Članek
Zaseg države

Zaseg države

Objavljeno Jan 21, 2012

Ta tako imenovana kriza bi lahko bila dejansko zgodovinska priložnost, da se osvobodimo smrtonosnega oprijema bank in njihovega oderuškega sistema, ki ga lepše imenujemo dolžniški sistem. Le-ta počasi, počasi, v zadnjem obdobju pa vedno hitreje, najeda tudi samo suverenost posameznih držav, ki postajajo vse bolj talke globalnih finančnih špekulacij, t.i. casinó kapitalizma. Države se z neverjetno lahkotnostjo zadolžujejo za »premagovanje« najrazličnejših težav in se s tem ujamejo v past, v dolžniško spiralo, ki ji ni videti konca in pravega izhoda. Izhod pa se zdi zgolj eden in edini, vsaj tako nam prikazujejo; zahteva pa od nas neizogibno »znoj in kri«. Krčenje javnih izdatkov in države, razprodaja državnega premoženja, socialne in zdravstvene reforme.


 

»Klin se s klinom zbija«: je rek, ki se pogosto uporablja, ko ima nekdo »mačka«. Pomeni, da po pivskem dogodku spijemo še nekaj čez, da ponovimo vajo. Pa to res deluje? Mogoče že, če je vaš namen postati alkoholik. Tako nekako velja podoben recept, ki se ga splošno uporablja in na veliko predpisuje kot absolutni lek za obstoječo finančno krizo. Kriza se preprosto rešuje s povzročanjem še večje krize; s poglabljanjem in povečevanjem le-te, z odvzemanjem demokratičnih vzvodov, postavljanjem tehničnih vlad, omejevanjem pristojnosti države in politike, zategovanjem pasu državljanom, zmanjševanjem delavskih in socialnih pravic, krčenjem javne porabe... Krize so funkcionalne samemu finančnemu sistemu, ki te krize ustvarja in jih potrebuje. Krize služijo, da se konsolidirajo razmerja moči; koncentracija moči je tako v rokah vse ožjega števila ljudi. Kar nekaj je t.i. borznih špekulantov, ki s krizo in v krizi povečuje svoje zaslužke. Tem je seveda v interesu ustvarjati vedno nove izredne razmere kjer lahko zaslužijo še več in vedno več.

Gre pravzaprav za veliko prevaro, vse to kar se dogaja. Kot požar velikih razsežnosti, ki požiga potiskan papir, ki ga imenujemo denar. Vse ekonomija je le optična prevara, ki pa ima grozljive in uničujoče realne učinke. Kupi javnega dolga, derivatov, obveznic…valute brez vrednosti se napajajo s strani vlad brez idej o prihodnosti. Divja dirka mašinerije izven vsake kontrole. Rast in še večja rast je edina prava rešitev, so prepričani vozniki in še naprej z vso silo pritiskajo na gas, povečujejo brzino.

Kakšno je realno stanje ekonomije? Kriza obstaja, a vprašanje je za koga? Vrednost finančnih produktov je bila več kot osemkrat večja od vseh vitalnih sektorjev realne ekonomije skupaj; kmetijstva, gospodarstva in storitev. Finančne špekulacije so podobne ali primerljive s konjskimi stavami; špekulacije ne prispevajo prav nič k realni ekonomiji, ne prinašajo nobene dodane vrednosti, ne pomagajo gospodarstvu. Finančni svet misli zgolj nase in realna ekonomija mu služi zgolj kot podlaga za stave, špekulacije.

Kot ponavadi, nekateri dobijo veliko, drugi vedno manj, spet drugi ostanejo brez vsega. A kako dolgo bo lahko še trajal ta mehanizem? Odvisno je kako bodo sposobni tisti, ki imajo interes, da ne delijo torte na enake dele, prikrivati nam, da zaklada več ni. Predvsem je to odvisno od tega kako uspešni bodo v prepričevanju, da je naša kvaliteta življenja, dan za dnem, odvisna zgolj in izključno od delovanja finančnih trgov. Tako je naša prihodnost in prihodnost držav povezana s kompleksnimi borznimi špekulacijami in odločitvami centralnih bank in poslovnih bank, ki druga drugi pripravljajo teren in pogoja za izčrpavanje državljanov in držav.

Če bomo državljani sposobni znebiti se vseh tistih politikov, ki niso nič drugega kot zgolj koristne lutke tega sistema, bomo morda lahko imeli nekaj možnosti in si hkrati odprli

prostor, da vzpostavimo resnično monetarno demokracijo. V nasprotnem primeru bomo še naprej vrtoglavo drveli v obdobje »sodobnega« suženjstva.

Devid harvy

ECB je namreč prejšnji teden poslovnim bankam po obrestni meri enega odstotka posodil skupno 489 milijard evrov.

#Kolumne #Elena-pecaric