Paradoks kapitalizma je tudi ta, da njegovi zastopniki ves čas poudarjajo, da živimo v družbah znanja in informacijskih družbah, obenem pa ponujajo ljudem vedno enake ali zelo podobne informacije in podatke, do nekaterih informacij pa seveda sploh ni mogoče priti. Do katerih zlasti ni mogoče priti?

Odgovor na zastavljeno vprašanje je zelo pomemben.
Najprej lahko rečem, da so ideološke prakse danes take, da v njih zlahka prepoznamo paradoks kapitalizma: ljudje imajo na voljo ogromno informacij, vendar je njihov odnos do informacij pogosto tak, da ničesar radikalnega ne storijo ravno zato, ker imajo informacije. Odnos do nekaterih informacij, podob, podatkov je namreč tak, da se ljudje lahko vedejo takole: vem, da se dogaja to in ono, vendar se take zadeve pač dogajajo in so se že dogajale, zato se nima smisla preveč vznemirjati niti tedaj, ko vem, da to, kar se dogaja, ni prav, saj tako ali tako ne morem ničesar spremeniti.
Moč današnjih medijev je tudi v tem, da izbrskajo za ljudi veliko informacij o grdih zadevah, za katere so na primer odgovorne vlade, toda kljub temu se zgodi zelo malo ali pa sploh nič. Zdi se torej, da se ne more nič zgoditi ravno zaradi informacij in podob tega, kar se dogaja v svetu.
Kljub temu pa podrobnejša analize pokaže še neko zanimivost, ki je ne smemo prezreti. Delovanje principa je že davno tega opisal danski pravljičar Andersen v pravljici o cesarjevih novih oblačilih. Čeprav deček na koncu nikomur ne pove ničesar novega, ko reče (besede), da je cesar nag, kar seveda vsi vidijo (podobe), se vendar vsi zgrozijo in predstave je v hipu konec.
Videti je torej, da lahko določeno razmerje med podobami in besedami sproži nelagodje. Dokler imamo na voljo besede ali podobe, se lahko vedemo, kot da zanje ne vemo, kot da nam je vseeno, ko pa se vzpostavi pravo razmerje med enimi in drugimi, se zadeve mahoma spremenijo.
Ideologijo moramo zato razumeti na ustrezen način: ideologi ljudem navadno ne lažejo neposredno, ampak posredno. Ljudje imajo zato lahko veliko informacij, toda prav lahko se zgodi, da je prevelika količina informacij zgolj učinek ideološke strategije, ki ljudem preprečuje, da bi spoznali resnico konkretnega dogajanja.
Zaradi zapisanega živimo danes v zelo posebnem času. Morda je sicer vsak čas poseben, toda naš je še zlasti. Kaj se namreč dogaja?
Dogaja se to, kar imenuje Slavoj Žižek privatiziranje javnega prostora. Ljudje imajo zato na razpolago ogromno medijskih vsebin, toda te so strogo nadzorovane, kajti v rokah jih imajo zasebne korporacije, ki skušajo z medijskimi vsebinami čim več zaslužiti.
Privatiziranje javnega prostora pomeni tudi to, da v javnosti ne bomo slišali, da je cesar nag, kar je bržčas očitno; slišali bomo vse mogoče, le tega zlepa ne bomo. Ali nekoliko drugače rečeno: v privatiziranjem javnem prostoru ne bo nihče, ki ga nadzoruje, tako nor, da bi v tak prostor spustil informacije, ki bi mu lahko škodile.
Odpiranje javnih prostorov, kot jih je razumel Kant, je zato pomembnejše, kot si morda mislimo, kajti če se bodo javni prostori popolnoma privatizirali, ne bomo več razmišljajoča bitja, temveč zgolj potrošniki nadzorovanih informacij, mnenj, podob, podatkov in drugega kognitivnega smetja.    
Pomembno pa je še nekaj. V družbah znanja, kot jih imenujejo, so informacije nadzorovane zaradi privatiziranja javnih prostorov, obenem pa tudi znanje, ki ga ljudje dobivajo v velikih količinah, ni to, kar bi zares moralo biti. Resnično znanje namreč ni toliko iz reda podatkov in informacij; resnično znanje zajema vednost o tem, kako deluje sama forma, znotraj katere se kopičijo informacije, podobe, znanje in vse drugo.
Vedeti zato ne pomeni biti informiran, ampak pomeni imeti vpogled v samo posodo in njeno logiko, ki šele omogoča nastajanje in zbiranje informacij, ki jih potem ljudje uporabljajo in si jih izmenjujejo. V tej perspektivi je znanje o sami strukturi javnega prostora in o logiki njegovega delovanja morda videti odveč, saj ni iz reda informacij, kar pomeni, da ga lastniki medijev in drugi zastopniki ideoloških praks razumejo kot nevarnost, vendar je zelo pomembno, a iz čisto drugih razlogov. Ni neposredno koristno ali uporabno v gospodarstvu, je pa zato moralno in etično, kajti človek je bistveno zmožen za razmišljanje, ne pa za kopičenje vnaprej izbranih in nadzorovanih informacij o bolj ali manj nepomembnih zadevah.
Ideologija pa je danes še bolj pretkana, kot je videti. Pretkana je namreč na ultimativen način, kar ve vsak uporabnik informacij in podatkov. Medijske vsebine so lahko danes celo povsem bizarne in perverzne, lahko so tudi absurdne, kar vse kaže na to, da sami mediji že presegajo pravila informiranja in si nenehno izmišljajo nova. Torej lahko mirno rečem, da mediji že kršijo lastna pravila in se brezmejno spreminjajo oziroma iščejo nove načine, kako še pritegniti odjemalce z novimi in novimi informacijami, ki pa so vendarle zgolj reciklirane različice istega.
V takem svetu je težko biti radikalen in kritičen. Saj je jasno: če je kapitalizem sam nenehno kritičen do sebe, če so mediji kritični, če so ideologi kritični, je vsaka kritika kapitalizma že vnaprej obsojena na neuspeh, saj je preprosto vključena v samo delovanje kapitalizma, kar pomeni, da ga paradoksno s kritiziranjem ravno podpira.
Kaj potem storiti v takem svetu? Kako je razmišljanje sploh še mogoče?
Paradoks je, da je zares mogoče ravno sedaj, ko se zdi, da je nemogoče. Mogoče je tako, da postavljamo nova pravila, kako kršiti obstoječa pravila informiranja in oblikovanja znanja. Če ideologi postavljajo pravila informiranja v privatiziranih javnih prostorih, lahko mi kršimo pravila, kako sami kršijo pravila, ki jih sicer postavljajo, saj se hvalijo, da se nenehno prilagajajo, razvijajo in spreminjajo.
To je resnična zmožnost, ki je inherentna samemu razmišljanju. V tem prepoznavamo pravo razsežnost razsvetljenstva in kritične misli. Kritična je torej tista misel, ki zna kršiti kršenje pravil, na podlagi katerih imajo ljudje v družbenih poljih dostop do idej, misli, podatkov, informacij, znanja in vednosti.
Pomembne so torej forme, ne vsebine. Te niso nikoli nevtralne in ne bi smeli preveč naivno pristajati na to, da jih moramo zgolj sprejeti in morda še nekoliko prežvečiti, preden si jih izmenjamo z drugimi uporabniki.