Čas beži, a politična tragedija in farsa hkrati se še kar »mirno« odvija pred našimi očmi, četudi prav vsi po vrsti govorijo, kako se mudi. Ni videti obeta, da se lahko zgodi kaj dobrega, kaj boljšega, novega ali drugačnega. Govori se o vse večji razklanosti levice in desnice, o poglabljanju brezna med njima in vztrajanju na okopih lastne dogmatične ideologije. Če odmislimo napihljivo ideologijo, pa pravzaprav ne vidimo temeljnih konceptualnih odmikov ali resnih programskih razlik, ki bi tako deklarirane leve kot tiste desne ali pa one, ki se imajo za sredinske, vodila stran od neoliberalne logike reševanja tako globalnih kot lokalnih problemov prebivalstva. Ideologija enih in drugih služi bolj za scenografijo v političnem teatru, da se ustvarja primerno vzdušje, v katerem volivkam in volivcem odvrača pozornost od dejanskih vsebinskih vprašanj in reševanja problemov. To so predvsem problemi povezani z (ne)delom oz. posledično socialno stisko, okoljem in etiko. Nobena opcija si res ne želi in si posledično tudi ne prizadeva, da bi se odpravile strukturne neenakosti, diskriminacije in sistemske možnosti korupcije in kraje.

Vse bolj se mi vsiljuje vprašanje: »Kdo hudiča v Sloveniji sploh še zastopa levico?« Imamo sploh še parlamentarno stranko, ki bi ji upravičeno lahko rekli levica? Moj spontani odgovor  in tudi tisti po temeljitem razmisleku je, seveda NE! SD in z njimi Pahor so že zdavnaj pokazali kaj hočejo in kaj zmorejo biti; levo usmerjeni v svojih političnih potezah, prav gotovo ne. »Leve« so bile zgolj njihove ponesrečene poteze političnih avtogolov. In lepo vas prosim, nikar ne govorite, ker je to res težko poslušati, še bolj pa verjeti, da je Janković predstavnik levice.

Komu se je sploh lahko zdelo realno in mogoče, da bi Virant spadal ali pa morda celo obstal na levem političnem polu? S svojimi Chicago Boys-i, želi vpeljati doktrino šokaz osladnim nasmeškom na obrazu. Vic, ki kroži o Virantu: ”Virant je kot GARMIN …zavijte levo, zavijte desno… preračunavam…” Prav tisto liberalno doktrino korporativizma, privatizacije in svobodnega trga, ki se je neuspešno skoraj 4 desetletja izvajala v Latinski Ameriki pod pokroviteljstvo Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, z uničujočimi učinki in posledicami. Ali ni to najbolj desna politika kar je sploh možna?

Tudi na teh volitvah se je izkazalo, da se je izbiralo domnevno manjše zlo, domnevno manjšega prevaranta, domnevno našega, ker je drugi, še slabši, hujši, bolj nevaren, predvsem pa, ni naš; v smislu politične opcije. Pričakovalo se je preveč, pričakovalo se je rešitelja s čarobno formulo in karizmo, ki bo sama od sebe prinesla ključ za reševanje kompleksnih problemov in izzivov prihodnosti. Ponovno pa smo dobili politikantstvo in zdrahe doline Šentflorjanske. To kar si zaslužimo, ker ne znamo biti dovolj pogumni in odločni, da bi zahtevali več od napihnjenih volilnih obljub.

Pa res drži, da je levica vedno boljša kot desnica že samo zato, ker je leva in predvsem zato, ker se imamo tudi sami za tiste levo misleče, naprednejše? Take sorte levičarji, ki govorijo eno, delajo pa povsem drugo, enako ali celo isto, kot najbolj desni; si sploh zaslužijo prilaščanja tega imena? Aroganca tistih, ki se imajo ali so prepričani, da so predstavniki levice, je že tako v nebo vpijoča, da je kar neokusna in odvrača, da bi se v tem pojmu poistovetili z njimi. Pelje nas v to, da čutimo dolžnost, da se preprosto moramo distancirati od teh in takšnih levičarjev. Takšnih, ki jim je kot smo videli, zgolj za moč in oblast, z vsem, kar le ta prinaša s seboj; kapital, nenehno gospodarsko rast in razprodajo države ter avtonomije ljudstva. Da ne pozabimo tako opevane konkurenčnosti. Če si jo res tako želimo, zakaj ne povzamemo kar kitajskega sistema in ga še malo nadgradimo? Vse, da stopimo v korak in na vlak finančnih igric na stave z javnim dolgom.

A kako? Kam lahko ubežimo in predvsem, kaj lahko storimo, da bi obudili in se borili za »leve« vrednote in nenazadnje jih tudi uresničevali? Da bi lahko pokazali, da alternative so; možne, realne in uresničljive.