Razbojniki za vse čase (Time Bandits, Terry Gilliam, 1981)


Jaz sem Pot, je nekoč rekel JK. Vprašajmo se, kaj to lahko pomeni danes.
Že nekaj časa je v zraku splošni občutek nelagodja in negotovosti. Časi so namreč težki, recesije noče in noče biti konec, banke rešujemo, a jih morda sploh ni mogoče rešiti, cele države so na robu bankrota. Vtis je tudi, da se bo zdaj zdaj zgodila apokaliptična katastrofa, ki bo bodisi požrla vse ali pa očistila svet in pripravila vse za nov, svež začetek.

Obstaja pa tudi alternativa, ki jo je zastopal prav JK. Bil je Pot, kar je pomenilo, da jo je ustvarjal in da je vsak njegov učenec stopal po njej. Kam je vodila ta Pot?
Pot je vodila le v komunizem. Jezusov brezkompromisni zagovor egalitarnosti lahko namreč vodi samo v komunizem, ki temelji na enakosti ljudi in na tem, kar imajo lahko skupaj prav kot enaki.
Pot ne more voditi v katastrofo, razen če se ljudje tako odločijo, kar pa nujno pomeni, da skrenejo s Poti.
Današnji svet je torej na razpotju; nekaj se bo zagotovo zgodilo. Ne moremo vnaprej vedeti, kaj se bo zgodilo, lahko pa čakamo na dogodek ali pa tlakujemo pot do njega, kot jo je JK, ki je celo bil dogodek ravno z načinom, kako je postajal Pot.   
JK je kot Pot ljudem nekaj odvzel. Ko danes govorijo o njegovem delovanju, največkrat spregledajo, verjetno zainteresirano, to preprosto dejstvo. Kaj jim je torej vzel?
Vzel jim je imaginarije, napačne predstave, iluzije. Ni jim ponujal novih iluzij o svetu onkraj danega, kjer je domnevno vse čisto drugače kot tukaj. Daleč od tega.
Jezus Kristus ni zastopal nikakršnih imaginarijev in sam ni bil del nobenega imaginarija. Bil je sveti duh, ki je povsod, kjer sta vsaj dva človeka, saj je med njima, kar pa je čisto nekaj drugega.
Zdi se, da je današnji svet precej drugačen, saj imamo ljudje na voljo vse več imaginarijev in vedno nove iluzije, kar pomeni, da ves čas nekaj dobivamo, medtem ko je JK nekaj odvzemal. Dogaja pa se še nekaj drugega.
Dogajanje razumemo, če si zastavimo vprašanje, kdo je danes razbojnik za vse čase. Noam Chomsky at Occupy Boston je pravi medmrežni naslov za razmislek o zastavljenem vprašanju. Profesor pravi med drugim tudi tole: bančniki in drugi kapitalisti potrebujejo državo, da jih rešuje iz težav, drugače pa se nanjo požvižgajo.
Tak je sodobni neoliberalni hiperkapitalistični svet. Lastniki kapitala pridigajo navadnim ljudem o svobodnih trgih in svobodnem poslovanju, državo izganjajo kot nebodijotreba, obenem pa računajo, da jim bo dala kak bilijon ali trilijon dolarjev, ko bodo zabredli v težave.
In številni ljudje jim verjamejo oziroma nasedajo. Do njih se vedejo kot do razbojnikov, ki plenijo njihova domovanja, pri tem pa jim še pomagajo, in sicer tako, da primaknejo v vrečo nakradenega kak dolar.
Za zdravje ekonomije, kot ga imenujejo, je potrebno natanko to, kar je v naslovu filma: razbojniki za vse čase so namreč kapitalisti, ki nenehno priganjajo ljudi k potrošnji dobrin, češ da mora poraba rasti in rasti. Zadnje čase svetovne ekonomije sicer ne rastejo prav dobro, toda to je dodaten razlog za še hujše priganjanje ljudi.
Bankirji in kapitalisti tako priganjajo državo, naj jih reši iz težav, priganjajo pa tudi navadne ljudi, naj porabljajo denar, da ga bodo sami imeli čim več. Države se pustijo priganjati, ljudje pa tudi. Dajejo vse od sebe in kapitalizmu gre vsaj na videz res na bolje. Pot je tlakovana z dobrimi nameni, katastrof pa je vsak dan več.
Imaginarno dejstvo, da gre kapitalizmu na bolje, v to pa nas prepričujejo tudi mediji, seveda še ne pomeni, da bo šlo na bolje tudi ljudem. Nobeno naključje zato ni, da ljudje danes pravzaprav sploh ne govorijo o kapitalizmu: govorijo o zdravju ekonomije, govorijo o gospodarski rasti, o proizvodnji dobrin, o porabi in potrošnji, le o kapitalizmu in o tem, kako deluje, se ne pogovarjajo. Mediji so polni vseh mogočih vsebin, le analiz dejanskega kapitalističnega delovanja je komaj za vzorec, zato ljudje o njem vedo zelo malo.
Kapitalizmu gre zaradi take nevednosti ljudi še veliko bolje, kar nikakor ni nenavadno, kajti vednost je moč, odsotnost vednosti pa nemoč.
Razbojniki zaradi zapisanega lahko upajo, da jim bo šlo tudi v prihodnosti dobro, pa čeprav je mogoče, da se bo vse skupaj podrlo. Ljudje se namreč težko spreminjajo. To pa še ne pomeni, da se ne morejo. Vzemimo kot primer ljubezen.
Ljubezen ne pomeni slepe zaljubljenosti, temveč pomeni nekaj povsem drugega. Pomeni zlasti trdo delo. Ljubezen je namreč odnos do drugega človeka, ki vpliva nazaj na nas. Vpliva zato, ker v drugem človeku ljubimo nekaj, kar je v njem več kot on sam; enako kajpak velja za drugega človeka, ki nas ljubi, kajti tudi on ljubi nekaj v nas, kar je več, kar je presežek. Ljubezen je zato v osnovi zavezana posebnemu presežku.
Alain Badiou pravi celo, da je ljubezen procedura resnice. Z njegovo trditvijo se zlahka strinjam: ljubezen je namreč ljubezen do drugega, to pa terja posebno odrekanje.
Ljubezen zato ni zgolj trdo delo, temveč je tudi odrekanje, kajti ljubezen dveh ljudi je zavezana preseganju danega, kajti drugi v človeku pomeni odprtost in samo odpiranje odprtosti. V tem prepoznavamo potrebo po trdem delu in odrekanje, s katerim postavljamo v oklepaj vsak imaginarij, zaradi katerega ne verjamemo več v lastni narcizem, pod resnim vprašanjem pa je tudi naša egocentričnost.
Ni naključje, da ni bil JK le Pot, ampak je bil tudi Ljubezen.
Razbojnik za vse čase so v filmu popotniki skozi čas. Vedo, kdaj se bodo na določenem kraju odprla časovna vrata, zato poskrbijo, da so vselej ob pravem času na pravem kraju. To je zelo pomembno, saj praviloma kradejo bogatim, ti jih seveda nato divje preganjajo. Pred njimi vedno znova zbežijo v zadnjem trenutku in izginejo v časovni luknji.
Potujejo s pomočjo zemljevida, ki jim ga je dalo Vrhovno bitje. To odgovori tudi na vprašanje, zakaj mora obstajati zlo; vsekakor mora imeti nekaj skupnega s svobodno voljo, reče.  
Ljudje imajo res svobodno voljo. Zaradi nje lahko tlakujejo Pot, lahko pa se tudi predajajo Ljubezni. Seveda pa se lahko vedejo tudi čisto drugače.