Dokaj netvegana je napoved, da je Slovenija in cel zahodnjaški svet vstopil v dolgo krizo, ki utegne trajati celo desetletje, zlasti v družbenem in ekološkem pogledu in na področju človekovih pravic. Po izhodu iz te turbulence zgodovine svet ne bo več enak kot je bil prej. In če se to res dogaja preprosto pomeni, da se nahajamo v času radikalnega preloma, ki ne bo samo premešal kart ampak temeljito spremenil tudi pravila igre. Tako gre zdaj za to, kdo bo prej prepoznal obrise prihodnosti in se začel nanje prilagajati v temeljih, da bo lahko užil sadove zgodnje prilagoditve.

Slovenske progresivne možnosti se v obdobju Dolge krize poslabšujejo zaradi močne odvisnosti od predvidljivo negativnih zunanjih dejavnikov. Vsakomur je jasno, da vstop v EU za Slovenijo ne bo imel veliko pričakovanih ugodnih učinkov, iz dveh razlogov. Najprej se je EU dokazala kot prevelik zalogaj za sedanjo garnituro politiko in njene omejene kapacitete. Obenem pa se je preneslo tudi težišče globalne dinamike iz Zahoda na Vzhod. Tudi znotraj EU se je težišče premaknilo iz Bruslja, kjer je Slovenija lahko formalno soodločala, v Berlin, Pariz in London, kjer ne more več - kljub temu ostaja »najbolj evropska« v smislu, da po uradnih podatkih menda največ razpoložljivih javnih sredstev usmerja v izpolnjevanje evropskih ciljev.

Poleg zunanjih dejavnikov je Dolga kriza Sloveniji zažugala še zaradi enega razloga. Podatki Svetovne banke razkrivajo, da za sedanjimi članicami EU najbolj zaostajamo v kazalnikih kakovosti vladanja, ki merijo kvaliteto regulative, vladavino prava, učinkovitost vladanja in nadzor korupcije. Kakovost vladanja ne dosega ravni, potrebne za varno krmarjenje v prihodnost. Slovenija je po osamosvojitvi razvila izrojen red diskriminacije med velikimi in majhnimi ter sistem onemogočanja lastne pobude, zlasti majhnih in na lokalni ravni za delovanje od spodaj. To se ni vedno zgodilo namenoma, ampak pogosto le, ker so pristojni na različnih področjih javne blaginje skrbeli samo za svoje kratkoročne prioritete, nihče pa ni skrbel za celoto in dolgoročne vidike.

Tako je tudi danes. Čeprav razmere zahtevajo korenite ukrepe z daljnosežnimi posledicami, vladajoči večinoma skrbijo le še za kratkoročne učinke svojih prizadevanj. Tako kriza iz finančne vse bolj prerašča v krizo odločanja in nezmožnosti korenitih posegov s pozitivnimi rešitvami. Res ni dvoma da so dobre rešitve vse izčrpane in so preostale le še slabe – če iščemo v času in v svetu, ki je nepovratno minil in se danes vzdržuje na površju le zato, ker se žrtve niso zaznale rakave tvorbe, ki ga uničuje. A veliko je že, da smo jo odkrili in se je polno zavedli. Zdaj imamo spet možnosti, da se obranimo in preživimo ali vsaj dostojno doživimo.

V temačnosti sedanjih razmer je ključno, da se od zunanjih vzvodov svojega napredka Slovenija spet obrne k notranjim, k delovanju od spodaj navzgor in ne samo za izvoz ampak z lokalnimi viri za lokalne potrebe. Obrat je nujen, ker je razvidno, da ne bo več moč napredovati na račun zapostavljanja notranjih dejavnikov in oviranja delovanja od spodaj navzgor.

---Tisto, kar je v slovenskih razmerah veliko, je po naravi stvari obenem bolj odvisno od zunanjih dejavnikov in od delovanja od zgoraj navzdol. Preusmerjanje pozornosti zgolj z velikih vprašanj ne pomeni, da bi bili poslej veliki poslovni sistemi, infrastrukturna vprašanja razvoja, nacionalni interesi v globalizaciji in podobna usodna vprašanja kaj manj pomembni kot so zdaj na račun nekega novega prihodnjega lokalizma v smislu »majhno je lepo«, z zagledanostjo vase ali celo avtarkijo. Slovenija je država in kot država se mora znati orientirati v svetu velikih, to je še bolj pomembno, kot za velike države, ki jim je to samoumevno. Zato je način razreševanja velikih vprašanj za Slovenijo vsaj tako odločilen, kot v drugih državah, temu se bo vse težje izogniti tudi kolikor bolj bo Slovenija kot bogata in enkrat stabilna država prevzemala vse več odgovornosti za blaginjo v svetu.

V prihodnje bo imela klasična država druge naloge, kot da oživlja gospodarske zgube in goji nacionalne šampione. Za podjetja država ne more več veliko narediti. Imamo tri vrste podjetij: velika globalizirana podjetja, nizko konkurenčna lokalna podjetja, kjer tuja konkurenca ni posebej praktična in podjetja, ki se šele skušajo uveljaviti na trgu. Država ne more veliko storiti za uveljavljena velika podjetja. Njihov uspeh je odvisen od izkoriščanja cenovnih razlik med nabavnimi in prodajnimi trgi v globalnem obsegu. V tem odločilnem pogledu so odvisna sama od sebe. Podobno je pri lokalnih podjetjih, ki jih vzdržuje že lokalni trg in lokalni pogoji, javni in zasebni. Največ, kar država lahko stori za podjetja in je res lahko odločilno za uspeh je ustvariti ugodne pogoje za novo nastajajoča in hitro rastoča podjetja, inovatorje in vse, ki se šele skušajo uveljaviti. Sposobnost porajanja inovacij in raziskovalnih dosežkov je v Sloveniji visoka: po številu znanstvenih objav in po številu visoko citiranih objav na milijon prebivalcev je visoko nadpovprečna. Bistveno šibkejša pa je tehnološka produktivnost, merjena s patenti na milijon prebivalcev, ki prikazuje nizko uspešnost pri prenosu raziskovalnih izsledkov v uporabo. V času hitrih tehnoloških sprememb ni pomembna le uspešnost na tem področju ampak tudi kako s tem povezane spremembe spremljajo družbene inovacije - na področju uveljavljanja novih načinov so-delovanja, so-upravljanja, promocije družbene odgovornosti in socialne kohezije. Na teh področjih, ki pa so v celoti plod naših delovanj in nedelovanj, zaostajamo še najbolj.

Država za razvoj ustvarjalnosti lahko naredi mnogo tudi brez velike porabe sredstev. Pomembno je, da ne ovira razmaha avtonomnih prostorov ustvarjalnosti predvsem v urbanih središčih. Ta zahteva se ne tiče le klasičnih prostorov avtonomije kot sta univerza, umetniška ustvarjalnost in mediji ampak je vse bolj vezana na nove družbene prakse avtonomnih skupnosti oziroma avtonomnih con in na splošno na možnosti uresničevanja svobodnega življenjskega stila. Avtonomna območja ustvarjalnosti so eden predpogojev razcveta »ustvarjalnega razreda« in »ustvarjalne industrije«, ki v Sloveniji zaposluje le 2,5 odstotka vseh zaposlenih (zaposleni  v informatiki in znanosti so izvzeti), kar je samo polovica tega kar uspe povprečno razvitim na tem področju.

…Eno zapostavljenih področij delovanja od spodaj navzgor je sektor socialne oziroma družbene ekonomije. Po številu števila društev (več kot 20.000) in članstvu  (skoraj milijon ljudi ali polovica prebivalstva) je Slovenija zelo aktivna na področju prostovoljnega dela. Obseg dela prostovoljcev v nevladnih organizacijah preračunan v ure polno zaposlenih delavcev pomeni (povzeto po raziskavah), da opravijo delo več kot 7.000 polno zaposlenih oseb. Kljub tej silni dejavnosti pa zaradi neprijaznih pogojev delovanja ustvarijo le slab odstotek BDP, le polovico toliko kot povprečno (!) drugod. Po neki drugi študiji prostovoljno delo na območjih zavarovane narave ustvari 40 krat večjo vrednost javnih dobrin kot prejme javnih subvencij.

Na področju celotne socialne ekonomije po mednarodnih primerjavah Slovenija izkorišča le desetino svojega potenciala, v primerjavi z najbolj razvitimi na tem področju. V oživitvi socialne ekonomije po tej oceni tiči več kot 20% neizrabljenega BDP. Res, da ne gre za visoko učinkovit sektor, če ga ocenjujemo enako kot podjetja, ustanovljena z namenom ustvarjanja dobička. Vendar je treba upoštevati, da so stranski učinki privatnih podjetij večinoma negativni, kot na okolje, stranski učinki socialnih podjetij pa večinoma pozitivni z vplivi na skupnost, socializacijo, ustvarjalnost, povezanost. V neto primerjavi, če bi merilo produktivnosti razširili tako, da bi zajeli nameravane in nenameravane učinke, ki pa so oboji povsem enako realni, sektor  socialne ekonomije ne bi bil manj učinkovit od  sektorja profitno motivirane ekonomije ali pa bi bila razlika bistveno manjša. Podobno tudi ne drži pogosto navajana ocena, da je sektor socialne ekonomije drag za proračun, ker zahteva zagonska in včasih tudi podporna javna sredstva. Ni, če upoštevamo primere kot »socialnovarstvena mreža«, ki so jih zadnje čase države razprostrle za bančnike, implicitne subvencije, ki jih profitni sektor prejme v davčnih olajšavah in državnih pomočeh, v nizkih ekoloških standardih in temu, da socialne posledice gospodarskega razvoja pogosto prevzema država ali javnost. Nenazadnje se klasični socialni izdatki, zanje gre največ, 40 odstotkov izdatkov države, večinoma uveljavljajo tako, da prejemnike spravljajo v popolno odvisnost od podpor ali od negotovosti na trgu. Transferji za socialno ekonomijo pa so najtesneje povezani z delovanjem in tako tudi z družbenim prispevanjem njihovih prejemnikov in imajo v širšem pogledu vrednoteno multiplikativne učinke.

Slabo izrabljene so priložnosti na področju zelene ekonomije. Tretjino državnega ozemlja zavzemajo zavarovana območja narave, šestdeset odstotkov ozemlja prekriva gozd, velika je vodnatost in biotska raznovrstnost. Ti potenciali so ekološko gledano dokaj dobro uporabljeni in varovani, vendar pa za visoko socialno in gospodarsko ceno, saj okoljska politika premalo pozornosti posveti socialnim in gospodarskim vidikom blaginje ljudi in skupnosti na zavarovanih območjih narave, zato ta socialno odmirajo. Prizadevanja za povečano samooskrbo  z zdravo hrano in obnovljivimi viri energije  ter za  razvoj  zelenega turizma lahko predstavlja temelj bodočega  razvoja, ki bo temeljil na lokalni infrastrukturi. Zaradi resorne nepovezanosti in slabega sodelovanja so najbolj prikrajšani horizontalni projekti. Velik omejitveni dejavnik izrabe lokalnih potencialov je prostorski razvoj, ki je z vseh strani ukleščen v različne sisteme rezervatne rabe prostora namesto da bi težili k multifunkcionalni rabi prostora, ki bi upoštevala vse prostorsko spremenljive omejitvene dejavnike.

…Načelo delovanja od spodaj navzgor bi bilo potrebno uveljaviti tudi pri preurejanju državne uprave, ki je v zadnjem desetletju zrasla v mogočno hierarhijo, ki misli enosmerno od zgoraj navzdol. S tem so okrnjeni in celo zatrti mnogi ustvarjalni prispevki nižjih ravni, ki bi lahko prevzeli večje breme svojih nalog, če bi obenem lahko svoje delo opravljali bolj avtonomno. V primerih, kjer so naloge predvidljive in je mogoče zanesljivo oceniti potreben obseg virov po višini in sestavi, ni nobenega razloga za uveljavljanje hierarhije ampak javne ustanove lahko delujejo avtonomno in obenem tudi bolj neposredno odgovorno.

V javnem upravljanju se naslednji vidik delovanja od spodaj tiče sodelovanja javnosti  pri pripravi vladnih odločitev, ki so v zvezi s javnim interesom. Strateške dileme sedanjosti in prihodnosti  se lahko obravnavajo tako, da pri tem sodelujejo le največji strokovnjaki in najbolj vplivni ljudje ali pa so k razpravi na poljuden način povabljeni vsi. Vključevanje javnosti zagotavlja osvetlitev dilem z vseh relevantnih strani in izbiro optimalne rešitve, za katero sodelujoči prevzamejo deljeno odgovornost. Politiki, ki lahko svoje odločitve podprejo s tako demokratičnim procesom, imajo zagotovljeno legitimnost in veljavo na nacionalni in na mednarodni ravni, samo pot do tega je drugačna kot danes, ko Slovenija skuša svoj vpliv doseči v visoki diplomaciji z lobiranjem in nepregledno, nesistematično pogosto z nečastno trgovino na račun interesov drugih držav (in s tem kot kmet na šahovnici krivične zgodovine).

Priprava in izvajanje državnega proračuna je še ene zadeve, ki je upravljana povsem od zgoraj. Uradniki tako odločajo o razporejanju ogromnih zneskov javnih sredstev vendar slabo poznajo vsebinske namene in poleg tega ne znajo dobro upravljati porabe.  Nazadnje v razvojnih odločitvah prevladajo kratkoročne presoje – bodisi porabe ali pridobivanja subvencij, vodenja projektov, socialnega miru, politične všečnosti, ne pa dolgoročni nameni v zadevah skupnega pomena.

Slabega javnega upravljanja javnih sredstev ni mogoče odpraviti zgolj s predpisi ampak je potrebno predvsem povezati namene porabe javnih sredstev (državni cilji, od zgoraj) s potrebami uporabnikov učinkov teh programov (gledano od spodaj). Danes skuša vlada proračunske prihranke v stotinah milijonov evrov doseči na strani plač uradnikov, namesto v bolj učinkovitem upravljanju milijardnih sredstev za naložbe in transfere. Vlada skuša privarčevati 2, 3, 4% na ljudeh, namesto, da bi privarčevala 20, 30, 40% z boljšim vladanjem, na procedurah, na ustreznejših predpisih, ki so medsebojno skladni in služijo res pretehtanim namenom.

Za spremembo vladajoče doktrine javnega upravljanja v prid uveljavljanja pobud od spodaj, ki so ponavadi kompleksne – večnivojske z nekompatibilnimi smotri –, bi bilo treba izboljšati medsektorsko usklajevanje, ki ima v slovenski vladi monumentalne razsežnosti in minimalne učinke. Problem je pogosto tudi povsem organizacijske narave, ker nosilci usklajevanja ne znajo izpeljati usklajevanja večnivojsko, kadar gre za vertikalno usklajevanje ali presečno, kadar gre za horizontalno usklajevanje. Presečna medsektorska logika zahteva, da bo primarni namen nekega ukrepa v čim večji meri zasledovan tako, da bodo njegovi stranski učinki ugodni za nosilce drugih ukrepov. Sinergija se zelo splača, vendar pa je na tem računu v Sloveniji prav nizek saldo. Če bi se ukrepi medsebojno bolje podpirali kot se danes, bi z vsako porabo sredstev stregli več namenom hkrati in to bi omogočilo izjemno visoke prihranke v primerjavi z današnjimi razmerami, ko si ukrepi pogosto nasprotujejo in delujejo drug proti drugem zaviralno, z visokim notranjim sistemskim trenjem. S tem virom neučinkovitosti države se danes redko kdo sistematično ukvarja, prav redko kdo ga všteva v nacionalne reforme in skoraj nihče v politične programe.

Javno upravljanje v smeri od spodaj navzgor ima za razmere krhke politične koalicije, značilno za slovenske razmere, zelo praktično lastnost, da lahko razelektrijo politična nasprotja. Moč političnih nasprotnikov in polzaveznikov je največja, dokler se večina politike dogaja na ravni velikih vprašanj usodnega pomena. Ko pa bo predmet politike postalo porajanje javnih pobud v zvezi z urejanjem vsakodnevnih vprašanj skupnega življenja od spodaj navzgor, takrat ta relacija ne bo več ideološka ampak civilno družbena, ali kot bi tudi lahko rekli, ne med levico in desnico ampak med sistemom in antisistemom. Politični nasprotniki seveda lahko delujejo tudi skozi inštrumente civilne družbe vendar morajo zato sestopiti iz akropole v polis in svoj prav iskati v celem volilnem telesu, ne več po salonih političnih elit.

Kritičnost do instituta referenduma je tako napačno usmerjena. Ni težava, da opozicija lahko z referendumi zaustavi veliko vladnih odločitev ampak, da so mehanizmi neposredne demokracije tako šibki, da civilna družba skozi referendum pogosto samo izliva žolč na vladajočo garnituro. Ni namreč verjetno, da bi se »zloraba instituta referenduma« lahko nadaljevala, če bi civilna družba bila redno vključena kot spoštovan sogovornik v pripravo za opozicijo spornih vladnih odločitev. Sodelovanje civilne družbe sicer ne more uresničiti čudeža, da bi bili potem vsi zadovoljni s sprejetimi odločitvami. Kljub temu pa bi prispevalo k medsebojnem razumevanju razlik, k učenju med nasprotniki v družbenih dilemah. Eno je, če nekdo ne uveljavi svojega, povsem drugo pa je, če je bilo to doseženo z ignoranco ali po medsebojnem zbliževanju stališč, ko nihče ne more več trditi, da ni bil upoštevan. Največji neizrabljen potencial v Sloveniji je izgubljena energija družbenega konflikta, ki se lahko, če je pravilno kanalizirana pretvori v energijo sodelovanja. Ta je sicer agonistična, tekmovalna in izzivalna, vendar pa v osnovi konstruktivna. Višja raven družbene stabilnosti je možna le preko višje ravni družbene odprtosti za razlike, to pa zahteva višjo raven sodelovanja za skupno pomembne stvari. Javno upravljanje bo vse manj potrebno kot regulator ampak le še kot organizator sodelovanja.

Zahvala mag. Zdenki Kovač in Osonkar Borutu za njune pripombe na prejšnjo različico besedila.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, bojan.radej@siol.net