Intenziven premislek infamne teorije (kratek opis) o konformizmu, množičnih medijih in družbenemu nadzoru Elisabeth Noelle-Neumann od nas zahteva vsaj dvoje. Na eni strani imamo problematiko, ki se tiče nekonsistentnosti, pomanjkljivosti in določenih nejasnosti teoretske koncepcije spirale molka, na drugi pa vprašanja, ki se ubadajo z njeno empirično (ne)veljavnostjo in nasprotujočimi izsledki različnih študij, ki to veljavnost preiskujejo.

Ker bi bila že zgolj krajša razprava o avtoričinem zmotnem ali vsaj pomanjkljivo argumentiranem razumevanju družbenega konsenza, pomena pojma mnenje in javno ter moči samega javnega mnenja (Splichal 1997) ob tej priložnosti znatno predolga in praktično neproduktivna, saj so to polje temeljito razdelali tako domači kot tuji teoretiki, jo bomo prihranili za drugič. V pričujočem besedilu se bomo zato raje posvetili prehitrim zaključkom avtorice glede empirične veljavnosti vpliva strahu pred izolacijo na konformnost, ki je – kot bomo ugotovili – močno kulturno pogojena in jo težko razlagamo z vnaprej določenim univerzalnim konceptualnim aparatom in še težje s strukturno zelo omejenimi socialnopsihološkimi eksperimenti.
Znotraj polja kritike moči strahu pred družbeno izolacijo se zopet porajata vsaj dva različna sklopa vprašanj. Prvi se nanaša na predpostavko, da strah pred izolacijo sploh obstaja in da je dovolj močan motivator, ki sili ljudi v konformistično obnašanje ter jim navkljub njihovem zavedanju preprečuje, da bi delovali pod okriljem svoje agende. Ta predpostavka spregleduje tudi dejstvo, da ni vsaka konformnost enaka in da v določenih primerih sploh ni slaba (Price in Allen v Splichal, 1997). Drugi v preteklosti bolj raziskovani sklop pa se tiče utemeljenosti posplošitve izsledkov relativno majhnih ter kratkoročnih znanstvenih študij o konformnosti, ki težko zajamejo vse implikacije pravega družbenega okolja, in nadaljnje aplikacije teh na vse družbe sveta (Glynn in McLeod 1985, Salmon in Kline 1985).
Številni avtorji (Glynn in McLeod 1985, Larosa 1991, Salmon in Neuwirth 1990) se torej sprašujejo, ali je strah pred izolacijo sploh zadosten preprečevalni element, ki onemogoči posameznikovo pripravljenost odkritega, nekonformnega govorjenja, in ali obstaja še kakšna druga instanca, ki že po definiciji preprečuje disenz v družbi. Kritično težavo, na katero naletimo ob prebiranju literature glede te tematike, na žalost predstavlja ekskluzivistično raziskovanje teh »drugih faktorjev« in pomanjkanje študij, ki bi vzporedno preučevale tudi strah pred izolacijo kot enega izmed (vsaj potencialnih) elementov prisile oziroma konformnosti.
Ozirajoč na drugi sklop dvomljivosti glede spirale molka spomnimo na temeljni argument oziroma dokaz, s katerim moč strahu pred izolacijo legitimira Noelle-Neumannova: izsledek znanega Aschevega (pa tudi Milgramovega) socialnopsihološkega eksperimenta, v katerem posameznik svojo presojo in ugotovitev podredi (napačnim) ugotovitvam večine. Paradoksalno je avtorica sama nevede pokazala na luknjo v svoji teoriji ravno s sklicevanjem na omenjene eksperimente. Poudarja namreč, da ima javno mnenje intrinzično moralno konotacijo in se ne ukvarja s tem, kaj je prav in kaj ni (Aschev eksperiment), temveč s tem, kaj je dobro in kaj slabo. Ravno ta moralna razsežnost javnega mnenja naj bi bil tisti element, ki ga naredi takó močno sredstvo družbenega nadzora in agens konformizma (Noelle-Neumann v Scheufele in Moy 2000). Omenjeni eksperimenti prav tako niso dobra reprezentacija dinamičnega, kontinuiranega družbenega življenja, ki vključuje mnogo medosebnih stikov, rezoniranja in komuniciranja (temeljnih konstituentov javnega mnenja), saj so udeležence izpostavili zgolj enemu dražljaju v eni sami časovni točki in že omenjene družbene dinamike sploh niso dopustili (ibid.). Katz (1983, 97), na primer, poudarja pomembnost vplivanja referenčnih skupin na delovanje posameznika: »teorija spirale molka ne more tako preprosto prezreti neposrednega vpliva aktualnega članstva in referenčnih skupin.« Trdi celo, da lahko mnenje posamezne referenčne skupine na posameznika deluje močneje kot večinsko mnenje celotne družbe. Nadalje, kot je opozoril že Asch sam, je bila posameznikova (ne)pripravljenost odgovoriti v skladu s svojim lastnim prepričanjem močno odvisna od številčnosti manjšine – takoj, ko se mu je pridružil že zgolj en sodelavec, je bil nasprotujoči posameznik neprimerno bolj pripravljen izraziti svoje mnenje (Asch v Scheufele in Moy 2000). Kot zadnji protiargument naj omenim zgolj še ugotovitve Moscovicija (v Splichal 1997), ki opozarjajo na pomembnost posameznikovega znanja o določenem vprašanju oziroma področju, na katerega se nanaša, ter (ne)jasnosti in kompleksnosti tako samega vprašanja oziroma problematike kot tudi resursov, h katerim se obračamo, da bi svoj odgovor oblikovali s pomočjo zunanjih informacij.
Verjetno glavna pomanjkljivost teorije spirale molka pa se nanaša na njeno neuniverzalno aplikabilnost, tj. manko splošne veljavnosti oziroma induktivnosti. Kajti sicer drži, da so v ekstremnih razmerah (hudih družbenih krizah), v določenih družbah (nekatere Zahodne države) in pod nadaljnjimi specifičnimi pogoji nekateri vidiki spirale molka v okrnjeni obliki delno veljavni, vendar obširno telo raziskav kaže (Donsbach in Stevenson, Tokinoya v Scheufele in Moy 2000, Tokinoya v Splichal 1997), da predpostavk strahu pred izolacijo ne moremo posplošiti na vsakršno družbo. Nadalje kažejo nasprotujoči argumenti, ki na eni strani dokazujejo veljavnost teorije spirale molka na podlagi nedavnih dogodkov v Združenih državah Amerike (moralna panika in krizno družbeno ozračje po septembrskih napadih kot sredstvo legitimacije absurdno neutemeljene invazije Iraka), ter na drugi ravno izpodbijajo veljavnost strahu pred izolacijo v Zahodnih družbah, češ da ga močno usidrana neoliberalna norma individualizma preprečuje. Huang (2005) namreč dokazuje, da so Tajvanci v primerjavi z Američani neprimerno bolj konformistični in podredljivi glasu večine, saj so zaradi njim lastnih političnih in predvsem družbeno-kulturnih specifik veliko bolj kolektivistično naravnani in zato manj pripravljeni oporekati večini. Nasprotno so z ideologijo individualizma prežeti Američani tudi v manjšini pripravljeni izraziti svoje lastno mnenje in nasprotovati prevladujočim glasovom (ibid.). Če pustimo ob strani očitne pomanjkljivosti študije in ne enoznačne izsledke, na katere opozarja tudi sam avtor, lahko opazimo, da njegove ugotovitve neposredno nasprotujejo ugotovitvam drugih teoretikov, ki pravijo, da je teorija spirale molka najbolj aplikabilna ravno na primer Zahodnjaških družb. Ti (Brown in drugi 2004) namreč ugotavljajo, da so se po septembrskih napadih Američani ne glede na svoja dejanska občutja o islamski veri bali negativnih posledic javnega izražanja (tudi najmanj pomembnih) pozitivnih prepričanj o Islamu. »To ustreza teoriji spirale molka in raziskavam, ki predpostavljajo, da se ljudje bojijo družbenih sankcij kot rezultata izražanja [nasprotujočih] neljudskih stališč« (ibid.). Tako diametralno nasprotujoče raziskave (oziroma njihovi izsledki) strahu pred izolacijo zelo nazorno kažejo, kako težko je podati dokončno in popolnoma točno ter izključujoče ovrednotenje veljavnosti teorije spirale molka ali strahu pred izolacijo kot glavnega dejavnika za javno izražanje stališč, ki imajo veliko družbeno težo.
Teorijo spirale molka in predvsem njeno predpostavko o moči strahu pred izolacijo kot glavnemu dejavniku konformizma pri izražanju mnenj v sklopu javnega mnenja so teoretiki kritizirali že pred njeno stvaritvijo (Albig, Key v Splichal 1997, 255), takoj po njeni objavi v sedemdesetih in še dobrih 30 let kasneje. Strah pred izolacijo torej ni tako enoznačen, vpliven in univerzalen dejavnik, kot ga je videla Noelle-Neumann, pa vendar ta pomislek glede njene teorije še zdaleč ni niti edini niti najpomembnejši. Kot smo že spomnili, je avtorica javno mnenje razumela prej kot totalitaristični družbeni nadzor (ter ne kot normativno-teoretični agens rezoniranja) in, kot opozarja Splichal (1997, 277), s spregledom družbenih struktur in referenčnih skupin storila usodno napako že pri sami koncepciji svojega predmeta raziskovanja. Sicer zelo kritične pomanjkljivosti argumentiranja strahu pred izolacijo so tako še najmanj, kar ji lahko zamerimo.



Viri in literatura:
•    Brown, William in Shyla Welch. 2004. Post-September 11th Perceptions of Islam and the Spiral of Silence. Dostopno prek: http://www.allacademic.com/meta/p_mla_apa_research_citation/1/1/2/9/7/p111129_index.html (3. junij 2011).
•    Glynn C. J. in McLeod J. M. 1985. Implications of the spiral of silence theory for communication and public opinion research. Political Communication Yearbook 1984 43-65.
•    Huang, Huiping. 2005. A Cross-Cultural Test of the Spiral of Silence. International Journal of Public Opinion Research 17(3): 324-345.
•    Katz, Elihu. 1983. Publicity and pluralistic ignorance: notes on the »spiral of silence«. V Mass Communication Yearbook, ur. E. Wartella in D. C. Whitney (4): 89-99. Beverly Hills: Sage.
•    Larosa, D. L. 1991. Political outspokenness: Factors working against the spiral of silence. Journalism Quarterly 131-140.
•    Salmon C. T. in Gerald F. Kline. 1985. The Spiral of Silence ten years later: An Examination and evaluation. Political Communication Yearbook 1984 3-30.
•    Salmon C. T. in Kurt Neuwirth. 1990. Perceptions of opinion climates and willingness to discuss abortion.  Journalism Quarterly 67: 566-577.
•    Scheufele, D. A. in Patricia Moy. 2000. Twenty-five years of the spiral of silence: A conceptual review and empirical outlook. International Journal of Public Opinion Research 12 (1): 3-28.
•    Splichal, Slavko. 1997. Javno mnenje. Ljubljana: FDV.