Onnoč sem v sanjah potoval skozi čas. To ni bilo potovanje na tisti prežvečeni način: v srednji vek med like s človeško sredico in kovinskim ohišjem oz. v zadnji vek med like s kovinsko sredico in s človeškim ohišjem. Prizorišče je bila čisto navadna sedanjost brez omembe vrednih kovin. Prav tako moja sredica ni doživljala kakšnih pretresljivih sprememb; ves čas sem bil to jaz s svojim sedanjim duševnim stanjem, z vsem svojim znanjem in izkušnjami. Spreminjala sta se moje ogrodje oz. starost tega ogrodja in pripadajoče prizorišče. Jaz-odrasel sem gledal po neki ulici. Jaz-študent sem se na hodniku prerival z drugimi in nekaj razmišljal. Jaz-dijak sem sedel v klopi, zapleten v besedni spopad z učiteljico, ki ni imela prav. Jaz-učenec sem se pogovarjal s sošolci, in imeli smo prav.

Ko sem se za silo zbudil, sem zadevo obdelal v tistem najbogatejšem vmesnem stanju, kjer se domišljija tako lahkotno in brezhibno lepi na resničnost in obratno. Spomnil sem se, da moje duševno stanje in duševno stanje mojih sošolcev ni nikoli kaj dosti zaostajalo za sedanjim. Kar je zaostajalo, sta bila naša moč in vpliv …

Nihče ne ve bolje od učencev, kakšno znanje, veščine, učitelje in odnose potrebujejo, kakšen način dela bi jim ustrezal in katere so tiste hitre, enostavne in poceni spremembe, ki bi vse to korenito izboljšale. Res je, da mnogi med njimi ne vedo ali se motijo. Toda ti ne bodo vedeli in se bodo motili tudi kasneje. Vendar v povprečju nikoli več ne bodo imeli tako prav kot takrat …

Ko sem se v sanjah pogovarjal s sošolci, je padla ideja, da bi morali iti v parlament, in zdi se mi, da je bil v igri tudi prizor iz tega parlamenta. V budnem stanju iskreno rečeno močno dvomim, da bi devetdeseterica dijakov o čemerkoli odločala slabše kot devetdeseterica odraslih, devetdeseterica otrok pa morda ne o čemerkoli, vsekakor pa o mnogočem. Edini pogoj bi bil, da bi jih na tajnih volitvah izvolili dijaki oz. sošolci, ne da bi jih izmed tistih pridnih izbrale učiteljice slovenščine, kajti v tem primeru bi bilo seveda dosti slabše.

Prišel sem še malo bolj iz sebe v budnost in možgani so si za pretegovanje po tekočem traku naštepali nekaj možnih različic parlamentov:

-   otroški,

-   dijaški,

-   generacijski (poslanec vsake generacije s sorazmerno močjo odločanja),

-   narodnostni (poslanec vsake narodnosti s sorazmerno močjo odločanja),

-   poklicni,

-   ozemeljski (poslanci z območij z enakim številom volilcev, ampak res od tam),

-   (ne)verozipovedni (neobhodno vključujoč nevernike, ki bi se tako končno povezali; zanimivo bi bilo meriti razpolovno dobo koalicij med sorodnimi sektami),

-   razlikovni (odločala bi razlika med glasovi za in glasovi proti),

-   samo predsednikov izvoljenih strank,

-   izžreban (kandidiral bi, kdor bi hotel; Loto bi lahko šel ta čas na borzo),

-   neposredni (vsak je sam svoj poslanec),

-   itd.

Možnosti je ogromno in vse so boljše od te, ki jo imamo (Koliko poslancev sploh pozna in razume ključ, po katerem so prišli noter prav oni?), da o različici, ki bi bila posledica večinskega volilnega sistema (mafijske sanjske podobe sveta, kjer policija zaradi vtisa sicer je, vendar je ni treba podkupovati), sploh ne govorimo.

Ne, ko sem se zbudil, nisem nehal sanjati … Res pa sem se ukvarjal z neprimerno bolj prijetnimi, zanimivimi in (vsaj zame) pomembnimi zadevami kot je parlament.