Prekarno obnašanje
Zemlja se obrača,
a vedno se kakopak vrača in vrne.
Le kdo jo zares obrne?
Jaz že ne.
Zakaj ne more biti drugače?
Poln kemije
V bolnici te za silo pokrpajo
in ti dajo zdravila
katerih namen je,
da te spravijo nazaj na delo.
In tako te pošljejo
spet na fronto,
kjer je ponoven zlom
ziher neizbežno dejstvo.
V bistvu si kanon futer,
kao normalen,
samo zato, ker si poln kemije,
ki ti vsako realno dejanje svobode
hitro iz glave izbije.
Toda zahvaljujoč se taisti kemiji
veš, da si želiš le
svoje lastne prostosti.
Veš, kako jo udejaniti,
Veš, kako jo do polnosti zaživeti.
Dobro se zavedaš paradoksa,
da ti je vsako jutro znova
dejansko živeča emancipacija
v obliki raznoraznih kapsul
dobesedno ponujena na lastni dlani:
Duloksetin, aripiprazol,
diazepam, klonazepam, kventipin.
Žal si ujetnik situacije,
ki je nikakor ne zmoreš preseči.
To pa točno zato, ker si poln kemije.
Brez nje si pa le zgubljeno in nebogljeno dete.
Funkcionalna nevrološka motnja
Vstanem zjutraj, se pogledam v obraz;
neverjetno, saj to nisem jaz.
In mene tudi sicer ni povsem tu,
a žal nikakor ne vem,
kje se v resnici trenutno nahaja moj drugje.
Zatem iz kupa umazane posode;
(“Kje so ostala moja zdravila?”);
povsod same vinske mušice.
Presenečen nad svojimi
rezidualnimi motoričnimi sposobnosti
in zdaj gibkimi konicami prstov,
ki jih že dolgo nisem živih čutil,
se hitro stegnem pod umivalnik.
Pograbim Biokill: genocid je moj cilj.
Vsaj tako sem si škodoželjno mislil;
(“Kje so ostala moja zdravila?”);
da so se stvari nadalje odvijale.
Saj sem vendarle prišepal iz spalnice do kopalnice.
Iz nje sem previdno prišel do kuhinje,
zatem pa do razturane dnevne sobe,
do katere sem se s samo enim padcem prebil?
To pustošenje vsega živega okoli mene;
(“Kje so ostala moja zdravila?”);
je bilo dejanje osamljene zlobe, mar ne?
Ali je šlo za napoved totalne in dolgotrajne vojne,
ker osebno nimam nikogar, s katerim
bi se o svoji bolezni pogovoril?
Jaz sem znorel.
Sam s svojo meglo v glavi,
(“Kje so ostala moja zdravila?”);
z občutki neprestane utrujenosti,
krči, mekanjem, lajanjem,
tresenjem in padci:
vsi okoli mene so pobegnili.
Moje novo ime je Timon Atenski,
moje novo ime je Timon Hendikepirani;
moje novo ime je Timon Steppenmaus:
MARŠ RAUS AUS!
Roke si obrišem v svoje poscane hlače;
(“Kje so ostala moja zdravila?”);
in do noči nadaljujem dan
z verižnim kajenjem,
uriniranjem v kateter,
in z nemim bolščanjem predse.
Kajenje me zlahka ubije.
(“Kje so ostala moja zdravila?”).
Ampak topogledno moram
še veliko vložiti vase
in čas prepočasi teče.
Dolgčas je prevladujoče občutje.
Žal je to nesmiselno čakanje
v temni samoti fotofobije
edino varno dejanje in zavetje.
IN KJE, ZA VRAGA,
SO OSTALA MOJA ZDRAVILA?
Stephen Hawking
Kaj imam skupnega
s svojim nesojenim prijateljem,
Stephenom Hawkingom?
On ni nikoli dobil
Nobelove nagrade za fiziko
in jaz je tudi nikdar ne bom.
Senca
Kamorkoli grem, kamorkoli smem,
me vedno tesno spremlja moja senca.
Senca človeka, ali ne moreš vsaj do nadaljnega
pokazati nekaj samostojnega življenja?
Ne pa da me s ponavljanjem vsakega mojega giba
in z zasledovanjem vsakega mojega koraka
stalno opominjaš, da sem postal napaka.
Po zadnjem zdravniškem pregledu
Raznorazne zvezde
najbolje vidiš takrat,
ko ležiš na hrbtu sredi jarka.
Fosfor najmočnejše zagori,
tik predno ugasne.
Muha enodnevnica
vendarle uživa, predno umre.
Koncu mojih tegob
žal ni videti obzorja,
a ti nesrečni zapleti k sreči
nikakor še niso tegobe mojega konca.
Nikolai Jeffs
Aug 02, 2024