Agenti usode (The Adjustment Bureau, George Nolfi, 2011)


Človekovo verovanje v vnaprej določeno usodo in druge vraže so res nekaj posebnega, zlasti pa trdovratnega, so nekaj, kar je morda celo nemogoče izkoreniniti. Toda sama ideja usode je za ljudi vendarle izjemno pomembna, le da na povsem drugačen, produktiven način – pravzaprav je kar usodna.

Človek namreč svojo eksistenco in usodo kreira, ustvarja. Nikakor ne more biti določena ali kakorkoli dana vnaprej, saj za svoj obstoj potrebuje prav kontingentna, nenapovedljiva singularna človekova dejanja. Eksistenca ni možna, če se človek ne odloči zanjo, če je ne aktualizira.
Prav za odločanje gre in film Agenti usode pripoveduje o njem.
David Norris (Matt Damon) je politik, ki bi rad uspel, kot pravijo. Trdo gara, da bi se to res zgodilo, da bi dosegel cilj, toda povsem jasno je, da se bo prej ali slej v njegovem življenju zgodilo nekaj nepričakovanega. V vsakem življenju se namreč zgodi kaj takega.
Res se, kajti nekega dne sreča baletko Elise Sellas (Emily Blunt). Srečanje je nujno, neizogibno, čarobno, usodno, zato odpre novo polje, nov prostor. Toda najpomembnejše je natanko to, kar sledi srečanju. David bi bil rad z Elise, kar je povsem logično in pričakovano, rad bi vstopil v nov prostor, toda neznani zastopniki, agenti usode imajo pripravljen drugačen scenarij zanju, saj imajo scenarij za čisto vsakega človeka.
Svobodno prehajajo iz enega prostora v drugega, za prehod pa potrebujejo poseben klobuk. Kdor ga ima, lahko enako prehaja med njimi.
Ker je scenarij drugačen, kot si predstavljata sama, skušajo agenti usode narediti vse, da se David in Elise ne bi srečala vnovič. Toda usoda je nekaj drugega, kot verjame zdravi razum – v tem je njena ironija. Tudi agenti imajo namreč nekaj nad seboj, kot bi dejal Martin Krpan, zato se jim sfižijo vsi poskusi, da bi preprečili srečanje med mladima, ki trdovratno vztrajata, čeprav se zelo trudijo.
Usoda je namreč res usoda, le da je vpisana v samo imanenco tega, kar lahko je, vpisana pa je kot nekaj nedoločljivega in celo kot nekaj nemogočega. Ne kot vnaprejšnja zgodba, kako naj bi kdo preživel svoj vek, temveč kot serija nujnih odločitev, s katero posamezniki izbirajo dobro ali zlo oziroma samo svobodo, zaradi katere je njihova eksistenca sploh mogoča. Vedno znova se je namreč treba odločati, ne zgolj enkrat za vse večne čase, sploh pa ne skladno s tem, kar naj bi nekdo že v preteklosti predvidel.  
Agenti usode pravzaprav ne odločajo, kako bo kdo živel, ampak preizkušajo ljudi. Kdor se jim dovolj dobro upira, bo živel drugače, kot je sprva predvideno.  
Prava odločitev odpre novo polje, toda polje mora ostati odprto, zato mora človek vztrajati; gre za razmerja sil. Odločitev je dosti premalo, dopolni jo lahko le vztrajanje, sila, zaradi katere človek ne popusti. Svoboda in eksistenca brez takega vztrajanja sploh nista mogoči.
Usoda se zato ustvarja z odločanjem, s svobodnim odločanjem za svobodno odločanje in z vztrajanjem. Ne za ta ali oni vnaprej napisani scenarij, ki ga domnevno poznajo posebni ljudje, kakršni so astrologi ali jasnovidci, temveč za samo nedoločeno eksistenco, za odpiranje prostorov, v katerih je sploh mogoče živeti, ne zgolj životariti, za možnost odpiranja.
Spraševanje astrologov o prihodnosti je vsekakor znamenje strahopetnosti, neodgovornosti in neodločnosti. Lahko se je namreč odločati za to, kar se nam mora tako ali tako pripetiti, ker so astrologi tako rekli, čisto nekaj drugega pa je prepuščanje eksistenci, odpiranje eksistence, izpostavljanje brez vnaprejšnje gotovosti, kaj se bo zgodilo, kakšni bodo učinki, kam nas bo prepuščanje pripeljalo, kaj se bo odprlo za nazaj.
Človek se zgolj kot subjekt prepušča eksistenci in s tem tudi skrbi zanjo. Ohranja jo kot odprto – za to je res potreben pogum, ki ga egocentrični posameznik, zagledan v vnaprejšnje cilje, preprosto nima.
Pogum je potreben zato, ker vztrajanje nujno pomeni, da bo v prostoru, v katerem ljudje zaznavajo vztrajanje, prej ali slej nekaj počilo in se spremenilo, saj se zaradi vztrajanja napetost nujno povečuje. Vztrajanje v odprtosti namreč pomeni, da je prostor ves čas že deformiran, popačen, da z njim 'nekaj ni v redu' že od nekdaj, strukturno. Kdor vztraja, ga ljudje zato nujno doživljajo kot čudnega in kot nebodigatreba, ki bi se ga celo radi znebili. Tako ga doživljajo, ker ne vedo, da sami s svojimi odločitvami preprečujejo odpiranje prostora in lastne eksistence, da torej delujejo proti svojim najboljšim interesom, če smem tako reči.   
Če bo kaj počilo, potem bo zagotovo počil sam prostor, v katerem se lahko razvija egocentričnost ljudi oziroma njihova egocentrična subjektivnost. Ni naključje, da je v filmu David, ki bi rad splezal na najvišje stopničke političnega življenja, pripravljen tvegati tako rekoč vse, da bi bil z Elise, in v nekem trenutku vse tudi zares izgubi.
Navsezadnje ravno njegovo vztrajanje prepriča zapisovalce usode, da spremenijo scenarij. V tem prepoznavamo radikalno zmožnost človeškega bitja, da z odločanjem za nedoločljivo prihodnost dobesedno retrogradno vpliva na sam scenarij, da ga na novo napiše, pa čeprav je bil domnevno že napisan.
V resnici nikoli ni dokončno zapisan, zato je nepomembno, kaj verjame posameznik (da je napisan ali da ni, da je nekaj možno ali ne), saj je pomembno le, da verjame, da ga je mogoče prepisati ali zapisati na novo, da lahko še tako nemogoče zadeve v trenutku postanejo mogoče. Če ima življenje kak smisel, potem ga ima natanko v orisani perspektivi. Človek živi zato, da bo napisal scenarij svojega življenja po lastni svobodni volji, napisal pa ga bo le v primeru, ko se bo odločal za samo svobodo, zaradi katere nemogoče postaja mogoče.
Vzporednico z zapisanim najdemo tudi v psihoanalitičnem procesu. 'Kritiki' včasih rečejo, da je psihoanaliza zastarela in da preveč brska po preteklosti ljudi, namesto da bi se posvečala sedanjosti. V resnici je njihova 'kritika' povsem zgrešena, saj se psihoanaliza ne ukvarja niti s sedanjostjo niti s preteklostjo, temveč natanko s prihodnostjo. Ta jo šele zares zanima, zanima pa kajpak tudi pacienta, kar je povsem logično.
S preteklostjo se namreč preveč ukvarja prav pacient, zato se tudi oglasi pri analitiku, ker ga tako ukvarjanje zelo obremenjuje. In v analizi doživi, da je ves čas že zmožen za svobodno odločanje za – novo in drugačno prihodnost. S takim odločanjem za nazaj spremeni tudi preteklost in možnosti lastnega obstoja, oziroma jih kreira. V tem je radikalna časovna razsežnost psihoanalitičnega procesa: zmožnost, da prihodnost spreminja preteklost.
Pacient torej spozna, da je njegova preteklost plastična in da v nekem radikalnem smislu sploh ne obstaja, čeprav verjame vanjo. Natanko v istem smislu ne obstaja niti prihodnost, zato pravimo, da je učinek nepreračunljive svobode, zaradi katere jo človek lahko totalizira, kot bi rekel Hegel.