Nekoga moraš sovražiti

Nekoga moraš sovražiti
pa magari travo, reko, drevo, kamen ali Boga;
nekomu pač moraš obrniti hrbet,
proti nečemu je treba delovati,
da si pridobiš smisel obstoja,
da svoje svete jeze ne obrneš vase,
moraš res nekoga iz srca iskreno sovražiti
in obleči neprebrojni jopič,
ustvariti trdnjavo iz svojega telesa
in brzdati moč svojih ucellaccijiev stremljenj
ter povečati potencial drznih ucellinniijev sanj,
se v njihovem imenu dodobra oborožiti
in preseči protislovje svojega ponovtranjega
razrednega boja,
kajti trava, reka, drevo, kamen ali Bog
bodo obstale tam, kjer so,
potem ko tebe več ne bo
ter v medsebojni družbi
ne vedo za tvojo strašno samoto,
ne vedo kaj bo nekoč na tebi svobodnega
in hkrati tudi potrošnega, enkratnega, minljivega;
zato moraš nekoga sovražiti -
to je tvoja neodtujljiva naloga:
korak k prestvarjenju
tega tako prekleto svetega Babilona.

Posledice stresa, anksioznosti in depresije

“Življenje ječa, čas v njej rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlajena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta
in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.”

Svoje počutje lahko opiše le z približki iz druge roke
in z verzi, ki nikakor ne upovedujejo njegove boje:
Besede pomenu ne morejo biti zveste,
saj se njihova bit vedno razleze;
neprespane noči polne nemira se kopičijo,
zgodaj zjutraj pa z napredujočo grozo na delo.
Kaj ga bo prej ubilo?

Smisel vsakodnevnega življenja
mu daje natančen načrt, kako vse elegantno končati,
načrt, katerega izvršitev vsako noč vestno preloži.
A če je prokrastinacija lahko tudi koristna spremljevalka malodušja,
se ob vsem tem vendarle vedro bodri:

“Prijazna smrt, predolgo se ne mudi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta.”


Neznani obraz

A ni življenje
eno samo neskončno izkoriščanje?
Temne jame,
v katerih s svetilko tipaš za izhodom,
so samo izgovori, luknje, prostori,
kjer iščeš svoje vsakdanje preživetje.
Hrib, na katerega se vzpenjaš,
so tvoja pleča, na katerih stojijo drugi.

Pot je najprej naporno dolga,
zatem sila in presentljivo prekratka,
je steptana od neštetih stopinj preizkusov
vseh naših prednikov in prednic doslej.
Na cilju ni nobenih zmagovalnih stopnic, -
ko pride čas, te čaka le tebi neznani obraz
in obžalovanje, za katerega ni utehe.
Glej, to je sedaj tvoj poslednji Jaz:

Preveč sem delal.
S svojimi prijatelji in prijateljicami
sem premalo komuniciral.
Nisem dovolj izražal svojih čustev.
Nisem si dopuščal dovolj veselja.
Nisem imel poguma,
da bi živel svoje življenje,
ne pa tistega,
ki so ga od mene pričakovali, želeli in zahtevali.

Nikolai Jeffs

Opombe

Nekoga moraš sovražiti primerjaj s pesmijo Nekoga moraš imeti rad Ivana Minattjia.

Uccellacci e uccellini je italijanski izraz za velike ptice (ujede kot so, denimo, sokoli) in za male ptice (npr. vrabce); je tudi metafora za odnose med močnimi in šibkimi in za razredni boj ter naslov filma italijanskega režiserja Piera Paola Pasolinija (1966).

Glede svojega osebnega odnosa do koncepta Babilona, ki je eden izmed osrednjih v religiji rastafarijanstva, si bom sposodil besese Eusi Kwayana, ki poudarja, da sprejetje rastafarijanskih konceptualnih orodij, še ne pomeni sprejetja njihovih teoloških načel kot so jih propagirale cele vrste roots reggea izvajalcev in izvajalk. Tako verni kot neverni lahko pridejo skupaj ravno pri kritiki sodobne družbe in skupnem delu na njeni progresivni spremembi. Glasba je lahko razvedrilo, lahko pa je tudi zdravilo in orožje.Takole pravi Kwayana:

“Oznaka Babilon za celotno uradno družbo in široko sprejetje tega opisa je eden od najvidnejših dosežkov karibske revolucije. Bolj ko je kultura resno sprejeta, bolj se cepi na dva pola avtoritete, kar je nujen predhodnik kakršnim koli dolgoročnim revolucionarnim ciljem. Člani družbe, ki ne sprejmejo obleke ali ki ne potrebujejo religiozne ideje, sprejmejo jezik [rastafarijanstva], tisti, ki ne sprejmejo jezika, pa s tem, kako gibanje redefinira red stvari, sprejmejo glasbo. Dejstvo je, da je moč umetnosti Boba Marleyja tolikšna, da je za popularizacijo resničnih vprašanj afriških osvobodilnih gibanj naredila več kot številna desetletja napornega dela panafrikanistov in mednarodnih revolucionarjev.” (Eusi Kwayana, »Preface«, str. xiii, v: Horace Campbell, Rasta and Resistance: From Marcus and Garvey to Walter Rodney, Hansib Publications, London, 2007, str. x–xiv.)

Posledice stresa, anksioznosti in depresije. Prva in zadnja kitica sta vzeti iz petega soneta nesreče Franceta Prešerna.

Neznani obraz. Pesem je sestavljena iz dveh delov. Kot osnovo za prvi del sem vzel zadnjo pesem iz cikla S trebuhom, polnim kresnic Toma Vebra (Sodobnost 10, 2023, str. 1340).

Drugi del pesmi je povzetek spoznanj povzetih iz knjige Bonnie Ware, Pet največjih obžalovanj umirajočih (The Top Five Regrets of the Dying, 2019).