ZA UVOD MEDKULTURNA LEKCIJA

Pred časom so me hrvaški kolegi povabili v Zagreb, kjer sem imel nekaj predavanj o otrocih s posebnimi potrebami in o tem, kako v Sloveniji poteka tako imenovana inkluzija takih otrok. Na svoje veliko veselje sem ugotovil, da na Hrvaškem otrok s posebnimi potrebami sploh ne obkladajo s tem nemogočim izrazom, ampak govorijo o otrocih sa istim potrebama. Otroci imajo po njihovem torej iste oziroma enake potrebe. Vsi otroci jih imajo. Tak je aksiom, lahko dodam, ki je univerzalen, in ne more biti vezan zgolj na sosednjo državo.

Govorjenje o otrocih s posebnimi potrebami je zato diskriminatorno, stigmatizirajoče, ponižujoče, celo barbarsko in necivilizirano, saj nekatere otroke in mladostnike označuje kot posebneže, taki ljudje pa so v zgodovini vselej trpeli, saj so jih tudi preganjali in onemogočali na vse mogoče načine.
V današnjem svetu je kajpak precej drugače, saj posebnih otrok ne preganjajo, ampak jih integrirajo in vključujejo. Novorek, ki se poda videzom sodobnega ljudem potrošnikom naklonjenega in prijaznega sveta, namreč nalaga strokovnjakom, staršem in otrokom, da morajo ustreči vsem pravicam, ki jih prinaša zamisel o integraciji in inkluziji. Pomembne so torej pravice, vse drugo je manj pomembno ali pa sploh ni pomembno. Kdor ima ustrezen papir, to je odločbo, kjer jasno piše, da je poseben in ima posebne potrebe, gre lahko do konca. Tisti brez papirjev pač ne morejo do konca, ker je življenje tako, da eni daleč pridejo, drugi pa. Vse to kajpak nima nobene resne zveze z integracijo ali inkluzijo, jo pa ima s sprenevedanjem.
Resnično demokratični in emancipacijski družbeni projekti, med katere sodi tudi inkluzija otrok s posebnimi potrebami, nas torej šele čakajo. A že sedaj se iz zgodovine učimo, da inkluzije otrok s posebnimi potrebami nikoli ni bilo mogoče resno zagovarjati, sklicujoč se na razne normalizacijske procese, o katerih je na primer pred leti govoril Wolf Wolfensberger.¹  Zakaj ne?
Ker ne obstajajo normalna družbena okolja, v katera naj bi se vključevali posebni otroci. Obstajajo le kot poseben produkt, rezultat novih prizadevanj ljudi, ki jih gradijo, razvijajoč nov besednjak in upirajoč se prav dominantnim, prevladujočim družbenim in kulturnim procesom, ki so v svetu poznega kulturnega kapitalizma bistveno naddoločeni z razmerji moči in izkoriščanjem ljudi kot delovne sile, zlasti pa s krčenjem vseh vrednot na tiste, ki se dobro podajo neoliberalnemu kapitalizmu. Normalno namreč niti približno ni isto kot prevladujoče ali celo dominantno, najbolj običajno, največkrat opaženo, najbolj popularno ali priljubljeno.
Kar je v vsakdanjem življenju navidez normalno, je zato največkrat zgolj s fasadami prikrito izkrivljeno, popačeno in celo patološko delovanje, ki se v sodobnem kapitalističnem svetu kaže zlasti kot egoistično tekmovanje, sebičnost in zavidanje posameznikov, predvsem pa kot množično produkcijsko pretiravanje, zaradi katerega nam grozijo ekološke katastrofe brez primer, podnebne spremembe ter družbeno razslojevanje in biotehnološko redizajniranje ljudi, zaradi česar so že danes nekateri neznansko bogati, število ljudi, ki živijo na smeteh širom sveta in v različnih taboriščih, pa se kljub vsem preventivnim programom skokovito povečuje.²   
Inkluzija torej nikoli ni mogla pomeniti vključevanja otrok s posebnimi potrebami v tako imenovana normalna šolska okolja, saj so taka okolja zgolj dozdevek. Lahko je verjeti, da so v Ameriki uboge otroke iz posebnih šol in ustanov začeli konec šestdesetih letih prejšnjega stoletja voziti v normalne šole, da bi se normalizirali eni in drugi učenci oziroma dijaki, vendar je to le del privlačne in za lase privlečene zgodbe za javnost, ki mora biti potolažena in prepričana, da je svet še kar lep in v redu.
Tako imenovani regular classrooms (navadni, normalni razredi) so namreč vselej nujno del širših šolskih in družbenih polj, saj ne obstajajo v vakuumu. In ta so danes tako rekoč v celoti podrejena politiki usposabljanja mladih ljudi za ekonomsko tekmovanje na globalnih trgih, individualizem, egoizem in zavidanje, ki ga potrebuje za svoje delovanje predvsem kapitalistični stroj, ljudje pa veliko manj. Kar je torej domnevno normalno, je v resnici, pod površjem, zelo problematično, saj šole vzgajajo delovno silo, ki se mora hočeš nočeš podrejati kapitalističnim zakonitostim domnevno svobodnih globalnih trgov, ki jih v celoti obvladuje peščica korporativnih konglomeratov, saj drugače preprosto ne bi preživeli. Toliko glede svobode, ki je v kapitalističnem svetu podrejena imperativu Še več vsega.
Otroci s posebnimi potrebami zato v normalnih okoljih niso vselej svobodni, srečni in radostni, saj tudi njihovi vrstniki niso, zraven pa še pogosto doživljajo, da zaradi svojih posebnosti ne morejo tekmovati na globalnih trgih, zato se tudi redki zaposlijo, številni pa niti nočejo tekmovati, saj zastopajo drugačne, višje civilizacijske vrednote. Še danes je zato pogost vtis, da so otroci s posebnimi potrebami velikokrat zgolj obiskovalci, turisti v normalnih razredih, v katerih se njihovi vrstniki usposabljajo za tekmovanje na svobodnih trgih, v njih pa so tudi obravnavani kot posebni, saj jih že imenujejo tako.

NUJNOST INKLUZIJE IN NUJNOST SEGREGIRANJA

Zgodovina zadnjih dvajsetih let pa je v teh krajih pokazala še nekaj bizarnega. Vladni politiki, administratorji in strokovnjaki so se namreč pred leti skupaj odločili, da se mora inkluzija otrok nujno zgoditi; ta torej ne poteka od spodaj navzgor kot družbeno gibanje. Povsem nepripravljena država, nepripravljeni ravnatelji, učitelji, starši in otroci so se zato na vrat na nos podali na tvegano pot iz posebnih ustanov, da bi se v normalnih normalizirali. Proces se je kmalu sfižil, saj v državi niso obstajali empirični, finančni, infrastrukturni, strokovni in drugi pogoji, ki bi inkluzijo zares omogočali, ne pa zgolj deklarativno podpirali. Še danes je tako.  
In medtem ko so se eni po sili razmer vendarle mukoma normalizirali, so se zavodi za usposabljanje pospešeno spreminjali v geta. Država namreč še danes razume inkluzijo silno preprosto: otroci s posebnimi potrebami naj gredo v normalna okolja, tisti, ki ostajajo v nenormalnih, pa se nikakor ne smejo družiti z normalnimi. Čisto preprosto povedano: zunanji normalni dijaki in učenci, to so tisti brez odločb, se ne smejo vpisovati v nenormalne zavodske šole niti tedaj, ko to izrecno želijo, saj so te rezervirane kot rezervati za otroke s posebnimi potrebami. V zavodu za gluhe se zato šolajo gluhi otroci, v zavodu za gibalno ovirane gibalno ovirani, v zavodu za slepe pa slepi. Kot bi bili zloženi v škatle – vsak v svojo, skladno z diagnozami.
Še več. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi se v zavod za gluhe vpisal kak slep učenec ali dijak. In v zavod za gibalno ovirane nikakor ne sme zaiti kdo, ki ima odločbo za zavod za slepe. Kombinacij je kajpak še več in vsakdo jih lahko izriše. Torej. Učenec z odločbo, na kateri piše, da je gibalno oviran, se lahko vpiše na katero koli šolo v državi, če želi in če slednja dahne, da izpolnjuje pogoje za njegovo inkluzijo, le v zavod za gluhe se na primer ne sme niti tedaj, ko si tega srčno želi. Ali pa se gluh dijak ne sme pokazati na vratih zavoda za gibalno ovirane, saj zaradi svoje diagnoze vendar ne sodi tja, lahko pa gre kamorkoli drugam, če želi ali če ne želi. Toliko o normalizacijskih vidikih delovanja in razmišljanja slovenskih administratorjev, dobro plačanih politikov in državnih uslužbencev.

SPOR

Nikjer v svetu inkluzija otrok s posebnimi potrebami na poteka brez problemov, kar seveda ni nobeno presenečenje. Na primer. Vse več učiteljev se mora v normalnih šolah vesti tako, da zadovoljujejo posebne potrebe posebnih otrok, pa če znajo ali ne, če zmorejo ali jih to zgolj izčrpava, če imajo interes za tako delo ali ga nimajo. V Sloveniji je še slabše: učitelji, ki poučujejo otroke s posebnimi potrebami, ne smejo poučevati normalnih otrok, saj ti ne smejo zaiti v njihove razrede. Normalni učitelji se v glavnem ne usposabljajo za delo z otroki s posebnimi potrebami, a morajo vendarle znati delati z njimi, pri čemer jih nihče ne vpraša, ali znajo ali ne. Učitelji za delo s posebnimi otroki znajo delati z njimi, saj so usposobljeni, to pa pomeni, da znajo delati tudi z normalnimi, vendar svojega znanja ne smejo preizkusiti še na drugi populaciji otrok, ker zija med njimi tektonski jarek. Poleg tega se vedno več staršev normalnih otrok pritožuje, da so otroci s posebnimi potrebami v normalnih šolah pozitivno diskriminirani, kajti njihovi otroci ne dobijo take pozornosti in vsega drugega kot njihovi posebni vrstniki. Kdo je sedaj prikrajšan, deprivilegiran?
Končna ugotovitev se ponuja sama od sebe. Če bi imeli vsi otroci iste potrebe, inkluzija sploh ne bi bila potrebna. Vsak otrok bi se pač vključil v šolo, ki bo jo izbral. Torej bi imel možnost izbire. Šole bi bile normalne, kar pomeni, da bi bile res šole, ne pa tovarne za izdelovanje delavcev po meri neoliberalnega globalnega kapitalizma. Nihče ne bi govoril o posebnih otrocih, saj bi sprejemali trivialno ugotovitev, da je vsak otrok drugačen od vsakega drugega. Drugačnost nihče ne bi niti omenjal, saj tudi ne rečemo, da je trava zelena in je sonce vroče, ker je to tako ali tako jasno vsem. Če je vsak človek drugačen od vsakega drugega človeka, je povsem absurdno poudarjati, da obstajajo drugačni ljudje ali ljudje z drugačnimi potrebami ali posebni ljudje z drugačnimi potrebami. Mehki humanistični novorek preprosto ni potreben, saj je vsem jasno, da smo ljudje med seboj različni. In obratno: kdor mora vedno znova povedati, da so nekateri ljudje posebni in drugačni, ima verjetno potrebo po diskriminiranju ljudi; po domače to pomeni, da mu gredo očitno na živce in da bi najraje videl, da jih sploh ne bi bilo.
Osnovne koordinate predstavljenih normalnih šol bi bile zelo preproste in jih že danes zasledite v literaturi s tega področja: podporno okolje (Supportive Environment), pozitivni medsebojni odnosi (Positive Relationships), razvijanje občutkov zmožnosti, sposobnosti, kompetentnosti (Feelings of Competence), ustvarjanje pogojev za sodelovanje (Opportunities to Participate). Koordinate veljajo seveda za vse otroke, ne le za nekatere, in to že od malih nog naprej.³ 
Vse lepo in prav.
A sklep je vendarle jasen: inkluzija z vsemi razsežnostmi in koordinatami vred naj se v tej državi vsaj navidezno dogaja povsod, le v zavodih za usposabljanje se ne sme, ker tja sodijo zgolj posebni otroci, ki imajo kajpak posebne potrebe in ustrezne diagnoze!


Uporabljeni viri

¹  Cf. Wolf Wolfensberger (1972). The principle of Normalization in human services. Toronto: National Institute on Mental Retardation.
²  Cf. Michel Agier (2008). On the Margins of the World: The Refugee Experience Today. Oxfor: John Wiley and Sons Ltd.
³  Cf. Jessica Johnson (2010). Positive and Trusting Relationships with Children in Early Years Settings. Exeter: Learning Matters Ltd.