Rezultati ocenjevanja vladanja se močno razlikujejo, če so podani od zunaj (javno mnenje, mednarodne primerjave) ali od znotraj, s stališča organizacij v javni upravi. Pri slednjih se problem ponovi, saj različni pristopi dajo različne rezultate. Proučimo primer Skupnega ocenjevalnega okvira za interno presojo organizacij v javni upravi (»CAF«). Najprej odkrijemo neskladje med njegovimi načelnimi izhodišči in metodološko izvedbo presoje. Za premostitev neskladja je potrebno standardnemu postopku dodati sintezni modul, ki pa spremeni racionalnost presoje – ta zdaj ni več pogojena z načinom razmišljanja, značilnim za zasebna podjetja, od koder SPO izvira, ampak je razvita v načinu razmišljanja, po katerem so organizacije v javni upravi kompleksni pojavi, kar zahteva posebno, presečno metodo presoje. Ideja je preizkušena s primerjavo rezultatov standardne in nadgrajene SPO, opravljeno na primeru organizacije O iz sistema slovenske državne uprave. Preizkus pokaže, kako pomembno je, da sta analitični in sintezni vidik presoje povezana in razloži, kako sta drug z drugim določena. Primer pokaže, da je razklanost ocen o uspešnosti javnega upravljanja povezana tudi z nesinteznim načinom ocenjevanja oziroma na splošno rečeno z neuspešnim prehodom z mikro na makro raven presoje o kompleksnih družbenih zadevah.

Slovensko društvo evalvatorjev, Delovni zvezek SDE, let. 5, št. 1

V celoti bo besedilo objavljeno v prvi polovici februarja na spletnem naslovu: http://www.sdeval.si/Publikacije-za-komisijo-za-vrednotenje/Odlicnost-na-kvadrat-samopresoja-organizacij-javne-uprave-DZ-1/2012.html