Hugo (Martin Scorsese, 2011)

Uvod v razmišljanje, ki se je porodilo ob gledanju filma, je pripet na pomembno razliko v kapitalističnem načinu proizvajanja dobrin v 20. stoletju. Proizvodnjo dobrin, predmetov, objektov je namreč proti koncu stoletja zamenjala brezmejna proizvodnja kognitivnih vsebin, prepletenih s finančnimi špekulacijami, ki so zgodovinsko brez primere, z njo pa se je še pospešilo spreminjanje in preoblikovanje človekovih misli in vsega, kar sicer sestavlja osebnosti ljudi.

Pripadniki družbenih elit so si tako nagrabili še več bogastva, kot so ga že v preteklosti, kar seveda pomeni, da je skokovito naraščalo število revnih in izključenih ljudi po vsem svetu, narašča pa še danes. Obenem je rasla potreba po novem razmisleku o aktualnih dogajanjih, po novih idejah in konceptih, kajti postajalo je vse bolj očitno, da taka rast preprosto ne vodi nikamor, da je nepravična in da v končnem svetu ne more biti niti vzdržna niti smiselna. Svet postaja vse bolj absurden in uničujoč, potreba po novih idejah je vse večja.
Astronomske vsote denarja, kot pravi Naom Chomsky, se stekajo v roke peščice ljudi, za vse druge je na voljo zgolj drobiž. In prav ti ljudje so se počasi vendarle zbudili iz spanja in zganili; danes se po vsem svetu dogaja, da okupirajo borze, banke, zavzeli so celo Wall Street. Svet zaradi njih nikoli več ne bo, kar je bil.
Kaj ima zapisano skupnega s filmom Hugo, ki bi ga lahko razumeli tudi kot prikupno zgodbo o nadobudnem najstniku s srečnim koncem?
Na prvi pogled pravzaprav ničesar, v resnici pa je povezava močna in globoka, kot bo razvidno v nadaljevanju.
Knjiga Hugo Cabret, ki jo je pred nekaj leti napisal in ilustriral Brian Selznick, se prične kot film, čeprav je sam avtor dejal, da knjiga nikakor ni film. To je zares zelo nenavadna knjiga, saj je pol strani opremljenih s podobami, na drugi polovici pa so zgolj besede. Po knjigi je Martin Scorsese posnel izjemen film s preprostim naslovom Hugo, ki bo zagotovo prišel v zgodovino filma in jo močno zaznamoval, saj je izvrsten; ravno te dni je režiser zanj prejel prestižno nagrado zlati globus.
Hugo je dvanajstletni mladenič. Nekoč je imel očeta, vendar sedaj živi sam, saj je oče nesrečno umrl. Njegov dom predstavlja pariška železniška postaja, kar bi bilo lahko za koga tudi srhljivo dejstvo. Toda to je v resnici čudovit svet, poln nenavadnosti, presenečenj, neobičajnih dogodkov, pa tudi strahu in trepetanja pred visokoraslim inšpektorjem z mračnim pogledom in njegovim hudim psom, ki prav na postaji dan in noč prežita za brezdomci in jih pošiljata v sirotišnico, saj inšpektor trdno verjame, da je tako tudi najbolj prav, saj je potem svet na videz bolj čist, discipliniran in urejen.
Hugo seveda ne želi pristati v sirotišnici, čeprav je na svetu čisto sam. Poleg tega želi nadaljevati in dokončati delo svojega očeta. Robota ali avtomat, s katerim se je ukvarjal, skuša popraviti, da bo vnovič delal to, za kar je bil ustvarjen; očitno je, da ni depresiven in da ni zapadel vplivom slabe družbe, pa tudi strah ga ni.
In za kaj je bil robot ustvarjen? Ustvarjen je bil za pisanje oziroma risanje, za to, kar ustvarjamo tudi ljudje, ko govorimo in uporabljamo jezik. Ustvarjamo nove simbolne in imaginarne prostore, ustvarjamo pogoje za čarovnijo, magijo, skrivnosti in sanje. Brez njih ne moremo niti živeti niti preživeti.
Železniška postaja je vsekakor zelo poseben prostor. Tam se srečujejo ljudje z vsega sveta; eni prihajajo, drugi odhajajo. To je živahen kraj, kjer se vedno veliko dogaja. Postaja nikoli ne spi, z nje je mogoče kadarkoli oditi kamorkoli, tja se je mogoče tudi vračati.
Hugo seveda nujno potrebuje sestavne dele za robota. Dobiti jih je težko, včasih kakega ukrade pri starcu, ki ima delavnico oziroma trgovino z igračami prav na postaji.
Starcu je ime Georges (Ben Kingsley) in je nekoliko žalosten, navidez pa je tudi zelo strog. Njegovega priimka dolgo ne poznamo, spoznamo ga šele ob koncu filma, ko tudi izvemo, da je film pravzaprav o njem in o tem, kar je ustvaril kot čarovnik, iluzionist, mag; to je film o samem filmu.
Železniška postaja je zato nenadoma še bolj nenavadna, kot mislimo, in skrivnostna. Zaradi nje se ne premikamo le v prostoru, saj se premikamo tudi v času. In režiser poskrbi za neverjetna, čudežna potovanja, na katerih se srečamo s samimi pionirji filma, s posnetki iz davno minulih časov, s prihodom vlaka na postajo, z odhajanjem delavk iz tovarne, z igralci in igralkami, s samo zgodovino filmskega ustvarjanja oziroma čarovnij, ki so spremenile svet in ga spreminjajo še danes, saj ljudje potrebujejo in želijo iluzije.
In na koncu nam postane jasno, da je Georges lahko le nepozabni Georges Méliès. Z njim se nato srečamo v živo, v stanovanju, kjer živi s soprogo. Še enkrat si ogledamo kadre iz ročno pobarvanega filma Potovanje na Luno (Le voyage dans la lune, 1902) in prisluhnemo zgodbi, ki jo zbranim pripoveduje slavni režiser.
Iz zgodbe je razvidno, kako se je na prehodu v 20. stoletje rojevala nova vrsta magije, kaj je omogočalo nove in privlačne iluzije, neverjetne zgodbe. Ljudje so uživali v njih, toda potem je prišel čas vojne in klanja. Vojaki seveda niso marali za iluzije, saj so živeli v brutalni realnosti, Méliès je zadnji film posnel leta 1913, potem je bilo vsega konec, postal je navadni prodajalec igračk, svet pa se je že pripravljal na veliko depresijo in drugo klanje.
Robot, ki ga skuša popraviti Hugo, je režiserjeva last, a mladenič tega ne ve. Na koncu se robot sicer raztrešči na železniškem tiru, toda to morda niti ni pomembno. Nastali bodo novi roboti, kot bodo nastajale nove čarovnije in zgodbe. Tam na železniški postaji se namreč dnevno srečujejo čarovniki, magi, modreci, popotniki, avanturisti, nomadi, kakršen je Hugo. Na koncu filma je zato starodavno povabilo, povabilo, ki je morda največji dar, ki ga lahko človeško bitje podari drugemu človeškemu bitju, povabilo k sanjam. Sanjajte torej o boljšem svetu, nato pa se zanj še bojujte; skupaj, seveda, vselej skupaj, saj človeku ni dobro samemu biti, kot je nekoč vzkliknil Ivan Cankar.
Boj za boljši svet je tudi boj za boljše iluzije in čarovnije, za drugačne zgodbe, saj predstavljajo samo bit človeških eksistenc, ki so odprte, obenem pa ravno njihova odprtost omogoča ustvarjalnost, kreativnost, ki nikoli ne more postati zasebna lastnina ali projekt kakega tolstega kapitalista in tudi ne bi smela postati.