Kjer divja vojna (The War Zone, Tim Roth, 1999)


Družina. Kraj, kjer lahko divja tudi vojna.

Najpomembnejše v življenju vsakega posameznega človeka je nenavaden in premalo pogost dogodek, zaradi katerega se lahko življenje zelo spremeni. Seveda ne smemo biti naivni in ne smemo misliti, da bi se vsak človek rad spremenil in da je potreba po spreminjanju zapisana že v genih. Ni namreč res, da bi se vsakdo rad spremenil, saj številni ljudje prav ne želijo nobene spremembe v svojih življenjih, ker so z življenji, kakršna živijo, kratko malo povsem zadovoljni; nekateri ljudje ne želijo nobene spremembe niti takrat, ko s svojimi življenji niso zadovoljni.
Zakaj bi se torej človek spreminjal, zakaj bi se hotel spremeniti? In kaj bi želel spremeniti, če bi se navsezadnje vendarle odločil za spremembo?
Na tem kraju je treba opozoriti na nekaj, o čemer sicer pišem v predstavitvi knjige z naslovom Hegel in neskončno: na to, da je odločitev za spremembo vselej nujno povezana z odločitvijo za določeno idejo, kar pomeni, da nikakor ni nepomembno, za katero idejo se odločimo, ko se želimo spremeniti.
Zapisano je še zlasti pomembno danes. Že zgodovina je namreč prenasičena z nasveti, kako naj bi se ljudje spreminjali, da bi bile spremembe dobre. Prav tako najdemo dovolj dokazov in argumentov za nujnost spreminjanja v tem trenutku, ko nas kognitivni kapitalizem dobesedno zasipava z nasveti, informacijami, s podatki in drugimi duhovnimi vsebinami, češ naj rastemo, se spreminjamo, razvijamo, preoblikujemo in podobno.
Na tem simbolnem kraju me nasveti ter dokazi zanje in njihovo potrebnost za življenje oziroma spremembe ne zanimajo. Zanima me namreč nekaj drugega.
Zanima me, kaj se lahko zgodi s človekom, ko se nekaj zgodi povsem neodvisno od njega in njegovih pričakovanj, ko se nekaj zgodi v svetu idej. Iz njegovega zornega kota je v takem trenutku videti, kot bi ga zgrabila mogočna roka in ga potisnila v določeno smer. Izkušnja je vsekakor vznemirljiva.
V resnici je mogočna roka ideja, vpeta v mreže idej. Še bolj natančno: na človeka v opisanem trenutku deluje sila, ki povezuje ideje. Te so namreč vselej že povezane med seboj, zato so tudi sile neodvisne od človeka. Idej torej ne povezuje človek, temveč so te logično nujno in strukturno nujno povezane. Torej so neodvisne od človeka in ta je zgolj njihov začasni ponižni uporabnik.
Zapisano seveda pomeni, da je človek vselej podrejen idejam, ne le včasih. Ideje ga držijo, zato navadno ponavlja enake ali zelo podobne stavke in se vedno znova sklicuje na iste ideje.
Človek se lahko spremeni tudi sam, toda sprememba je možna le, če se podredi drugačnim, novim idejam, če dovoli, da ga zgrabijo nove ideje, ki jih morda celo pozna, vendar jim ni podrejen, kar pomeni, da človek ni gospodar v svoji hiši, kot je rekel Freud, in da niti hiša ni njegova.
V vsakem primeru govorimo o človekovi podrejenosti idejam. Spremembe so zato premiki od enega gospodarja k drugemu, če lahko parafraziram Kanta, ki je trdil, da je človek bitje, ki potrebuje gospodarja.
Film Območje vojne je o gospostvu, o logiki gospostva in o tem, kako pomembno je, da se ji človek vsaj tu in tam upre. Oče je namreč gospodar. Tudi nad svojo hčerko, ki se mu popolnoma podredi. In ko se oče sooči z zgroženim sinom, se elementi tragičnega povežejo v eno samo smrtonosno celoto.
Film prav zato ne sprejme nobenega kompromisa. Ne želi biti všečen, niti za trenutek se ne sprašuje, kaj naj naredi, da bo veliko zaslužil. Pravzaprav se ne meni niti za gledalca in njegova morebitna pričakovanja, ki jih ima bodisi do igralcev bodisi do filma v celoti. Prizori so zato surovi, igralci nimajo na sebi nobenih ličil in se ne trudijo biti lepi oziroma privlačni, pokrajina, po kateri se gibljejo, je siva, mokra, samotna, pusta, vetrovna, blatna, ozračje v družini je polno premolkov, tišine, premorov, neodgovorjenih vprašanj, sumov, napetosti, dogajajo se nesreče, sonce noče in noče posijati, čeprav je obenem videti vse normalno, običajno, kot je pač običajno vsakdanje družinsko življenje. Gledalci smo kljub temu napeti kot strune, film nas drži trdno v svojih rokah in njegov železni prijem ne popusti niti za sekundo.
A najpomembneje je, da niti ne želimo, da bi popustil; to je zares nenavadno zanimivo. Film je zato dober, zelo dober, čeprav je surov, bridek, oster, hrapav, neobdelan. Zgrabi nas natanko tam, kjer nas tudi mora, da bi videli, da bi razmislili o videnem, da bi doživeli in se prepričali. Ta film nas nikakor ne more zabavati in niti ne bi bilo prav, da bi nas.
Vse to se tudi zares zgodi, zato se po koncu gledanja globoko zavedamo, kako res je, kar je zapisano v uvodu tega besedila, kako pomembno je, da nismo brezbrižni in da se vendarle trudimo kaj spremeniti, preden je prepozno, preden prestopimo mejo, ki je nikakor ne bi smeli.
Lahko se namreč zgodi, da nas ideje prehitijo, zato nas nekega dne neljubo presenetijo dogodki, ki so se sicer dolgo napovedovali, pa tega nismo zaznali ali pa nismo hoteli zaznati, kar je še verjetneje. Včasih se zato zgodi, da ne vidimo očitnega, da ne slišimo povedanega in da ne zaznamo navzočega.
V filmu se najprej zgodi nekaj nepričakovanega. Tom (Freddie Cunliffe) nekaj vidi, vendar kamera gledalcem prizora ne pokaže. Oče (Ray Winstone) in mati (Tilda Swinton) se vedeta, kot da se ni zgodilo čisto nič, le hčerka Jessie (Lara Belmont), Tomova sestra, je v popolnem precepu. Kaj se je zgodilo?
Kot rečeno: sprva je videti, da je življenje v družini enako, kot je bilo na začetku. Gledalec ima v glavi presežno vednost (nekaj se vendarle je zgodilo), vendar se zaradi nje pojavi napetost, ki ne izgine.
Filmski prijem je izvrsten: realnost je domnevno taka, kot jo vidimo, vednost o dogodku pa nam pravi, da vendarle ni taka, da je precej drugačna, le da nikakor ne moremo vedeti, kakšna je v resnici.
Ko resnico končno vidimo, je tragedija neizogibna. Taka je zato, ker se je pravzaprav že zgodila. Zgodila se je, ko je oče prestopil mejo. Njegovo zanikanje dogodka ne pomaga, ničesar ne more spremeniti, svet ni več tak, kakršen je bil, kakršen bi moral biti.
Film se konča tako, da se brat in sestra zapreta v bunker, kamera pa se oddalji in nas pusti same na pusti, oblačni, vetrovni, neprijazni obali.
Ko se svet nepovratno spremeni, potrebujemo popolnoma nove ideje, ki ustvarijo nov svet, v katerem lahko živimo naprej. Če se to ne zgodi, če sprememba ni mogoča, življenje usiha, usahne in na koncu povsem zamre.