Terry Eagleton v knjigi Why Marx Was Right (Yale University Press, 2011) razmišlja o desetih tezah, iz katerih je nesporno razvidno, da je imel Marx v marsičem prav. Teze so:

1.   v najbolj dinamičnem, aktivnem in prožnem družbenem sistemu vseh časov – imenuje se kajpak kapitalizem – je nekaj neverjetno statičnega in ponavljajočega se, zato je imel Marx prav, ko je trdil, da bodo neenakosti med ljudmi nenehno naraščale in da bo, relativno vzeto, vse več bogastva v rokah vse manjšega števila ljudi;
2.    marksizem ni zgolj prazna teorija, saj z lahkoto dokažemo, da je na primer Marxova analiza medijev še najbolj prepričljivo dokazala, kar danes vsi doživljamo na svoji koži, to pa je, da so medijske vsebine v kapitalističnem svetu zainteresirano banalne, trivialne, senzacionalistične in polne predsodkov, da se ni treba ukvarjati z resnimi vsakdanjimi problemi, ki so zelo realni, otipljivi in imajo dolgoročne posledice;
3.    marksizem ni determinističen in Marx ni gledal na ljudi kot na orodja, s katerimi manipulira zgodovina, temveč je zagovarjal življenje svobodnih ljudi v svetu brez medsebojnega izkoriščanja, v svetu, kjer prevladuje solidarnost, kar je čisto nekaj drugega kot kapitalistično priganjanje ljudi k nenehni rasti, od katere imajo največje koristi pripadniki elit – to je šele resnični determinizem;
4.    marksizem ni utopija in Marx ni bil naivni sanjavec, saj se je ukvarjal z analizami konkretnih družbenih mehanizmov, ne pa z jasnovidnostjo in napovedovanjem prihodnosti, s čimer se v današnjem kapitalizmu ukvarjajo številni zasebniki in kujejo dobičke na račun lahkovernih ljudi, poleg tega pa se je zavedal, da je mogoče realno razmišljati o prihodnosti družbenega življenja šele, ko dobro poznamo koordinate obstoječega;
5.    Marxu očitajo, da je celotno družbeno življenje skrčil na ekonomijo oziroma ekonomske zakonitosti, dejstvo pa je, da danes nenehno, iz dneva v dan, poslušamo ekonomiste in politike, ki se sklicujejo na ekonomiste, ki nam pripovedujejo, kaj vse moramo narediti, da bi rešili ekonomije oziroma gospodarstva, banke, bankirje, sam kapitalizem, medtem ko je Marx ravno eden najbolj ostrih kritikov tistih, ki zagovarjajo zamisli o tem, da je bistvo človeka konkretno delo na polju, vožnja s traktorjem ali izdelovanje avtomobilov, saj je človekovo bistvo, kot ga je razumel Marx, ravno preseganje tega, kar je danes v jedru kapitalistične proizvodnje (dolgočasno, repetitivno, rutinsko delo), ki pravzaprav sploh ni proizvodnja, še manj je kreativno delo, ki ga je Marx prepoznaval kot glavno zmožnost človeških bitij, saj je v glavnem neskončno kopičenje in recikliranje istega;
6.    Marxu očitajo materializem, medtem ko je danes materializma neskončnokrat več kakor v njegovih časih, in medtem ko ljudje kopičijo denar in dobrine kot blazni, se z lahkoto prepričamo, da je v Marxovih knjigah najti zagovor nasprotnega, to je ideje, da je človek po naravi simbolno, duhovno bitje, ne pa materialist – za Marxa je človek najprej in bistveno bitje, ki misli, ne pa kopiči dobičke, je bitje zgodb, ki pripoveduje zgodbe in postaja zgodba;
7.    ugovor, češ da je Marxovo govorjenje o družbenih razredih zastarelo, je danes ne le zgrešen, temveč je kar absurden, saj živimo v kapitalističnem svetu, v katerem pospešeno nastajata majhen razred lastnikov kapitala in velikanski razred izključenih ljudi, ki sicer paradoksno živijo v globalnem svetu, vendar so povsem izključeni iz procesov odločanja, obenem pa se od njih ne pričakuje ničesar drugega kot potrošnja in reproduciranje obstoječega, zaradi katerega se vse spreminja, da se ne bi nič zares spremenilo;
8.    Marx ni zagovarjal nasilnega družbenega prevrata, ki bi ukinil kapitalizem, temveč je zagovarja človekovo zmožnost za razumno presojanje sveta, v katerem živi, in etičnost takega presojanja, ki vsakemu človeku z zdravim razumom pove, da obstajajo situacije, v katerih je racionalno, če se človek ne upira, in situacije, v katerih je neracionalno in neetično, če se ne upira oblastnim in gospostvenim razmerjem;
9.    Marx ni verjel v vseobsegajočo moč države, ki nadzoruje ljudi, temveč v državo kot edino množico institucij, ki lahko razumno ureja obče dobro in skrbi za to, da ne dobijo vsega v roke zasebni lastniki kapitala, kajti nekatere zadeve ne bi smele nikoli postati predmet špekulacij in tekanja za čim večjimi dobički, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, kar doživljamo danes, ko kapital omejuje države, namesto da bi države omejevale kapitaliste;
10.    vsa današnja gibanja za boljši svet se tako ali drugače naslavljajo na Marxa in njegove analize družbenih mehanizmov, kajti njihov skupni imenovalec je ta, pod katerega bi se z veseljem podpisal Marx – drugačne oblike življenja, nad katerimi ne visi Damoklejev meč kapitala, dobičkov, medsebojnega izkoriščanja in neskončne, brezmejne rasti.
Marx je verjel, da je boljši svet možen, in sam se povsem strinjam z njim.