Obuti maček (Puss in Boots, Chris Miller, 2011)


Živimo v zelo negotovih časih, ko je nelagodje v civilizaciji, kot bi rekel Freud, veliko, zelo veliko. Ne vemo čisto natančno, kaj se dogaja v svetu, toda prav ta negotovost je posebna priložnost za nastanek nečesa zares novega. Kako se to lahko zgodi?

Prijetna risanka o inteligentnem mačku, ki spretno vihti meč in zapeljuje muce, se pogumno bojuje za pravično stvar, ostane zaradi svoje pokončne drže v nekem trenutku celo povsem sam, saj ga izkoristijo čisto vsi okoli njega, potem pa ga strahopetno pustijo na cedilu, da konča v zaporu, je v resnici mnogo več kot razvedrilo in estetska filmska mojstrovina. Zakaj?
Preprosto zato, ker moramo vzporedno s filmom razmišljati o nenavadnem pojavu, ki je v današnjem kognitivnem kapitalističnem svetu izjemno pogost, obenem pa je tudi zelo pomemben in nekoliko zaskrbljujoč.
O njem je doslej velikokrat razmišljal Noam Chomsky, ko ga je zanimalo delovanje intelektualcev, ljudi, ki zagotovo veliko vedo, saj praviloma dolga leta študirajo, obenem pa se zdi, da prav oni danes še najbolj podpirajo kognitivni in biopastoralni kapitalizem. Kako je to mogoče, če pa bi lahko upravičeno verjeli, da so intelektualci kritični in uporni že po definiciji?
Mogoče je, ker so v radikalnem smislu vse prej kot kritični in so celo zelo podkupljivi. Ne smemo biti naivni: intelektualci dobro vedo, kako pomembno je znanje za razvoj gospodarstva in družbenega življenja, obenem pa jim je tudi jasno, da so prav oni privilegirani nosilci taistega znanja. Pod kožo so seveda vsi krvavi, kar pomeni, da niso imuni pred delovanjem iste oblasti, ki jih sicer nujno potrebuje; in natanko za oblast gre.
Torej lahko mirno zapišemo, da so zaradi svojega privilegiranega položaja tudi zelo ranljivi, kajti oblast jih nujno potrebuje, hkrati pa se sami zlahka spremenijo ne le v nosilce znanja, temveč tudi v zastopnike oblasti, ki jih kajpak potrebuje, in ideoloških praks. Vidimo, da se lahko krog zelo hitro sklene.
Intelektualci so v sodobnem svetu vsekakor privilegirani, sorazmerno dobro plačani, obenem pa sodelujejo še pri vzdrževanju oblastnih odnosov in se pri tem sklicujejo na znanje oziroma vednost, ki je navadni ljudje seveda nimajo.
Podkupljivost intelektualcev pomeni, da ti zaradi orisanih strukturnih možnosti nimajo kakega posebnega interesa, da bi postali disidenti in uporniki, saj bi hitro izgubili vse privilegije. Prav nasprotno je res: imajo močan interes, da ostanejo na položajih, na katerih so se znašli.
Vse skupaj je resno, kajti človek lahko z besedami naredi zelo veliko. Besede so vsekakor orožje, s katerim je mogoče močno vplivati na ljudi. In natanko to se ves čas dogaja, zato se v medijih nenehno ponavljajo podobne besede, podobni stavki, odstopanj je zelo malo.
Tako deluje sodobna oblast: z rabo besed, z znanjem, z informacijami, s podatki, do katerih imajo ljudje lahek dostop. Prav zato se zdi, da so ljudje v kapitalističnih občestvih svobodni, da lahko govorijo, kar hočejo. Toda če dobro prisluhnete, zlahka ugotovite, da govorijo ves čas ali večji del časa o istem. V tem je zares nekaj čudnega.
Intelektualci zagotovo veliko govorijo. Veliko govorijo tudi o potrebi po spremembah. To je seveda logično, kajti če veliko veš, potem gotovo veš tudi to, da bi bile lahko zadeve v družbi drugačne, boljše, bolj učinkovite. Vse to je zelo razumljivo.
Veliko govorjenja o spremembah pa še ne pomeni, da se bodo tudi zgodile. Zaradi govorjenja se lahko zgodi celo obratno, kajti mogoče je, da ljudje veliko govorijo o spremembah natanko zato, da se ne bi nič zgodilo. Ali radikalno rečeno: mogoče je, da ljudje govorijo o spremembah in sočasno upajo, da se ne bodo zgodile ravno zaradi njihovega govorjenja.
Družbene spremembe je torej mogoče preprečevati tudi z govorjenjem o potrebi po družbenih spremembah. Enako velja za tako imenovano kritično mišljenje. Danes je mogoče ravno s kritično mislijo (ki to v resnici sploh ni, seveda) uspešno in učinkovito preprečevati kritično misel in družbene spremembe. V tem je nekaj paradoksnega, kajti v kognitivnem kapitalizmu je bolj kot kadarkoli v zgodovini na delu opisani mehanizem, ki deluje prav zaradi premika na področje kognitivnega, duhovnega, simbolnega.
Toda obenem lahko povemo tudi optimistično zgodbo. Misel ima namreč zakonitosti, zaradi katerih se razvija celo, če ne želimo. Zato je pomembno vprašanje, kako nas misel zagrabi, kaj naredi z nami, koliko smo jo pripravljeni jemati resno, kako se ji prepustimo.
Primer sta Nikolaj Kopernik in Giordano Bruno. Oba sta bila konservativca, toda v nekem odločilnem trenutku sta bila pripravljena vztrajati pri idejah, ki sta jih zagovarjala, čeprav sta pri tem tvegala življenje, Bruno pa ga je tudi zares izgubil. Enako bi lahko rekli za Sokrata in Jezusa Kristusa, le da sta oba sprejela simbolni mandat že na začetku, ne šele pozneje v življenju.
Prav zaradi misli se človeku lahko zgodi, da je sprva ne jemlje resno, potem pa se nenadoma kljub nasprotni volji znajde v položaju, ki je resnično avtentičen. Resnično avtentičen trenutek v človeškem življenju je tisti, ko misel, ki je človek sprva ni jemal zelo resno ali pa je bil do nje celo povsem brezbrižen, naenkrat zagrabi in jo isti človek začne jemati smrtno resno.
Obstajajo avtentične priložnosti, ne obstaja nekaj avtentičnega globoko v vsakem človeku. Če ta pogleda globoko vase, kar se na primer dogaja na kavču pri analitiku, ne odkrije nikakršne avtentičnosti, ampak se sooča predvsem s strahovi, z napačnimi domnevami, z zgrešenimi sklepi, s travmatičnimi spomini in podobno.
Analiza je zato dober primer, ki pomaga pojasniti, kako delujejo ideje in na kakšne načine se ljudje odzivajo nanje. In vnovič pride do izraza slavno Freudovo spoznanje, da človek ni gospodar v lastni hiši: ideje ga lahko zgrabijo, pa če to hoče ali ne, zgrabijo ga lahko celo, če se jim aktivno upira, saj ga zgrabijo nezavedno. To se dogaja zato, ker ni tako zelo pomembno, kakšen je človek, kaj dela in kako se vede, saj je pomembneje, kakšne so ideje, kako se povezane med seboj, kakšne učinke lahko sprožajo, kako je človek pripet nanje.
Človek je lahko na primer moralno pokvarjen, pa to še ne pomeni, da nima dobrih idej; velja seveda tudi obratno. Prednost moramo zato dajati idejam, ne ljudem in načinom, kako so oblečeni, kako spretno govorijo, kako dobri govorci so. Ne, prednost je na strani čistih idej, tem je treba zares prisluhniti, človeka in njegovo imaginarno identiteto lahko pri tem celo zanemarimo.
Več resnice je v idejah kot pa v ljudeh, v njihovi notranjosti, v dušah in skritih meandrih osebnosti. Ideje, ki jih zagovarjam in branim, je zato mogoče uporabiti celo proti meni, saj ni nujno, da zares dobro vem, kaj govorim in koliko resnice je v idejah, ki jih zagovarjam.
V orisanem najdemo tudi temeljni vzvod za razumevanje teorije hendikepa. Hendikep je namreč vezan na strukturno negotovost ljudi, ki niso gospodarji, ampak so vselej podrejeni idejam in njihovim učinkom. Toda hrbtna stran istega je, da prav ljudje, na primer intelektualci, ki veliko berejo in posledično veliko vedo, zares lahko nastopajo kritično in zvesto sledijo logiki idej, ki jih zagovarjajo – ravno zaradi hendikepa.
V tej negotovosti je mogoče tudi vztrajati. To pomeni, da ni treba takoj preiti k dejanjem, da bi zmanjšali negotovost, ampak je včasih pri njej treba prav vztrajati natanko zaradi negotovosti, kar pomeni misliti namesto delovati. Delovanje ima namreč lahko v določenih primerih funkcijo izogibanja negotovosti, ki jo sprožajo ideje.