Akvarij (Fish Tank, Andrea Arnold, 2009)

Ne obstaja zgolj nujnost kontingentnega delovanja, zagovarjamo lahko tudi kontingentnost nujnosti, kar je veliko bolj radikalna zamisel. Kako to razumeti?

Vsak človek kajpak verjame, da je drugačen od vsakega drugega človeka. Prav tako verjame, da pripada tej ali oni skupini, ki jo ima za 'svojo'. Zlahka ugotovimo, da na tak način nastajajo 'naši' in 'vaši'.  Obstajajo razlike, ki jih člani skupin dobro poznajo in pri njih volj ali manj trmasto vztrajajo.
Toda to je dolgčas, čeprav ima lahko tudi katastrofalne posledice. Bolj zanimivo in tudi produktivno je razmišljanje, ki ga prinese posebna izkušnja, ki je izkušnja radikalnega odpiranja. Kaj prinese?
Prinese spoznanje, da je vsaka razlika, ki jo lahko mislimo na tem svetu, posredovana z neko drugo (čisto) razliko, ki jo je Derrida imenoval différance. Nemara bi jo lahko prevedli kot razloka. Zaradi nje je mogoča katera koli razlika, ki ni le razlika med eno ali drugo skupino, eno in drugo identiteto, ampak je vselej tudi razlika znotraj skupine, znotraj vsakega posameznika in znotraj vsakega mogoče realnosti.
To je čista razlika, zaradi katere je sploh možna kaka razlika. Še preden so torej razlike, je razloka. Če hočemo misliti svet in sebe v resnici, moramo misliti najprej to razliko, šele potem vse druge. Izkušnja, ki je na primer možna v analizi, to pa še ne pomeni, da sicer ni mogoča, je radikalna: vse razlike omogoča in naddoloča ena sama razlika ali razloka. In natanko zaradi nje smo vsi ljudje enaki. Med nami so zgolj nepomembne, trivialne razlike v spolu, telesni teži, višini in podobno. Prav zaradi enakosti lahko mislimo svet, v katerem res živijo različni ljudje, to pa je tudi vse. Nobena od njihovih razlik ni pomembna, zato se zanje niti ne menijo, kot se sicer ne menijo za dejstvo, da je trava zelena.
Enakost je torej ne le mogoča, ampak je kar nujna, saj je vpisana že v naravo same realnosti in v njeno strukturo; možne so različne realnosti, njihov nastanek pa je kontingenten. Drugače pravzaprav niti ne more biti. Realnost je namreč odprta, zato se lahko spreminja, sama odprtost pa je možna zaradi razloke ali diference vseh diferenc. Drugače rečeno. Realnost je vselej drugačna od sebe in nosi drugost v sebi, to pa velja tudi za vse, kar se znajde v realnosti. Vse je odprto.
Razlike med ljudmi so torej bodisi trivialne bodisi ideološke. Ko so take, so odraz nemoči, da bi ljudje mislili čisto diferenco. Namesto te mislijo umetno ustvarjene razlike med skupinami, narodi, državami in seveda posamezniki.
Akvarij je film o diferenci. To je film, ki jasno pokaže, kaj pomeni narediti ključno potezo v življenju, zaradi katere se vse spremeni in se dobesedno odpre nova realnost, zlasti pa se spremeni sam človek, ki je (kontingentno) potezo zmogel. Ta oseba je Mia (Katie Jarvis), najstnica, ki se zaradi spleta nesrečnih naključij znajde v nemogočem položaju, saj jo vržejo iz šole, njena družina pa je tudi povsem razsuta.  
Njeno življenje bi bila lahko bedno, saj, empirično vzeto, res nima nobenih pogojev, da dokonča šolo in si osmisli prihodnost realnosti, ki jo trenutno živi. Na vsakem koraku se zapleta v spore, konflikte, česarkoli se dotakne, se sfiži.
Toda nikakor ni nujno, da vse poteka tako, kot se nakazuje; nujnosti so lahko tudi povsem drugačne. Usoda človeka je vendarle v njegovi roki. V tej perspektivi moramo uporabiti koncept čiste diference. Ta je namreč absolutna virtualna referenca, na katero se človek vselej lahko zanese, kar preprosto pomeni, da vselej lahko računa, da se bo realnost nenadoma povsem spremenila.
In res se. Kar je bilo še do včeraj nemogoče, postane nenadoma realno in aktualno. Mia kratko malo spakira kovčke in odide. Njeno dejanje se vpiše v dolgo serijo dogodkov, ki tvorijo tradicijo. Spomnimo se Platonovega filozofa, ki nekega dne preprosto zapusti votlino in pusti vse tovariše za seboj. Taka je človekova eksistenca. Nekaj je nemogoče, v naslednjem trenutku pa ima človek vtis, da je že od nekdaj mogoče, le aktualiziralo se ni.
Ko Mia odide od doma, seveda ne reši nobenega problema. Ravno nasprotno, kajti rešitev bi bila, da bi začela ponovno hoditi v šolo, se sprijaznila z materjo in njenim ljubimcem, vzpostavila pristen odnos z mlajšo sestro in podobno. Ne naredi ničesar od tega, zato ne reši problema, temveč sam problem definira na novo.
Nova definicija problema je boljša od ponujenih odgovor na star problem. Premik je pomemben, saj je na primer Deleuze nenehno poudarjal, da problemi sploh nimajo dokončnih rešitev, kar pomeni, da se moramo truditi zastavljati boljše probleme, ne pa iskati rešitve že določenih problemov, kot se navadno dogaja v šolah.
Rešitve problemov so videti smiselne le iz določenega zornega kota, znotraj določene realnosti, zlasti pa vsakič, ko se strinjamo, da je problem dobro zastavljen. Ko vnovič določimo problem, ugotovimo za nazaj, da so začasni ne le problemi, temveč tudi rešitve. Le nekateri problemi so univerzalni in večni, zato je pomemben tudi premik od začasnih problemov, s katerimi se najpogosteje ukvarjamo, k večnim in univerzalnim.
Struktura realnosti je torej odprta in zato se realnost odpira samemu odpiranju. Človek se takemu odpiranju lahko prepusti, lahko pa se mu tudi upira. Če se upira, se oklepa svoje egoistične osebnosti, s tem pa že neposredno prispeva k zlu sveta.  
K dobremu prispeva vsakič, ko se dvigne v duhovne višave in problematizira samo empirično aktualnost, znotraj katere navadno sicer skuša rešiti probleme, v katere brezpogojno verjame. Zakaj jo lahko problematizira?
Vprašanje je pomembno, kajti ljudje velikokrat menijo, da nekateri po nepotrebnem 'komplicirajo', ne vedo pa, da je že sama realnost 'komplicirana'. Realnost je že strukturirana tako, da jo je mogoče problematizirati. Pravzaprav se problematizira že sama. Taka je njena narava: zaradi odprtosti in nedoločenosti jo je mogoče vedno znova določati, to pa je tudi potrebno.
To ni nikakršna muha ali kaprica tistih, ki imajo žilico, da komplicirajo in ustvarjajo probleme, kjer ni treba. Ko govorimo o naravi realnosti, je probleme prav treba ustvarjati.
Vsakokratna realnost, v kateri se znajdemo (in ta nikakor ni edina mogoča), zato ni nič drugega kot serija poskusov in njihovih učinkov, da bi ljudje rešili univerzalne in večne probleme, vgrajene v samo realnost. Teh si ne izmišljajo ljudje, ampak so inherentni sami realnosti.
Prav v odnosu do univerzalnih problemov posameznik, ki jih skuša artikulirati, izginja, kar je gotovo nekoliko paradokson. Nepotreben in nepomemben je. Zadošča zgolj njegov pristanek, ki je subjekt. Ta pristane na univerzalne probleme, na potrebo po njihovem vedno novem artikuliranju. Subjekt zato izginja tudi v tradiciji, kajti univerzalne probleme so že pred njim skušali artikulirati številni subjekti. V seriji takih poskusov jim je enak, njegova odgovornost pa je zelo velika. To ni nikakršno subjektivno 'kompliciranje', ki nastane, ker subjekt ravno nima nobenega drugega dela.
Prav nasprotno je res. Subjekt je absolutno odgovoren pred drugimi subjekti in pred univerzalnimi problemi, ki jih skuša razumeti in zapisati.
Ko skuša subjekt določiti univerzalni problem, obenem naddoloča to, kar je sicer domnevno določeno. V tem prepoznavamo univerzalni vzvod njegove absolutne svobode. Vsako razmišljanje, ali je subjekt svoboden ali ne, se tukaj konča. Od tu naprej preprosto ni več možno ali smiselno: subjekt je transcendentalno svoboden, to pa pomeni, da vselej lahko naddoloči določeno. Zmožnost za tako gesto je vpisana že v samo realnost, ki je sicer odprta in nedoločljiva.
Zmožnost je torej paradoksna: subjekt naddoloča določeno realnost, njega pa naddoloča to, kar je vpisano v virtualne realnosti.