Marčne ide (The Ides of March, George Clooney, 2011)


Zgodovina nas uči, da bi se morali bati marčnih id, kajti Julij Cezar je na primer plačal visoko ceno prav na marčne ide, saj so ga takrat, bilo je leta 44 pred našim štetjem, umorili.

A iz vsakdanje izkušnje dobro vemo, kako neverjetno težko je kaj spremeniti v življenju; spremembe težko sprožamo že, ko govorimo o malenkostih, kakršna je na primer zamenjava diete ali hujšanje. Obenem nam je vsem jasno, saj živimo v istem spektakelskem kapitalizmu, kako izjemno pomembni so za naša življenja politiki, kako veliko tehnokratskega blišča je okoli njih, kako občudujemo njihove vzvišene govore in narcisoidne spektakelske nastope, čeprav so zgolj navadni ljudje, ki imajo čisto take težave s spremembami v življenju kot mi in bi se tudi morali bati marčnih id.
Seveda je res, da se trudijo za spremembe na ravni družbenega dogajanja, in ne na ravni posameznikovega življenja, toda obenem je tudi res, da se v sodobnih družbah, ki so povsem podrejene kapitalističnim zahtevam po vedno večji produktivnosti, zastavlja zelo resno vprašanje, kako naj posamezniki sploh vzdržijo tak ritem življenja in kaj dobrega jim, kljub lepim besedam, zares prinaša.
Ritem življenja v kapitalističnih tehnokratskih družbah je tako divji in zahteven, da je posameein človek vedno znova v resni stiski, saj bodisi ne more izvajati vsega, kar od njega pričakuje hedonistični nadjaz, ali pa ga je preprosto strah, kaj se bo zgodilo, če ne bo izpolnjeval vseh zahtev.
Tesnoba posameznikov je zato ključna za razumevanje osnovne koordinate sodobnega življenja, kajti nastaja in razvija se močan vtis, da se bodo v prihodnosti dogajale same katastrofe, če se ljudje ne bodo strogo držali tega, kar pričakujejo od njih zastopniki kapitalističnih zahtev, ki so seveda take, da ohranjajo pri življenju kapitalizem, medtem ko so ljudje, brez katerih kapitalizem sicer ne more preživeti, manj pomembni ali pa celo niso pomembni.
Prav zato je še bolj grozljivo spoznanje, da imajo od kapitalistične tekme za dobički in lepih besed v resnici koristi zgolj nekateri; srhljivo je, koliko privilegijev imajo nekateri izbranci in kako zelo v krizi je kapitalizem, ki ga sicer zagovarjajo in navidezno celo skrbijo zanj z nagovarjanjem ljudi, naj še bolj verjamejo v vrednote, naj še bolj garajo, si zategujejo pasove in trošijo dobrine, da bo ekonomija pri zdravju, kot pravijo.
Najbolj grozljivo pri vsem tem pa je, da jim verjamemo celo tedaj, ko očitno govorijo neumnosti. Njihovo govorjenje ima namreč tudi konkretne posledice. Pomislite na bilijone in celo trilijone dolarjev, ki so jih našli tako rekoč v hipu, ko je bilo pred nekaj leti po njihovem mnenju treba začeti reševati banke oziroma kapitalizem. Dejstvo zares bode v oči.
Reševanje kapitalizma se v tej luči ljudem prikazuje celo kot moralno in vzvišeno dejanje, ki zasluži najvišja priznanja: ljudje z vsega sveta so se v kratkem času dogovorili, kaj je treba narediti, vstran so potisnili svoje egoistične interese, se tako rekoč žrtvovali za skupno dobro, a v resnici ni tako.
Zadeva je veliko bolj zapletena. Znašli smo se namreč v hiperkapitalističnem svetu, v katerem se dogaja nekaj zares grozljivega. Reševanje kapitalizma je danes že čista blaznost, kajti lahko se zgodi celo tisto, kar najdemo tudi v neumnem izreku, da je operacija sicer uspela, toda pacient je kljub temu umrl. Lahko se torej zgodi, da bomo rešili kapitalizem, cena za njegovo rešitev pa bo popolna katastrofa v obliki milijonov nezaposlenih, nezamisljivi revščini in obubožanju večine ljudi. Na koncu se bo zastavilo celo vprašanje, kaj bo kapitalizem samemu sebi, če ne bo ljudi, od katerih sicer živi, saj ne more obstajati brez izkoriščanja njih kot delovne sile.
Slavoj Žižek nekje poudarja, da moramo kapitalizem uzreti natanko v orisani perspektivi. Kapitalizem namreč ni konformistično prilagajanje ljudi vedno novim razmeram, ki se dinamično in zelo hitro spreminjajo, ampak je veliko bolj podoben drvenju hitrega vlaka naravnost proti zastavljenemu cilju, tudi če pri tem vsi umremo. V takem delovanju zasledimo odmet Kantovega spoznanja, da je tudi odločitev za čisto zlo etična.
V filmu Marčne ide spremljamo prav to. Vidimo, kaj se dogaja na pripravah na izvolitev naslednjega ameriškega predsednika, družimo se z morebitnim bodočim predsednikom najmočnejše države na svetu, vpogled dobimo v zakulisje, v delovanje ekipe ljudi, ki skrbi za to, da vse teče, kot mora.
Res vse teče, potem pa se zgodi droben incident. V življenje kandidata za mesto predsednika vstopi mlado dekle z imenom Molly (Evan Rachel Wood), ki kmalu potem zanosi. Povsem jasno je, da ne sme nihče izvedeti, kaj se je zgodilo, čeprav je celotna predsedniška kampanja dobesedno zasičena s frazami o spoštovanju ljudi, dostojanstvu in solidarnosti.
Vse teče naprej, kot da se ni nič zgodilo. Seveda je težko doseči tak vtis, kar je popolnoma jasno. Enako je z zavestjo ljudi: težko je vplivati na zavest, da se bo vedla, kot da se ni nič zgodilo, če obenem ve, da se je.
Zavest mora verjeti v nekaj, kar je nad tako vednostjo, kar pomeni, da na primer razloži sicer nemoralna in neetična dejanja z vzvišenimi idejami, kot so svoboda, patriotizem, ljubezen do domovine in podobno.
Sodobni kapitalizem deluje po enakem načelu: ljudje so pripravljeni verjeti, da ga je treba obdržati pri življenju ne glede na ceno, toda starodavni izrek, da se je vendarle treba bati marčnih id, odzvanja tudi po koncu filma, kajti Stephen Meyers (Ryan Gosling) je medtem potegnil nekaj potez, zaradi katerih se je močno spremenil. In nihče ne ve, kakšne bodo njegove nadaljnje poteze. Na začetku je bil trdno prepričan, da njegov predsedniški kandidat preprosto mora zmagati na volitvah, čeprav mu Ida (Marisa Tomei), za katero na koncu reče, da je njegova najboljša prijateljica, zelo jasno pove, naj ne bo naiven, saj ga bo prej ali slej pustil na cedilu, kajti vse skupaj je zgolj igra, kar pomeni, da ne sme preveč verjeti v stvar, čeprav guverner govori o idealih, za katere naj bi se bojevali, in o tem, da ne bi smeli tiščati glave v pesek.
Stephen se je spremenil, čeprav se je težko spreminjati. In če se je spremenil enkrat, se lahko tudi v drugo.