, kar hoče, saj naj bi bil vsemogočen, kot trdijo pridigarji. Toda v resnici je ravno nasprotno: bog je paradoksno šibak.
Natanko to misel in spoznanje je empirično zastopal JK. Zastopal je posebno šibkost, celo nemoč, za katero pričuje njegova smrt na križu. To je nemoč dogodka. Dogodek je sicer nujen, vendar ni nujno, da mu bodo ljudje zvesti in da ga bodo sploh razumeli.
V bogu je možno tudi to, kar se zdi ljudem nemogoče. V tem je neskončnost in moč boga, toda obenem je tudi nemoč, saj ni nujno, da bodo ljudje, ki sicer verjamejo, da nekaj ni mogoče, prav to hoteli kadarkoli realizirati. Bolj verjetno je, da ne bodo hoteli in se bodo aktivno upirali, da bi se kaj takega kdajkoli realiziralo ali uresničilo.
V tem je bistvo vsega: edino konkretna človeška bitja lahko realizirajo možnosti, ki so v bogu. Bog sam ne more narediti absolutno ničesar. In ljudje kljub temu potrebujejo boga kot neskončnega, kajti brez njega so obupno prikovani na dane razmere; v današnjem brezbožnem kapitalističnem svetu so zato ljudje veliko manj svobodni, kot bi radi verjeli.
Šele zavest o bogu kot neskončnem lahko kaj spremeni, če se ljudje vedejo, kot da verjamejo v boga in v to, da tudi nemogoče lahko postane mogoče. Bog je namreč neskončno kreativna sila le, če ljudje verjamejo vanjo. Potem lahko paradoksno ustvarijo tudi to, česar ni mogoče ustvariti.
Descartes je spoznal, da je bog absolutno nujni Veliki Drugi, ki ne obstaja. Paradoks današnjega kapitalizma pa je, da se ponuja ljudem kot Veliki Drugi, ki absolutno nujno obstaja. Vzporednica z Jezusom Kristusom je nujna: JK je živel in deloval, ljudje pa so se preprosto morali odzivati nanj, saj je bila njegova navzočnost v svetu zelo močna; kapitalizem živi in deluje natanko zato, ker ljudje verjamejo vanj, saj je njegova navzočnost v svetu zelo šibka.
Edina resnična moč je moč življenja, ki je odprtost, zaradi katere lahko govorimo o življenjski radosti. In natanko v tem smislu življenje ne potrebuje kapitalizma, saj je samo sebi dovolj. Življenje potrjuje življenje in življenje lahko potrjuje edino in zgolj življenje.