Če je kultura nujni razvojni potek od družine do človeštva, je kot posledica z njo sorojenega ambivalentnega konflikta, kot posledica večnega prepira med ljubeznijo in stremljenjem k smrti, z njo neločljivo povezana krepitev občutka krivde, morda do višine, ki jo posameznik težko zdrži.
Iz najrazličnejših motivov mi je podajanje vrednostne ocene človeške kulture zelo tuje. Prizadevala sem si, da bi se odvrnila od entuziastičnega predsodka, da je naša kultura najdragocenejše, kar lahko imamo oziroma si lahko pridobimo, in da nas mora njena pot nujno pripeljati v višave neslutene popolnosti.
Morda je usodno vprašanje človeške vrste, ali in v kolikšni meri bo njenemu kulturnemu razvoju uspelo zagospodovati nad motnjami v sožitju zaradi človekovega agresivnega in samouničevalnega nagona.
V tej zvezi posebno zanimanje zasluži prav današnji čas. Ljudje smo danes v obvladovanju naravnih sil prišli tako daleč, da z pomočjo te sposobnosti drug drugega zlahka iztrebimo do poslednjega človeka. To dobro vemo, od tod tudi dobršen del našega sodobnega nemira, naše nesreče, našega tesnobnega razpoloženja.
Leitmotiv dneva je pobeg iz začaranega kroga "človečnosti" in zaživeti svoje življenje, polno majhnih vsakodnevnih čistih in nenavezanih radosti. Namreč, to je dolžnost vsakega psihično zdravega človeka. Vplivati na kakovost dneva je najvišja umetnost med vsemi.
Bertrand Russell pravi, da srečno življenje mora biti v veliki meri mirno življenje, kajti prava radost lahko živi le v miru.
Sigmund Freud, utemeljitelj sodobne psihologije, je rekel: "Ljubezen in delo… delo in ljubezen, to je vse." Z drugimi besedami, ljubezen in delo sta temelja človečnosti; ali celo to, da je duševno zdrava oseba tista, ki zna ljubiti in zna delati.
Iskreno verjamem, da sta temelja človeštva, kot pravi Freud, ljubezen in delo. Vse ostalo je nepomembno. Prizadevajmo si za intimnost z drugimi in posvetimo se stvarem, ki so večje in pomembnejše od nas samih.
Celo poskusi so pokazali, da stanovalci v domovih za starejše živijo dlje, če so odgovorni za drugo živo bitje, tudi če to pomeni nekaj tako preprostega, kot je zalivanje rastline.
Globok in smiseln pogovor z dobrim prijateljem naši srčni inteligenci povrne lepoto. Izjemno značilna sta odkritost in sočutje. To je odnos spoštovanja in sodelovanja, ko drug drugemu in navadnim dejavnostim zavzeto posvetimo pozornost, začnemo živeti bolj zavestno, trenutek za trenutkom. Na primer, če zjutraj, ko se zbudimo, prižgemo svečo, lažje začnemo dan. Obredi, ki so nam pri srcu, krepijo našo zavest in željo po nadaljevanju – celo podaljšanju – življenja. Beseda ritual (obred) izvira iz latinske besede ritus. Potrebujemo tako skupne kot intimne obrede. Ko jemo sezonsko, cenimo hrano in menjavo letnih časov (naravnih sil).
Pomembna molitev pri ameriškem staroselskem plemenu Navajo se imenuje Pot lepote. Se zmoremo odločiti, da bomo častili lepoto, ki je navzoča tako v zahtevnih kot v veselih trenutkih?! Takemu načinu življenja se lahko priučimo tako, da povsod, kamor gremo, puščamo darove. Darujemo lahko pesem, molitev, objeme ali izraz občudovanja. Dar je lahko hrana ali cvetje, začimba, kozarec marmelade. Naša daritev je lahko posebno presenečenje za nekoga ali pa spontano dobro delo za neznanca.
Bodimo kot reka. Domiselno vključujmo obrede lepote v svoje življenje.
Martina Karafiloska Chiuia
Nov 28, 2024