Skorajda bomo imeli novo vlado. Ki nam obljublja izhod iz krize. Izhoda iz krize si res vsi želimo, vprašanje pa je, če je pot, ki so jo zastavili, prava. A ne bomo kritizirali te vlade, sploh ne na pamet in vnaprej. Pač pa bo naša kritika namenjena politiki na sploh, ker ne zmore in ne zna zares reševati in rešiti globoke družbeno-ekonomske krize, ki vse bolj pritiska na nas.

Politična impotenca

Klasične porazdelitve na leve in desne stranke že dolgo ni več, čeprav se še vedno slepimo, da imamo izbiro. Ko vse bolj razočarani državljani v jezi vse pogosteje izjavljajo: “povsem vseeno je, koga volimo, saj so vsi isti”, imajo povsem prav in s tem prekašajo vse profesionalne politične analitike in komentatorje. 

Levica in desnica se danes razlikujeta zgolj v kozmetičnih odtenkih in ti odtenki so povsem nepomembni (npr. prepiri okoli družinskega zakonika, števila ministrstev, zasedanje različnih “vplivnih” položajev). Nepomembni so z vidika realne moči, ki že dolgo ni več v njihovih rokah in siloviti prepiri zaradi teh minimalnih odtenkov med “levimi” in “desnimi” samo dokazujejo njihovo popolno politično impotenco.

Kdo nam zares vlada? 

Če res želimo vedeti, kdo ima v rokah realne vzvode oblasti, je dovolj, da se ozremo v našo bližnjo in malo bolj oddaljeno soseščino, v Italijo in Grčijo. Italijo kot premier vodi ekonomist in bankir Mario Monti, ki na to mesto ni prišel na podlagi volitev, temveč je bil tja preprosto imenovan. Prav tako je v Grčiji, kjer zdaj vlado vodi Lukas Papadimos, prav tako bankir. Tudi pri nas je za premiersko mesto že bil predlagan bankir – Marko Voljč (njegov čas, ali čas kakega njegovega kolega, še pride) in vsi omenjeni bankirji so člani zloglasne Trilateralne komisije (Delo).

A pustimo ob strani teorije zarote, čeprav zadnji dogodki vsekakor govorijo v njihov prid, še zlasti če citiramo besede britanskega obrambnega ministra Denisa Healeya, člana Bilderbergov: »Svetovni dogodki se ne zgodijo po naključju; načrtovani so, pa naj gre za državne zadeve ali za gospodarska dogajanja; in večinoma jih načrtujejo in nadzorujejo tisti, ki upravljajo z denarjem.« (Mladina; zadnji stavek).

Finančni centri moči ne delujejo več samo v ozadju, temveč zdaj prevzemajo realno politično moč in to povsem mimo demokratičnih mehanizmov in institucij. Volitve postajajo farsa, delitev na levo in desno opcijo pa so samo fasada za demokracijo. Kdorkoli v Sloveniji ali v številnih drugih evropskih državah sedi na premierskem položaju, ima na mizi natanko izdelane ukrepe, ki jih mora uveljaviti kakor ve in zna. Če jih ne, mu finančni trgi (zgolj skupno ime za velike banke, zavarovalnice, špekulativne sklade, bonitetne agencije in druge finančne institucije) v hipu “navijejo ušesa” ali še kaj hujšega. 

Politika finančnih trgov je jasna: radikalno rezanje javnih izdatkov oziroma zmanjševanja državnih proračunov, popolna deregulacija finančnih in drugih trgov ter popolna privatizacija naravnih in gospodarskih virov ter javnih storitev. Vse v imenu reševanja krize. Dejansko pa gre za nemoteno delovanje trgov, ki tako lahko brez (političnih) ovir skupno in javno bogastvo preusmerjajo v zasebne roke ali pod svoj nadzor. In s tem še krepijo svojo moč.

Moč ljudstva

Evropa je dolgo vztrajala kot zadnji pravi branik divjemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki ga zastopajo velike finančne institucije, zato je zdaj pod tako hudim pritiskom le-teh. Politiki so klonili, ne samo pri nas, pač pa skorajda po celi Evropi in še marsikje. So brez hrbtenice, a hkrati lomijo hrbtenice svojim državljanom. Edina sila, ki danes še stoji nasproti mogočnim finančnim jastrebom je moč ljudstva. V letu 2011 se je deloma že manifestirala, še zlasti v arabski pomladi in gibanju Okupirajmo oziroma Mi smo 99%. 

Danes torej živimo v političnem sistemu, ki mu lahko rečemo “demokracija bankirjev”. To seveda sploh ni nikakršna demokracija. Le še politično impotentni politiki s svojimi političnimi igricami in preigravanji ustvarjajo iluzijo demokracije.

Prava demokracija in moč sta lahko samo v rokah ljudstva. Da pa bi se ljudstvo zares prebudilo, moramo očitno še za korak globlje v krizo. 

Rok Kralj