Za začetek tokratnega razmišljanja si lahko zastavimo preprosto vprašanje: Ali so današnje ideološke prakse uspešne in kaj njihov morebitni uspeh sploh pomeni?

Vprašanje pravzaprav niti ni preprosto, saj se nanaša na izjemno zanimiv položaj sodobnega človeka v kapitalističnem družbenem polju. Od njega se namreč pričakuje, da bo dober delavec in dober potrošnik. Vsa druga pričakovanja, s katerimi se lahko sooči človeško bitje danes, so tako ali drugače podrejena tema dvema.
Pričakovanji sta veliki in zahtevni, človek pa lahko vsaj eno od obeh doživlja tudi kot absurdno. Absurdnost je še večja sedaj, ko propada kapitalizem, kar obenem pomeni dvoje: delavcev je vse manj, saj nezaposlenost nenehno narašča; obubožani delavci nimajo dovolj denarja in ne morejo postati dobri potrošniki, pa če se še tako trudijo. V tem je res nekaj bizarnega.
Danes človek niti ne more ustreči ideološkim zahtevam, saj mora najprej imeti zaposlitev, ki je pogoj, da pride do denarja, tega pa nato lahko zapravlja na svobodnih trgih, če mu seveda še kaj ostane, potem ko plača položnice in poravna druge nujne življenjske stroške.
Življenje je vse dražje in ideologi imajo vse manj možnosti, da aktualizirajo ideološke prakse. Prav zaradi tega se dogaja nekaj skrajno paradoksnega in celo absurdnega: ljudje protestirajo na cestah in vračajo kapitalistom oziroma zastopnikom ideoloških praks njihovo lastno zahtevo: dajte nad delo, da bomo lahko dobri delavci in dobri potrošniki.
Kapitalizem jim prek svojih podanikov odgovarja: tega ne moremo narediti, čeprav se zelo trudimo, saj so problemi s kapitalizmom večji, kot si je kdorkoli predstavljal, sploh pa moramo najprej rešiti uboge bankirje, ki prav zdaj potrebujejo nekaj trilijonov evrov svežega denarja, da ne bodo povsem obubožali.
Delavcev bo zaradi tega vse manj, potrošnikov pa tudi. Vse več bo izključenih ljudi, čeprav se vsi zastopniki kapitalizma trudijo, da bi bil kapitalizem prijazno globalen in da bi bili vanj vključeni vsi ljudje, zato tudi nenehno govorijo, da je treba noč in dan povečevati število delovnih mest, da jih bo za vse dovolj.
Toda zdi se, da kapitalizem izključuje ljudi ravno s tem, ko se razvija kot globalen in pretirano prijazen.
Zadeve se torej komplicirajo, čeprav ni niti enega človeka, ki bi želel, da bi se. To je šele zares strašljivo: kapitalistični svet se obnaša kot živo bitje z lastno voljo.
Podobno lahko rečemo za Evropo danes. Ta temelji na velikih razsvetljenskih idejah, francoski revoluciji, demokratičnih idealih enakosti, bratstva in solidarnosti, toda natanko sklicevanje na idejo, da je treba Evropo braniti pred tujci, priseljenci in muslimani, nas vrača v obdobje pred razvojem in aktualizacijo velikih zgodovinskih idej.
Nazadovanje je vsekakor veliko, obenem pa je vse več parol o napredovanju, razvijanju in svetli prihodnosti. Ta je v resnici vse manj svetla, saj se kapitalizem drži nad vodo le še tako, da izkorišča vednost in si jo prilašča.
Danes moramo zato govoriti o kognitivnem kapitalizmu, ki se napaja pri idejah, znanju, podatkih in informacijah. Sodobin kapitalisti namreč niso veliki posestniki in tolsti ljudje z debelimi denarnicami, jahtami in vilami. Lahko imajo tudi vse to, toda pomembneje je, da kopičijo ideje, znanje, ki ga zastopajo intelektualci, pomembno je, da si prilaščajo znanje in ga privatizirajo. Kognitivni kapitalizem mora danes dobiti na svojo stran predvsem intelektualce, eksperte, znanstvenike, kar lahko pomeni, da bo že v bližnji prihodnosti privatiziral tudi vaše misli.
Zadnja lastnina, ki si jo lahko prilasti kapitalizem, je torej samo razmišljanje. To je obenem tudi skrajni branik človekove svobode in neodvisnosti, kajti za človeka je bistveno prav to, da zna razmišljati in da lahko razmišlja o čemerkoli. Privatiziranje razmišljanja v taki perspektivi pomeni, da bodo ljudje od lastnikov misli kupovali, kar bi sicer lahko ustvarili sami – seveda bo kupovanje preverjenih idej varnejše.
Že nekaj časa ljudje vse bolj pogosto kupujejo, kar so njihovi predniki ustvarjali z lastnimi rokami, zato ni daleč čas, ko bodo kupovali še misli, ki jih sicer ne ustvarjamo z rokami, saj jih z možgani; prehod od ročnega k miselnemu delu je pač očiten in neizogiben.
Odgovor na vprašanje, zapisano na začetku, je torej zelo jasen: ideologija deluje, kot ni delovala še nikoli, saj je prilagojena človekovim zmožnostim za razmišljanje in kognitivno delo.  Če bo ideologija še naprej uspešna, bo vse manj možnosti za razmišljanje o skrivnosti človekove eksistence. Ta bo vse bolj tehnično obvladljiva in opisljiva. Umetnost bo preprosto izginila, saj je nujno zavezana skrivnosti, kot pravi Jean-Luc Nancy.
Toda zalogaj je za ideološke prakse vendarle prevelik, kajti človekova zavest o skrivnosti eksistence je obenem tudi zavest o sebi kot skrivnosti. Nancy zato govori o možni izkušnji vsakega človeka. To je izkušnja, da je sam človek skrivnost in da ni identičen z zavestjo o njej.
Skrivnost zato ni nekaj, kar bi lahko spremenili v serijo podatkov, ki bi jo nato lahko še nadzorovali. V orisani perspektivi je skrivnost še naprej skrivnost in ideologija je tu povsem nemočna.
Uspešna je ravno zato, ker obstaja v ljudeh vzvod za sprejemanje paradoksov kapitalizma in za njihovo toleriranje. Freud je zato koristen avtor, saj nam pomaga razumeti, kako je mogoče, da so ljudje tako zelo tolerantni do kapitalizma celo tedaj, ko jim je toleranca očitno v škodo.
Iz Freudovih spisov o umetnosti smo se naučili razmišljati o trditvi, da umetnik ve nekaj, česar navadni ljudje ne vedo. Freud je o tem povedal nekaj izvrstnih misli. Najprej se je vprašal, kakšna je narava umetnikove vednosti, o čem ve več kot drugi ljudje.
Freudovo spraševanje o umetnikovem odnosu do sveta je za nas, ki skušamo razumeti današnjo uspešnost ideoloških praks, izjemno pomembno, kajti v samo spraševanju je že vgrajena ideja, s katero se je Freud ukvarjal vse življenje.
Mislim na idejo oziroma koncept transferja. To je kompleksna ideja, ki nam pomaga razumeti ne le človekov odnos do domnevnih avtoritet, temveč tudi odnos do ideoloških nagovorov in boga. O tem pa več v nadaljevanju.