»Opažam nekaj nenavadnega. Takoj ko človek omeni, da je treba analizirati zapleteno ozadje, je praviloma obtožen, da podpira ali opravičuje terorizem Hamasa. Ali se zavedamo, kako nenavadna je ta prepoved analize, da bi videli vso kompleksnost? V katero družbo spada ta prepoved?«

Te besede je izrekel Slavoj Žižek v svojem govoru ob odprtju knjižnega sejma v Frankfurtu. Med govorom je bil večkrat prekinjen, na koncu pa je bilo slišati žvižge in glasove neodobravanja. V medijih so se pojavili zapisi o tem, da je Žižek povzročil škandal. In kaj je povedal filozof?

Opozoril je na nekatera elementarna dejstva. Najprej je jasno obsodil teroristični napad Hamasa in poudaril, da zanj ni nobenega opravičila, izpostavil pa je še naslednje. Ko se govori o aktualnem nasilju na Bližnjem vzhodu, se ob vseh izrazih solidarnosti z Izraelom in trpljenjem Izraelcev nekako pozablja na to, da so tudi na drugi strani ljudje, ki za dejanja teroristov plačujejo strahotno ceno, in to je palestinsko ljudstvo. Ta simbolni izbris, kjer se drugega in njegovega trpljenja sploh ne vključuje več v govorjenje, hkrati pa prihaja do tega, da tistega, ki je v svojem govorjenju zmožen minimalne geste solidarnosti, obtožijo zagovarjanja zločinov, je tisto, kar bi nas moralo navdajati s srhom in bi moralo biti predmet resne razprave.

Do danes je v Gazi umrlo več kot 4100 ljudi, od tega več kot 1600 otrok. Ko se neha govoriti o žrtvah, ki same ne nosijo nobene odgovornosti za napade Hamasovih teroristov, se zločin nad človeštvom zgolj še enkrat ponovi.

Vsaka družba, ki brezpogojno brani načela, ki so nujni pogoj za graditev sveta, v katerih bosta humanost in medsebojno spoštovanje najvišji vrednoti, bi morala biti še posebno občutljiva za trpljenje tistih, ki imajo najmanj moči in ki postanejo žrtev močnejšega napadalca. Tudi to je elementarna morala, ki ne bi smela biti sporna. Kot je elementarna naslednja ugotovitev: kljub temu da ima država Izrael pravico do samoobrambe, to ne more biti opravičilo za nasilje, ki ga izraelska vojska vrši nad civilisti v Gazi.

Juval Harari je v intervjuju za portal The rest is politics jasno artikuliral še eno podrobnost, ki tragedijo v Gazi postavlja v kontekst, ki ga ne bi smeli spregledati. Obstajajo težnje na obeh straneh (na strani izraelskih oblasti in na strani Hamasa), da bi se uničila še zadnja možnost za vzpostavitev miru med Palestinci in Izraelci. Hamasov napad se je zgodil v času, ko so se možnosti za dosego miru začele izboljševati. Tako izraelske žrtve med civilisti kot palestinske so v resnici žrtve iste politične linije, ki vzdržuje vojno stanje zaradi lastnih političnih interesov. Izraelska politična elita na čelu z Netanjahujem se je zaradi napadov okrepila, hkrati pa je pridobila enotnost v boju zoper skupnega sovražnika. V Izraelu so še konec septembra potekali množični protivladni protesti, ki so se začeli januarja in so potekali vsak teden, predsednika vlade pa so ljudje razglašali za diktatorja. Hamas pa je začel med prebivalci Gaze izgubljati podporo, med drugim zaradi korupcije. Izraelsko maščevanje za pokol v kibucih ob meji z Gazo teroristični organizaciji Hamas tako le koristi, saj je zelo verjetno, da se bo v Gazi sovraštvo do Izraela zaradi brutalnosti njegovih vojaških napadov samo še okrepilo, kar skrajneže pri Hamasu navdaja z upanjem za ponovno pridobitev ljudske podpore.

Ko se torej zahodne države vrstijo v svojih izrazih podpore Izraelu, bi se veljalo tudi tukaj ustaviti ob vprašanju: komu naj bo namenjena naša solidarnost in sočutje? Koga bi morali v tem položaju podpirati?

Žižek je na koncu svojega govora povedal tudi tole: »Nisem samo ponosen, da sem tukaj, ampak me je tudi malce sram.« Sram se namreč zdi kot edini ustrezni odziv na pristranskost in izključevanje, ki sta zaznamovala izraze moralne podpore, ki so jih države izražale tudi v imenu nas, državljanov in državljank. Kako ostre so bile besede zoper Hamasova dejanja (povsem upravičeno in na mestu) in kako so zastopniki držav izraelske zločine zoper palestinsko ljudstvo (kar zločini nedvomno so, saj ni potrebno biti strokovnjak za pravo, da bi razumeli, da je nepravično in naravnost zločinsko za storjene zločine kaznovati nedolžne ljudi) začeli zavijati v abstraktno in izmikajočo se birokratsko govorico: paziti je treba, da se spoštuje mednarodno pravo, da se zaščiti civilno prebivalstvo itd. (Kdo je sedaj ta, ki relativizira?)

Simptomatično pa je še naslednje: ko so nekateri (predvsem) tuji mediji poročali o filozofovem govoru na sejmu, so govorca obtoževali, da je v svojem govoru primerjal nekaj, česar se ne da primerjati. Čisto v redu je, da je govoril o pravicah in trpljenju Palestincev, so pristavili tisti nekoliko bolj liberalni, a tega ne bi smel narediti na tak način, saj naj bi izenačeval izraelski povračilni napad s »krivicami, množičnim nasiljem in terorizmom«, ki ga je zagrešil Hamas. Žižek je svoj govor sklenil s tole poanto: »Pravite, da ne bi smeli primerjati neprimerljivega. Sam pa mislim, da bi morali primerjati.« Kaj natanko je tisto neprimerljivo, česar naj ne bi smeli primerjati? Trpljenje civilistov na obeh straneh? V trenutku ko obsodimo zločin teroristov nad civilisti na eni strani, vojaškega napada zoper civiliste, za katerega je odgovorna druga stran, pa ne obsodimo (ali še huje, ga motrimo z razumevanjem ali ga skušamo celo opravičevati), smo že »izgubili dušo«, če si sposodim Žižkov izraz. Tudi tukaj gre za elementarno logiko in če to opustimo, morala v celoti pade: ne primerjati trpljenja enih (civilistov) s trpljenjem drugih (civilistov) in svojo solidarnost obdržati le za eno stran, ne odraža nikakršne moralne drže, ampak je navadno licemerstvo in izraz podleganja enoumju, ki bi se mu v vsaki demokratični družbi morali upirati z vsemi silami.

Odziv tistih, ki Žižkov govor razglašajo za škandal, je sicer zelo podoben odzivu, ki ga je doživela Hannah Arendt, ko je pisala o sojenju nacističnemu zločincu Eichmannu. Filozofinjo so obtoževali, da je s svojim pisanjem zagovarjala nacistične zločine in žrtve krivila za njihovo usodo. Hannah Arendt je jasno razlikovala med pripravljenostjo razumeti (kompleksnost nekega zgodovinskega trenutka in družbenih razmerij) in upravičevanjem dejanj nekaterih, ki so v tistem trenutku delovali. Resnični škandal je v tem, da se ob Žižkovi intervenciji ponavljajo enaki odzivi in da poskusi razumevanja in analize kompleksnosti situacije v Gazi (ob nedvoumnem izražanju nujnosti ohranjanja temeljnih humanističnih načel) ponovno naletijo na pozive k omejevanju ali celo prepovedi svobode govora. Z Žižkom bi se lahko vprašali, v katero družbo spadajo takšni pozivi in kakšne možnosti demokratičnega življenja še ostanejo, ko artikulirana stališča, osnovana na skrbi za dobrobit človeštva, postanejo sporna in ko se nadnje spravijo s kulturo črtanja oziroma izključevanja, ki »ne počne nič drugega, kot da izključuje tiste, ki ne ustrezajo predstavam o vključevanju in raznolikosti«. V kakšno družbo spadajo protesti zoper govorjenje, ki v imenu elementarne človečnosti opozarja na naše lastne slepe pege in moralne nedoslednosti? V vsaki spodobni družbi bi morali takšnim govorom še posebno pozorno prisluhniti in jih uporabiti za temeljito refleksijo o lastnih stališčih in konsistentnosti svojega delovanja.

Predsednik slovenske vlade je na svoji facebook strani zapisal: »Odločno pozivamo k takojšnji prekinitvi ognja in deeskalaciji razmer. Slovenija je na strani zaščite človeških življenj.« Delovanje, dosledno z zapisanim, bi moralo vključevati tudi jasno izražena politična stališča in odločno delovanje za zaščito človeških življenj tistih najbolj ogroženih – v tem konkretnem primeru so to palestinski civilisti. Hkrati pa bi morali podpirati politične ukrepe zoper tiste, ki človeška življenja ogrožajo. Naša podpora žrtvam vojne bi morala biti neomajna, kazati pa bi se morala tudi v odločnem nasprotovanju agresivni politiki izraelske države (katere največja žrtev je sedaj palestinsko ljudstvo) in ki v imenu pravičništva povzroča trpljenje na tisoče ljudi. Neomajnost podpore bi morala obstati ne glede na to, da bi se Slovenija s svojo kritično držo utegnila znajti v manjšini tistih kritičnih glasov, ki imajo kljub zapletenosti situacije še dovolj lucidnosti in moralnega poguma, da kritično in nedvoumno spregovorijo zoper nesprejemljiva delovanja tistih, ki imajo sicer zaslombo pri najmočnejših.

Mare Štempihar